Vaši plakati spominjajo na pogrebne oglase v barvah. Gibljete se po praznih trgih, v dvoranah, polnih statistov, v televizijskih studiih, kjer vas gostijo vaši nameščenci, dajete obljube, ki jih ne boste mogli nikoli izpolniti. Saj ne, da bi imeli kakšen namen, da bi jih kdajkoli izpolnili. Nihče v vaši bližini si vam ne upa povedati, da je z vami konec, da je konec nesrečen in da ste na vseh področjih ekonomije, družbe, politike in uprave popolni nesposobneži.
Ljudje se ravnajo, kot da jih vodi živalski instinkt, ki jim pravi, da je pot z vami pot v samomor. Preko vsake mere spodobnosti so vam odpustili vse, ne morejo pa vam odpustiti tudi propada celotnega naroda. Dobro bi bilo, če se tega zaveste, preden vas prežene ljudska jeza. Prijateljsko vam svetujem, vdajte se. Za nas je bilo zadnjih dvajset let kot vojna v Vietnamu. Vi pa imate še zadnjo možnost, da zlezete na strehe in vas tako kot Američane iz Saigona leta 1975 helikopterji odpeljejo na letalonosilke. Seveda živite v strahu. Doživljate napade tesnobe, ker se bojite izgube oblasti. Groza vas je, da bi kdo odprl vaše predale, brskal med vašimi intimnimi papirji, razumel, kaj ste delali, in vas ovadil. Svetujem vam korak nazaj. Dva koraka, tri. Sto korakov. Tudi če bi zmagali na volitvah, bi samo odložili neizogibno. Zdržali bi eno leto, morda še manj. Se vam zdi, da se splača? Javno priznajte krivdo in ljudi prosite odpuščanja. Vdajte se. Vaše prisotnosti ne zdržimo več. Izogibate se vsaki odgovornosti, šopirite se s tujim perjem, grozite kot ulični pretepači in nam visite za ovratnikom do neznosnosti. Tega se ne da več prenašati. Vdajte se. Ne boste mogli reči, da vas nisem opozoril.
* * *
Tako zveni sodobna politična govorica. Enako dobro jo razumejo v Sloveniji, Grčiji, Španiji, Bolgariji, Rusiji in pred Wall Streetom v Združenih državah Amerike. Do nedavnega je veljala za marginalno govorico antipolitike. Dobro se je obnesla na mestnih trgih, na protestnih shodih in na letakih brezupnih političnih skupin. Zdaj pa je vstopila v središče političnega življenja sosednje Italije.
»Vdajte se!« je predvolilni blog italijanskega komika Beppeta Grilla, ki na volitvah nastopa kot vodja Gibanja petih zvezdic. Blog bi lahko bil zgolj zbirka simpatičnih populističnih domislic, če ga Grillo ne bi bil napisal takoj po predvolilnem shodu na trgu pred katedralo v Milanu. Po najbolj konservativnih ocenah ga je tam pričakalo več kot sto tisoč ljudi. Nastopa brez tradicionalno organizirane politične stranke, njegov program je kot sračje gnezdo, ignorirali so ga vsi osrednji mediji, pa vendar grozi, da bo ta vikend spremenil italijansko volilno matematiko.
Ko je po odstopu tehničnega premierja Maria Montija predsednik Giorgio Napolitano razpisal predčasne volitve, so se italijanske politične sile razporedile v tradicionalne formacije. Sekretar leve Demokratske stranke Pier Luigi Bersani je organiziral koalicijo levega centra, ki vključuje socialiste, nekdanje komuniste in zelene. Skupaj je pometel vse, kar je našel na levici, in sestavil skupno fronto za obnovitev socialne države in demokratičnih vrednot, ki so jih zaporedne Berlusconijeve vlade že poslale v arhive italijanskega političnega življenja. Poleg neoliberalizma in nacionalizma obstajajo še drugi politični jeziki, je njegovo sporočilo.
Na desni je nekdanji premier Silvio Berlusconi prelomil obljubo o umiku iz parlamenta in nastopa s stranko v koaliciji desnega centra, v kateri so še Severna liga in relikti italijanske skrajne desnice. Berlusconi, ki je bil že pokopan, je s spretnostjo medijskega tajkuna oživil vse teme svojega specifičnega razumevanja države kot svoje zasebne lastnine. Med obema frontama je prostor našel Monti s svojo listo bolj ali manj obupanih krščanskih demokratov in obljubo, da je mogoče neoliberalizem ponuditi kot racionalno politično ideologijo.
Na političnem zemljevidu Italije se sedaj Monti kaže kot fantomska politična sila, ki bo imela težave s prestopom praga parlamenta. Levica bo po vseh predvidevanjih dobila večino v spodnjem domu, kjer zmagovalec za nagrado dobi dodatne poslance in si zagotovi udobno večino. V senatu pa dodatne poslance po Berlusconijevem volilnem zakonu dobijo zmagovalci v vsaki regiji posebej. V senatu ni mogoče dobiti večine, če stranka ne zmaga v Lombardiji in na Siciliji. Berlusconi računa, da bo z zmago v Lombardiji imel dovolj glasov, da ostane na politični sceni vsaj kot minister.
V to je vstopil Beppe Grillo, ki ne sklepa zavezništev z nikomer in obljublja ljudsko revolucijo. V vseh političnih strankah s tesnobo čakajo, kako se bodo stotisoči z njegovih shodov prelili v volilne glasove. Kaže, da lahko postane druga najmočnejša sila v državi. Ni slabo za komika s preprostim programom, ki ga je zelo lahko prevesti v jezik sodobne politike v Sloveniji. Gotofi ste.
