V stari babičini hiši, v kateri se je, odkar pomnim, vonj vlage mešal z vonjem gorečega lesa, se je takrat po dolgem času spet zbrala naša družina, ki se je pred, še bolj pa med vojno razpršila na različne konce bivše države. Veselje ob ponovnem snidenju je znotraj prepolnega prostora, v katerem smo se ob ležeči babici posedli drug drugemu v naročje, je sprva ustvarilo oglušujočo kakofonijo izlivov radosti in smeha, naše vzhičenje je povzdigovalo glasove in v startu prekinjalo smiselne pogovore. V nerazumljivem večglasju, v katerem je mrgolelo najrazličnejših novic iz življenja mojih bratrancev, sestričen, tet in stricev, smo tako lovili razumljive delčke posameznih stavkov, ki so se nerazločno prelivali drug v drugega, tako da so se poroke veselo mešale s pogrebi, objave nosečnosti z neuspešnim iskanjem službe, opravljeni izpiti pa s propadlimi nakupi stanovanja. Vse je bilo točno tako, kot mora biti v eni povprečno številčni in povprečno glasni balkanski družini.
Nato pa je nekdo omenil Slobodana Miloševića in veselja je bilo konec. V hipu smo bili razdeljeni na dva tabora, tisti mlajši in nepoučeni so utihnili, glasovi govorcev so postali razločnejši, ton pogovora pa vse ostrejši. Del družine, ki je živel v Srbiji, je bodočega haaškega obtoženca opravičeval z vsemi možnimi sredstvi, še najbolj pa z višino glasu, in nas vse prepričeval, da je Slobo in posledično vsi Srbi žrtev velike zarote Amerike, Evrope in, ne boste verjeli, Milana Kučana. Slednje je bilo namenjeno nam, Slovencem, saj smo bili po njihovem prav mi, Janezi, z Milanom Kučanom na čelu, najbolj krivi za razpad Jugoslavije in posledično odgovorni tudi za vojno.
Iz njih je govorila bolečina, ki ji nisi mogel in tudi ne smel oporekati, saj so bili sami med vojno pregnani ali na kakšen drug »human« način prisiljeni zapustiti svoje domove. Bili so torej žrtve vojne, in ker so bili Srbi, so priljubljeno označevanje Srbov kot edinih ali vsaj največjih krivcev za vojno doživljali kot veliko krivico. A posledica tega je bila, da za njih med Slobodanom Miloševićem in njegovimi grehi na eni ter pripadnostjo srbskemu narodu na drugi strani ni bilo jasne ločnice. Kdor je napadal Miloševića, kdor je govoril o genocidu v Srebrenici, je vsaj posredno napadal tudi njih in njihovo resnico.
Ta resnica je tako ves čas neulovljivo begala od njihove osebne resnice, od žalostne begunske zgodbe in negotovega eksistencialnega položaja v novi državi do splošne resnice o vojni, o razpadu Jugoslavije, o Titu in o svetovni zaroti proti Srbom. V njihovih pripovedih so se mešale resnične anekdote iz njihovih življenj s težko verjetnimi teorijami njihovih znancev, zgodbe iz večernih poročil z ameriško tajno službo, pa s Clintonom, Vatikanom in še čim, vse skupaj pa se je vselej končalo s kazanjem prsta na Hrvate ali Muslimane.
Bil sem še mlad in osuplo sem zrl v ljudi, ki sem jih imel rad, pretresen ob spoznanju, da lahko nekdo od mojih zagovarja človeka, za katerega je v mojem dotedanjem svetu vladal konsenz, da gre za vojnega zločinca in največjega negativca našega obdobja zgodovine. Pri nas doma smo pač brali splitski Feral, spremljali smo slovensko in hrvaško televizijo, k nam so redno hodili ljudje različnih narodnosti in ob vsem videnem in prebranem sem bil prepričan, da ni na tem svetu nič lažjega kot nekomu razložiti, kdo je Slobodan Milošević in kaj predstavlja.
A tistega dne, pa tudi pozneje, se je to izkazalo za misijo nemogoče in prvič v življenju sem lahko opazoval, kako zamudno in nesmiselno je prepričevati prepričane in kako trdna in neomajna je lahko pri ljudeh zaverovanost v svoj prav. Tistega dne me je prevzel občutek popolne nemoči in za vedno je izginilo moje naivno otroško prepričanje, da na svetu obstajajo stvari, ki so tako zelo logične, da se glede njih ni mogoče razhajati, ker preprosto vsi vemo, da je dva plus dva štiri, da je nebo modro in da je Slobodan Milošević slab človek.
Tistega dne sem globoko v sebi začutil, da bodo, četudi Miloševića nekoč obsodijo na sodišču v Haagu in četudi na sojenju predstavijo najbolj tehtne in neizpodbitne dokaze o njegovi neposredni odgovornosti za Vukovar, Sarajevo in Srebrenico, mnogi še vedno slepo verjeli v njegovo nedolžnost in v to, da je bil le žrtev svetovne protisrbske zarote.
Ko torej dandanes v Sloveniji podoživljam prizor našega družinskega srečanja, nisem več presenečen nad gotovostjo, s katero ljudje vsem sumom navkljub zagovarjajo nedolžnost svojih ljubljenih vodij, saj razumem to specifično navezanost na podobo, ki so si jo ti ljudje o njih ustvarili. Davno tega sem namreč spoznal, kako nerazvozljiv je lahko preplet človekove osebne oziroma družinske zgodovine z njegovim videnjem družbene realnosti in ljudi, ki to realnost soustvarjajo. In dokončno opustil upanje, da lahko ljudje nekoč, soočeni z dejstvi, spregledajo. Dejstva so žal povsem subjektiven pojem.
