Temeljni problemi so po njegovem tile: 72-odstotni delež dijakov, ki se po srednji šoli vpišejo v prvi letnik, je nenormalno visok. V Švici, poudarja, znaša le 16 odstotkov. Nenormalno je tudi, da se nekateri vpišejo zaradi statusa in jih od novembra na fakultetah ni več. Nadalje je nenormalno, da se je vpis na družbene in pravne vede v minulih desetih letih nesorazmerno povečal glede na vpis v tehnične vede. Zlasti pa je nenormalno, da slovenski oblastniki ne znajo izračunati, koliko in katere poklicne profile bomo potrebovali v prihodnosti. Ampak kot rečeno, problemi so za dr. Tuška zlahka rešljivi, spremeniti je treba le tri stvari.
Prvič: v šolah in medijih je treba propagirati študij za usmeritve, za katere so na voljo delovna mesta. (Predpostavka: dijaki in starši so nevedneži, ki raje izbirajo poklice, za katere ni delovnih mest.) Drugič: tehničnim fakultetam je treba omogočiti povečan vpis v prve letnike in boljše gmotne pogoje, tako za študij kot za delo profesorjev. (Predpostavka: dijaki se ne vpisujejo v tehniko, ker je tam premalo mest in so preslabi pogoji.) In tretjič: v osnovne in srednje šole je treba uvesti pouk tehnike »z elementi inoviranja novih proizvodov, storitev in z elementi podjetništva«. (Predpostavka: dijaki se ne odločajo za tehniko, ker je ne poznajo dovolj.) Tako, pa bodo vsi problemi rešeni. Prof. Tušek sklene svoj sestavek z mislijo, da bo tak pouk mlade spodbujal k zavesti, da morajo »za svojo bodočnost skrbeti sami s svojim delom in ne s službo v javnem sektorju«. Služba v javnem sektorju za prof. Tuška torej ni delo, s katerim bi lahko mladi poskrbeli za svojo bodočnost. Kaj šele za bodočnost družbe, v kateri živijo. Sancta simplicitas! bi najbrž znova zavpil nesrečni češki reformator Jan Hus. Kot je znano, je te svoje besede izrekel, tik preden so ga zajeli ognjeni zublji, gledajoč staro mamko, ki je na grmado položila še svoj sveženjček dračja. Nesrečnega Husa je sveta preproščina vulgarno poenostavljanje, neznanje, naivnost… kajpak preživela.
Poenostavljene diagnoze družbenih problemov, ki ne upoštevajo razlik med simptomi in vzroki, so pravzaprav kar najbolj nazoren dokaz, kako zelo potrebujemo diplomante humanističnih in družbenih ved. Očitno le ti vedo, da je pravilnost rešitve odvisna najprej od pravilno prepoznanega problema, v vsej njegovi kompleksnosti. Da je delež dijakov, ki želijo študirati, tako visok, je več kot normalno glede na razmere. Do leta 2010 so bile univerze financirane po glavi študenta, zato so rade volje vzele vse prijavljene, in ni ga bilo tedaj junaka na tehniki, ki bi javno protestiral zoper to. In ker s poklicno in strokovno izobrazbo naši dijaki, za razliko od Švicarjev, povečini ne najdejo normalno plačanega dela, se pač v večji meri, kot bi se sicer, odločajo za študij. Izbirajo pa tiste med njimi, ki jih po zahtevnosti zmorejo. Ne nazadnje: takšno stanje je v minulih letih popolnoma ustrezalo tudi politiki, saj je lahko tako problem mladih nezaposlenih pospravila pod preprogo. Vsaj za nekaj let.
S prof. Tuškom se je sicer mogoče celo strinjati, da so sistem in razmere, skupaj s krizo, nenormalni, a težava je v tem, da družbenoinženirsko popreproščanje, ki spregleduje humus težav, kliče po represiji usmerjenega izobraževanja, če ne še po čem hujšem, kar seveda ne more rešiti nobenega problema. Kaj šele vseh skozi desetletja nakopičenih v visokošolski sferi in zunaj nje.
Kako uničujoče in škodljive so lahko predlagane rešitve, navsezadnje kaže letošnji razpis vpisnih mest na visokošolskih zavodih. Minister Turk je storil prav tisto, kar med vrsticami priporoča cenjeni profesor. »Odločno« – beri samovoljno in brez dogovora z univerzami – je za 20 odstotkov dodatno skrčil vpisna mesta na »nebodigatreba« programe, humanistiko, družboslovje, poslovne in (u)pravne vede, med njimi v veliko večji meri mesta za redni študij. S tem je zelo verjetno skrčil tudi delež dijakov, ki bodo študirali redno na javnih šolah. Ker bo na voljo manj želenih rednih mest, se bodo v večji meri odločali za plačljivi izredni študij ali pa za plačljive zasebne šole. Dijak, ki si želi študirati kitajščino ali filozofijo, se zaradi ministrskih želja pač ne bo čez noč odločil za biotehnologijo ali strojništvo. V tej točki se torej vse mehanicistične računice podrejo. Tako kot so se v času usmerjenega izobraževanja.
Še bolj naivno je od oblastnikov terjati, naj natančno izračunajo, koliko zdravnikov, elektrotehnikov, kozmetičark, ekonomistov, gradbenih inženirjev bomo potrebovali čez pet let. Tega pač ne ve nihče. Zato je bolje, da odgovornost za svojo izobrazbo in kariero nosijo kandidati sami. Tehnikom pa seveda nihče ne preprečuje, da ustrezno promovirajo svoje študije. Sicer pa se je na spletnih straneh zavoda za zaposlovanje mogoče prepričati, da ne drži niti »samoumevna« predpostavka, da v Sloveniji ni nezaposlenih »tehnikov«. Konec januarja je bilo na zavodu prijavljenih devet nezaposlenih sinologov (in vendar je za študij kitajščine minister odobril za četrtino manj mest, kot je predlagala FF), 91 zgodovinarjev (minister je odrezal 12 odstotkov predlaganih mest), 49 filozofov (28-odstotni rez) ter kar 148 inženirjev strojništva, 150 inženirjev elektrotehnike in 136 inženirjev gradbeništva, vsi z univerzitetno diplomo.
