Skoraj natanko 17 let kasneje ima avstrijska Billa, ki jo je njen ustanovitelj in edini lastnik Karl Wlaschek za milijardo evrov (in verjetno nekaj deset milijonov več, cena je še danes skrivnost) prodal nemškemu trgovskemu koncernu Rewe, več kot 1000 prodajaln, 18.000 zaposlenih, 17-odstotni tržni delež in slabe tri milijarde evrov letnega prometa. V letošnjih načrtih Bille je za sto milijonov evrov naložb in nedvomno ambiciozen cilj prehiteti diskontnika Hofer izpod iste koncernske strehe, ki ima v Avstriji 20-odstotni tržni delež. Danes skoraj že 96-letni Wlaschek, nekdanji dunajski barski pianist Charly Walker, ki je svoj zaslužek v prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja vložil v trgovino, je za svojega otroka očitno našel varen dom.
Agrokor Ivice Todorića še zdaleč ni Rewe, globalne in regionalne gospodarske razmere niso takšne kot leta 1996 ali 2005, toda tudi Mercator ni Billa. Nikoli niti približno ni bil: ni rasel organsko, ni mogel, znal in smel brez vmešavanja politike, tisti, ki so ga vodili ali so bili po takšnem ali drugačnem naključju njegovi lastniki, pa niso upravljali z lastnim denarjem. Agrokor torej ni idealni kupec Mercatorja. Je pa približno takšen, kakršnega je neobremenjeni opazovalec lahko pričakoval. Glede na stanje Mercatorja in njegovih lastnikov ter upoštevaje dejstvo, da po dobrem desetletju huronskega britja norcev iz spodobnega tujega kapitala ta Slovenije preprosto nima več na zemljevidu. Da utegne biti po prihodkih največje slovensko podjetje predvsem razmeroma poceni pridobljen vzvod, s katerim bo največji hrvaški tajkun nemara rešil lastno kvadraturo finančnega kroga, je le prvi račun, ki ga bo zgodovina cinično izstavila za dolgo vrsto zmag klientelističnih španovij pod praporom nacionalnega interesa: od pivovarske vojne preko »privatizacije« Mercatorja leta 2005 do igre slepih miši z belgijsko solastnico v NLB.
Navzlic temu (bi bilo treba reči prav zato?) prodaja Mercatorja nima »široke« podpore. Bodisi na splošno bodisi zaradi konkretnega kupca ji nasprotujejo okroglo štiri petine vprašanih. Toda Mercator nima 80-odstotnega tržnega deleža. Niti vsi »domači« trgovci skupaj. Ko ljudje glasujejo s svojim denarjem, očitno vidijo marsikaj drugače kot doma, ko po telefonu ali z miško odgovarjajo na anketna vprašanja.
A vendar, v protislovju med obema deležema ni (le) sprenevedanje ali kar dvoličnost. Je tudi nekaj, nemara celo predvsem, kar se je skozi stoletja vpisalo v slovenski kulturni gen. Kolikokrat ste v zadnjih letih slišali: »Ker imam hišo s tristo kvadrati in nekaj zemlje, so mi ukinili socialno podporo, čeprav imam le 300 evrov pokojnine. Naj jem hišo ali kaj?« Slovenci se pridobljenemu, lastnini, pravicam in navadam, zlepa nismo pripravljeni odpovedati. Samoumevni odgovor »Prodaj hišo in zemljo, kupi si manjše stanovanje nekje, kjer so cenejša, in udobno živi do konca dni!« je sprejemljiv le za redke. Še več, redkim sploh pade na misel.
Od tukaj do znamenito-razvpitega obrazca ekonomista Jožeta Mencingerja »Prodaj, kar moraš prodati, nikoli pa ne prodaj, česar ti ni treba« ni več daleč. Pravzaprav ni več daleč do nesporazuma, kaj je treba prodati in česa ne, saj nič od tega ni opredeljeno. Tako se z obrazcem navsezadnje lahko vsi strinjamo, že v naslednjem trenutku pa si bomo v laseh, ali je (bilo) Mercator treba prodati ali ne.
Slovenska klientelistično-politična omrežja morda ne slovijo po inteligenci in izobraženosti, toda lokavosti in občutka za kulturno okolje, v katerem delujejo, jim ni mogoče oporekati. Za dve desetletji plodnega izkoriščanja omenjenega »fenotipa« jim je treba preprosto izreči priznanje. Saj ne, da se drugje ne bi dogajalo nič podobnega, a se tako dolgo po istem kopitu ne bi moglo.
Kaj torej, je (bilo) Mercator treba, pa čeprav Agrokorju, prodati ali ne? Ja, je (bilo)! Ker je, podobno kot njegovi največji lastniki, pred ekonomskim zidom na koncu slepe ulice. Ker je, podobno kot njegovi največji lastniki, že tako in tako dolgo v tujih rokah, pač kreditnih. (Še ena značilnost slovenske kulture, sovražne do tujega kapitala kot lastnika, in sprenevedave, ko ta nastopa kot kreditodajalec.) Ker je, podobno kot njegovi največji lastniki, brezupno zapleten v klientelistično-politične španovije. Ker je, skupaj s svojimi največjimi lastniki, stvarno in simbolično presečišče teh omrežij. Ker je, podobno kot pri njegovih največjih lastnikih, v ozadju še množica nerazčiščenih zgodb in ljudi, ki so zanje odgovorni.
Mercator in njegove največje lastnike je treba prodati, ker so to otroci teh ljudi.
