Leži tako nadebudni mladi strokovnjak na svoji odejici z Racmanom Jako, pregleduje statuse svojih tisoč petsto brezposelnih facebookovskih prijateljev, tvitne, da bo šel zvečer mogoče na izlet v dnevno sobo, ker bo na sporedu finale lige prvakov, in pomisli na bližajoči se četrtkov večer, ko imajo starši njegovega dekleta, sicer doktorice komunikologije, abonma v Drami in bosta imela stanovanje zase.
Za trenutek se mu življenje zazdi celo lepo in prijazno. Mamini kruhovi cmoki so po vseh letih še vedno užitni, centralno ogrevanje deluje nemoteno, foter se je z leti naveličal teženja in postal znosen, na računalniku ga čaka najnovejša sezona Igre prestolov, njegov telefon je zaradi sedmih novih appov še pametnejši, kot je bil, na Youtubu pa je odkril video nekega tipa, ki po čefursko naklada v kamero in je pri tem ful smešen. Abonma v Drami je v bistvu samo češnja na njegovi življenjski torti (on je v bistvu eden redkih, ki v tej državi res spoštuje slovensko institucionalno umetnost, a to je že druga zgodba).
Potem pa se nekega dne mladenič dvigne s svoje otroške postelje, previdno stopi čez polomljene avtomobilčke na daljinsko vodenje, odpre vrata in mimo mame, fotra, mlajše sestre in presenečene ekipe Sveta na Kanalu A, ki je nepričakovano izgubila pozornost občinstva, odkoraka iz stanovanja naravnost v svet.
In tako, povsem nenadejano in brez kakšnega posebnega razloga, se ta nikomur potrebni mladenič s svojim odhodom čez noč prelevi v poslednje upanje vse Slovenije. Verjeli ali ne, a prav zaradi njega, od vseh pozabljenega zajedavca v en skromen družinski proračun, je nenadoma negotova prihodnost vseh nas, od Tine Maze do Alenke Bratušek. Brez njega nam živeti ni, v en glas panično tuli Slovenija in drug za drugim opevamo njegove pobegle možgane, ki mu jih dolga leta nismo dopuščali uporabljati le zato, da bi se lahko on zadostno odpočili pred zgodovinsko nalogo, ki smo mu jo želeli zaupati.
Zdaj, ko tega nepogrešljivega mladeniča ni več med nami, se nenadoma spomnijo nanj tudi vsi naši ministri za razvoj in gospodarstvo, opozicija ob njegovem slovesu predlaga večdnevno žalovanje, dežurni modreci pa že pišejo žalne govore in nas svarijo pred svetom brez njegovih nadnaravnih sposobnosti.
In vsi mi skupaj z njimi obujamo spomine na tiste dobre stare čase, ko je ta vrhunsko izobraženi in neverjetno nadarjeni mladenič po cele dneve zrl v strop svoje sobe in ko s svojim odhodom še ni ogrožal blaginje naših otrok. Lepi časi si bili to, jim prikimavamo, vsem nam je bilo lepo, ko njemu podobni mladeniči in mladenke še niso drug za drugim odhajali v tujino, ampak so svoja najboljša leta raje preživljali na Plečnikovem nabrežju z buteljko cenenega vina v roki. Vsem nam je bilo lepo, se strinjamo, ko naši najboljši otroci še niso bili svetla prihodnost naše družbe, ampak so bili za nas le še ena izgubljena generacija, še ena množica čudno oblečenih nadlog, ki jim nismo želeli zaupati niti fotokopirnega stroja na občini v Šentjerneju.
Zdaj, ko našega supermladeniča ni, je zato razumljivo vse narobe in skoraj enotni smo si, da se moramo kot družba na vse pretege truditi, da ga čim prej spravimo nazaj v Slovenijo, ga odtrgamo od te njegove dobro plačane službe z možnostjo napredovanja, ki si jo je nespametno poiskal v Avstriji, Švici ali Nemčiji, in vrnemo nazaj na grbo njegovim staršem in zavodu za zaposlovanje.
Navsezadnje ni prav veliko logike v tem, da je naš nadobudni mladi strokovnjak, diplomirani kemik ali celo magister umetnostne zgodovine, svojo domovino nehvaležno zapustil ravno v tem zgodovinskem trenutku, ko smo tukaj končno vsi skupaj prišli do spoznanja, da on dejansko obstaja in da je celo sposoben poprijeti za resno delo. Še več, zelo krivično z njegove strani je, da nam je pomahal v slovo prav zdaj, ko smo mi v njem odkrili nikoli videnega genija in ko smo postali sveto prepričani, da nas izključno njegova novoodkrita genialnost lahko reši pred propadom.
Mlad človek bi moral namreč zdaj, še bolj kot kadar koli prej, ostati doma, zvest in predan svoji ljubi domovini. Zdaj bi moral, še bolj kot kadar koli prej, ostati eden tisočih nevidnih mladeničev in mladenk, ki si zaman skušajo izboriti svoj prostor pod slovenskim soncem. Zdaj bi moral, še bolj kot kadar koli prej, ne zapuščati tiste v naših očeh neprilagojene, nevzgojene in neizobražene množice, ki ji še najraje rečemo razvajena mularija. Zdaj bi moral, še bolj kot kadar koli prej, pristati na to, da je že vnaprej odpisan. Ker prav zdaj ga, natančno takšnega, naša država zares potrebuje.
Moral bi biti tu z nami, praznovati dan mladosti in nas iz neposredne bližine opazovati, kako se pretvarjamo, da nam je mar zanj.
