– Danke, je rekel doktor. Povejte nam, herr Koba...
– Stalin, jebiga! je popenil tovariš Koba in se ugriznil v jezik. Se opravičujem, tovariš Freud. Raje bi videl, da me kličete Stalin.
– Sehr gut, je pokimal herr Sigmund Freud. Herr Stalin, povejte nam kaj več o sebi.
– Ni kaj posebnega povedati. Rodil sem se v mali vasici nedaleč od Tbilisija, v Gruziji, na Dunaj sem prišel, ker so me kot revolucionarja in boljševika izgnali, toda takoj ko bom zaslužil nekaj denarja, se nameravam vrniti v Rusijo in spremeniti svet.
– Spremeniti svet? Lepo, si je Sigmund Freud zapisal nekaj v beležko in dvignil glavo. Kdo je naslednji?
– No, bom jaz. Ime mi je Adolf Hitler in prihajam iz male vasice nedaleč od Salzburga, se je z negotovim glasom predstavil petindvajsetletni slaboten mladenič z gladko počesanimi lasmi. Tu sem, ker imam težave z očetom.
– Ah, mladi gospod, se je vljudno nasmehnil herr Freud. Vsi imamo težave z očetom.
– Ja, ampak moj oče je, hm, stric moje matere.
– Zanimivo, je Sigmunda Freuda stvar začela vidno zanimati. Povejte nam tudi vi kaj več o sebi.
– Ni kaj posebnega povedati. Po poklicu sem umetnik, slikar, na Dunaju se preživljam z izdelovanjem razglednic, in takoj ko bom zaslužil nekaj denarja, nameravam oditi v Nemčijo in spremeniti svet.
– Tudi vi? Lepo, si je zapisal herr Freud v beležko.
– Predvidevam, da sem zdaj jaz na vrsti? je vprašal dvajsetletnik z očali in trdim naglasom.
– Izvolite, je rekel Sigmund Freud.
– Ime mi je Josip Broz, rodil sem se v mali vasici nedaleč od Zagreba in nimam nikakršnih težav.
– Ah, mladenič, ga je gospod Freud očetovsko pogledal skozi monokel. Ni ga človeka, ki ne bi imel nobenih težav.
– Vem. To tudi je moja težava, je mladi Hrvat potegnil dim iz cenene cigarete. Glejte, v službi vozim limuzine, delam kot preizkusni voznik pri Daimlerju, vmes se zafrkavam po Dunaju, se učim plesati valček in polko, hodim na ure klavirja, in takoj ko bosta tale dva zaslužila kaj denarja, nameravam spremeniti svet.
Skupinska seansa v ordinaciji velikega Sigmunda Freuda na dunajski Berggasse se dogaja tik pred prvo svetovno vojno, v času, ko vsi trije životarijo v prestolnici slavne monarhije kot negotovi mladi provincialci z nejasno ambicijo spremeniti svet. Zgodba je seveda zgodovinsko gledano povsem neverjetna in nemogoča: slavni Sigmund Freud namreč nikoli ni imel skupinskih terapij. Na zanimivo zgodovinsko dejstvo, da so v nekem trenutku pred natanko stotimi leti, v začetku leta 1913, v Freudovi soseščini – na razdalji vsega dvajset minut hoda – živeli Stalin, Hitler in Tito, je te dni spomnil četrti program radia BBC v zanimivi oddaji o vlogi Dunaja pri oblikovanju burnega dvajsetega stoletja.
Nekaj mesecev prej je Tito prišel na Dunaj k bratu Martinu, Adolf Hitler je po neuspehu na likovni akademiji in fakulteti za arhitekturo prodajal razglednice po dunajskih kavarnah, Josip Visarionovič pa je po izgonu iz Rusije ravno prišel v mesto: družil se je z Levom Trockim in se prav na Dunaju v teh dneh prvič podpisal z imenom Stalin. Komajda verjetno, pa vendar ni povsem nemogoče – vsekakor dovolj nenemogoče, da vzburka otopelo literarno fantazijo – da se trije mladi provincialci, ki bodo krojili dvajseto stoletje, v tistih dneh niso srečali kje v mestu, če že ne v ordinaciji doktorja Freuda, pa v eni od kavarn, v katerih se je odvijalo vse družabno in intelektualno življenje predvojnega Dunaja. Pod oboki legendarne Cafe Central recimo, najljubše kavarne nadebudnega slikarja Adolfa Hitlerja, pa tudi mladega Leva Trockega, ki je moral tu in tam s seboj pripeljati boljševiškega soborca Josipa Džugašvilija. Kot je moral vanjo kdaj vstopiti tudi dvajsetletni Josip Broz, radovedni raziskovalec nediskretnega šarma dunajske buržoazije, pa tudi slavni dr. Freud, vsaj kadar ni bilo prostega mesta v njegovi kavarni Landtmann, vsega nekaj minut stran od Centrala.
Človek skoraj ne more, da si ne bi zamislil prizora: za mizo v kotu prepolne kavarne herr Freud bere časopis, ko se mu približa neotesani Gruzijec in predrzno vpraša, ali je prosto. V tistem pristopi do mize tudi slabotni mladenič in gospod Freud besno pokliče osebje, ki oba postavi pred vrata. Zunaj naletita na mladega moža, preizkusnega voznika pri Daimlerju, ki jima ponudi, da ju odpelje domov. Mimogrede komentirajo incident in besno sklenejo, da je treba zrušiti to jebeno monarhijo in ves ta jebeni nepravični svet. Ko se poslavljajo, Gruzijec od slabotnega mladeniča kupi razglednico, da bi se javil svojim v Rusiji, podpiše se s »tovariš Stalin« in jo da drugima dvema, da se podpišeta, nakar gredo vsak svojo pot.
To sem vam pravzaprav hotel reči: pomislite, koliko bi bila danes vredna ta razglednica! In nauk te zgodbe? Bodite pozorni na ofucane luzerje, ki se motajo po kavarnah in lokalih. In kdaj pa kdaj jim plačajte pijačo. Ne bo vas veliko stalo, lahko pa spremenite svet.
