Zanimiva pravno-politološko-kulturološko-muzikološka razprava o tem, katera in kaj točno je slovenska himna, ki se je razvnela pred pol leta, ko je na svečani proslavi dneva državnosti Slovenski komorni zbor odpel štiri kitice Prešernove Zdravljice, se bo tako nadaljevala nocoj na proslavi dneva samostojnosti in enotnosti, ko bi morala biti po napovedanem scenariju – ob »uradni« sedmi, v kateri »žive naj vsi narodi« – izvedena tudi »sporna« Prešernova druga kitica, tista, v kateri »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere«.
Seveda so se spet začeli vrstiti protesti in obtožbe, desni himnointegralisti trdijo, da je po ustavi slovenska himna slavna Prešernova Zdravljica in pika, v ustavi ne piše, koliko kitic in katere, levi himnolegalisti pa odgovarjajo, da himno ureja poseben zakon, v katerem piše, da je uradna himna samo ena, in to samo sedma kitica in pika.
Prvi potem izvajajo Zdravljico vso ali po delih, pri čemer se delajo neumne in se branijo, da tako in tako ne izvajajo slovenske himne, ampak neko staro skladbo Stanka Premrla na besedilo Franceta Prešerna, drugi opozarjajo, da je Slovenija laična država, v kateri je Cerkev ločena od države, Bog pa od himne, in v kateri se ne spodobi s pesmijo vzklikati, da »Bog živi ves slovenski svet« in vse »sinove sloveče matere«, saj v Sloveniji »žive naj vsi narodi«, čeprav ne verjamejo vsi v katoliškega Boga niti niso vsi od slovenske matere.
Globoko v enaindvajsetem stoletju na Balkanu še vedno nismo razčistili s temi stvarmi, še vedno živi v nas zatohlo devetnajsto stoletje, in tako pod klasicističnimi štukaturami in strogimi pogledi avstrijskih žandarjev skladamo srce parajoče preporodne himne ter z gosjimi peresi skiciramo nacionalne identitete.
V Bosni in Hercegovini so se skoraj polomili, da bi skupaj spravili himno, ki ne bo omenjala ničesar takšnega, kar bi lahko prizadelo čustva tistih drugih ali tretjih, ki torej ne bo omenjala nikakršne slavne zgodovine, velikih bitk, pradedov in junakov, niti Bošnjakov, niti Srbov, niti Hrvatov, niti same Bosne in Hercegovine, in na koncu pristali na himno brez besedila. Zaradi občutljivega zgodovinskega trenutka so se k temu konceptu zatekli tudi na Kosovu, kjer se uradna državna himna brez besedila imenuje, povsem logično, »Evropa«.
Kajti kjer je besedilo, je tudi ogenj. Ravno letos je, še pred slovenskim dnevom državnosti in »zadevo Zdravljica«, afera s himno izbruhnila tudi v Srbiji, kjer so mladega nogometaša Adema Ljajića vrgli iz reprezentance, ker ni hotel peti srbske državne himne »Bože pravde«. Adem je seveda musliman iz večinsko muslimanskega Sandžaka in klicanje h krščanskemu Bogu po svetovnih stadionih ni ravno visoko na njegovem spisku življenjskih ambicij, sploh pa ne k Bogu, ki bi »ščitil srbski rod«, oziroma, kot bi rekel Prešeren – »sinove srbskih mater«.
Lepa zgodovinska ironija je, da sta obe »sporni« himni, slovensko in srbsko, zložila Slovenca – Prešernovo »Zdravljico« Stanko Premrl, srbsko »Bože pravde« pa nepopravljivi južnoslovanski romantik Davorin Jenko, ki je zložil tudi prvo slovensko himno »Naprej zastava slave«, danes himno Slovenske vojske.
Zdi se, da so bili slovenski skladatelji v tistem devetnajstem stoletju še posebej uspešni na regionalnem preporoditeljskem Evrosongu, Premrl in Jenko pa sta bila nekaj takega kot ilirska Pepel in kri. Vedno ko je kdo v tistih slavnih zgodovinskih letih potreboval himno, je poklical Slovence. Ko so svojčas iskali vsejugoslovansko himno, stavim, da so skladbo »Hej Slovani« Slovaka Samuela Tomašika sivolase glave z zalisci izbrale, misleč, da je naslov pravzaprav »Hej Slovenci« in da jo je zložil Slovenec.
Dvanajst točk v tistih junaških letih Slovencem seveda niso dajali edino – Hrvati. Za svojega predstavnika na Evrosongu in skladatelja nacionalne himne »Lijepa naša domovino« so raje vzeli Srba Josipa Runjanina, avtorja slavne koračnice »Rado ide Srbin u vojnike«.
In prav takšen ilirski in preporodni, glamurozni Evrosong devetnajstega stoletja bo potekal nocoj v Cankarjevem domu. Več tednov je državo pretresala huda nervoza, narod je komentiral osem kitic Prešernove Zdravljice in ugibal, katera bo predstavljala Slovenijo, organizatorji stav pa so si, kot se ob takšnih priložnostih običajno reče, meli roke.
Čeprav se zdi, da je strokovna žirija ustavnega sodišča že sprejela odločitev, in je tako sedma kitica z »vsemi narodi« absolutni favorit, nas evrovizijska izkušnja uči, da še vedno ne gre zavreči kontroverzne druge kitice, z Bogom in sinovi slovenske matere, niti tretje, v kateri »naprej naj bo Slovencev dom«. Kot element presenečenja pa pobiralci stav največkrat omenjajo peto, katere glavni adut so privlačne »Slovenke, prelepe žlahtne rožice«.
Le redki glasovi razuma opominjajo, da še ni končana vojna Avstrije z Italijo in Prusijo, v kateri bi Beneški Slovenci prav lahko ostali zunaj monarhije – pri čemer ni več nobenega dvoma o razdružitvi Avstro-Ogrske, ob kateri bi se Madžari radi polastili slovenskega Prekmurja –, in opozarjajo, da v takšnih zgodovinskih okoliščinah ni čas za estrado in nepotrebno drage malomeščanske spektakle.
