Letos pa zares to ni več to, zaprmejduš! Apple, Amazon, Facebook in Google so štirje velikani – ajd, pet, če štejemo še Microsoft –, ki držijo potrošniški tehnološki svet pokonci in vsi se sejmov zadnja leta ogibajo. Letos je največji razstavljalec podjetje Qualcomm, ki izdeluje čipe za mobilne naprave, drugo pa je menda podoben dolgčas. To pa zato, ker je bil CES od nekdaj hardverski sejem. V sodobni potrošni tehnologiji pa postaja hardver vse manj pomemben, ker je finta v softveru.
Naprave se hardversko vse bolj približujejo približno enakemu vzorcu: procesor, nekaj flash pomnilnika, linux, USB, bluetooth, wi-fi in če je plac, še SD-kartica. Pa naj gre za pametno ročno uro ali pa brihtni hladilnik, ki na zaslonu na dotik ob pravem času spomni gospodinjo, da je zmanjkalo mleka. Zalogo lahko preveriš prek spleta magari iz Amerike, ker je hladilnik seveda priklopljen na internet. Hardverska struktura sodobne elektronike je praktično takole na grobo povsod približno enaka. Štedilniki imajo ekrane na dotik in kmalu jih bodo imele tudi kljuke na vratih in straniščne školjke. Ne me vprašat, kako in zakaj, si bodo že nekaj izmislili.
Danes recimo vseh tistih kolesc in vzvodov in jermenov in vrtečih se magnetnih glav in mehanizmov in vsega, kar je bilo natlačenega v en tipičen VHS-videorekorder, ni več. Trend je totalna softverizacija. Premični deli so smrt. Finta je v softveru. In v mreži, seveda. Zmaga tisti, ki ponuja boljšo storitev, ne boljšega hardvera. V vsakem primeru pa mora naprava imeti priložen zastonjski app za iphone ali android. Samsungov fotoaparat Galaxy ima v ohišje montiran kar cel telefon namesto ekrana na dotik.
Dober primer je moj mali modri Jambox bluetooth stereo zvočnik, ki ga priročno nosim s seboj v torbi na gostovanja s teatrom in ga je mogoče prek spleta in računalnika softversko posodabljati in dopolnjevati z raznoraznimi softverskimi fintami, da o uporabi kot zvočnika za prostoročno telefoniranje in prebiranje sporočil niti ne govorim. Pred letom dni sploh nisem vedel, da takšno napravo potrebujem. Prepričali me niso s hi-fi specifikacijami, ampak z dejstvom, da me ob vklopu iz zvočnika pozdravi seksi ženski glas, ki pove, da je »ready to go« in da je baterija »about quarter full«. Zdaj lahko srečen umrem. O izgubljenih vrednotah, kaj je v življenju pomembno in v kaj se izmečki spreminjamo, se bomo pogovarjali drugič.
Podoben tič je prvi resen poskus pametne ročne ure Pebble, ki ji lahko softversko menjamo lice ter budilčno zvonjenje in zna izpisati najnujnejša SMS-sporočila z lastnikovega telefona. Tudi korake meri, če ji naložiš softver za tek. Prima. Če jim bo ratalo sploh še najti koga, ki nosi uro, četudi tako, ki ima lahko vsak dan drugačno številčnico in lahko dokupiš še. Kot pri zloglasnih telefonskih ozadjih in zvonjenjih na tem trgu ničevosti so se in se še pretakajo milijoni. Ampak zakaj sploh dvomim, ura Pebble je bila že vnaprej razprodana v 80.000 primerkih, šele ta teden so kupcem razposlali prvo serijo.
Ameriški General Motors je jeseni najavil totalno integracijo svojih avtomobilov s pametnimi telefoni. Edino pravilno, pravim jaz! Zakaj bi človek kupoval v avto vgrajen GPS-sistem in nekakšen CD-menjalnik muzike, če pa ima v žepu na velikost cigaretnega zavojčka pomanjšan in – kar je bistveno – sproti posodobljen lokacijski kompjuter s svežimi zemljevidi in mp3 muziko za mesec dni potovanja? A veš tisto, ko imaš v terenca vgrajeno navigacijo, pa je že dve leti nisi vklopil, ker se je nekje v garaži izgubila knjižica z navodili? No, to.
Izgubljena navodila pa niso nikoli problem pri lego kockah, pač sestaviš kaj svojega. Ta teden so predstavili novo inačico robotskega sistema Mindstorms, važijo se z linuxom, popolno kompatibilnostjo z iphonom in androidi in novo režo za SD-kartice, na prodaj čez pol leta. Mi že šparamo. Mogoče pa finta res ni v softveru. Finta je v tem, da me oberejo do kosti.
