Lekcija o antropologiji otroštva

Alternative so

Danes je postalo jasno, da mladi kljub izrazito podaljšanemu šolanju v pozna dvajseta leta ne bodo tako zlahka prišli do dela ali zaposlitve. Resda živimo v informacijski dobi, ki spreminja tudi načine dela. Toda v Sloveniji se zdi, da ker država ljudem ni sposobna omogočiti dela oziroma zaposlitve, tudi ljudi ne potrebuje več. Zanjo smo postali le strošek. Hkrati nam v duhu neoliberalne logike nenehno prigovarjajo, da se je treba vse življenje izpopolnjevati, da moramo biti ustvarjalni, inovativni, da se moramo znati tržiti. Vsa odgovornost za uspeh posameznika je torej preložena na njegova ramena. Sam si si kriv, če si brezposeln. Nekateri so si zagotovo res. Toda če želi država sploh obstajati, je to tudi njena odgovornost. V slovarju vladajoče elite besedice odgovornost ne bomo našli. Zdi se, da so se odločili, da bodo odslej delovali le še v interesu tistih, ki imajo kapital. Za vse ostale jim ni mar.

Ozremo se lahko po svetu in pogledamo, s kakšnimi težavami se soočajo države, ki jih ne moremo prišteti med socialne. V nekaterih afriških državah so otroci prijeli orožje in se vojskujejo. Na Tajskem prostitucija otrok za številne družine predstavlja družbeno sprejemljiv način preživetja celotne družine. Da o izkoriščevalnem delu otrok po svetu ne govorimo. V številnih mestih najdemo tudi cestne otroke, ki so ugotovili, da jim je življenje na ulici v skupini vrstnikov boljša alternativa kot disfunkcionalna družina, v kateri vladata nasilje in alkohol.

Da pa ne bomo govorili samo o »tretjem svetu«, se lahko ozremo po ameriških getih. Si želite, da bodo tisti, ki si to lahko privoščijo, svoje otroke vpisovali v zasebne šole, »raja« in »problematični« pa naj ostajajo v državnih šolah, kjer se bo raven kakovosti zniževala, segregacija večala, z njo pa tudi stopnja kriminala, težave z drogo, število mladih, ki opuščajo šole, število mladoletnih mamic? Ali se vladajoče elite sploh zavedate, kakšne posledice lahko krčenje na račun družine, šolstva in otrok prinese družbi? Ali imate pripravljene vzvode za družbeno intervencijo in razpoložljive vire za financiranje reševanja družbenih problemov, ki se bodo pojavljali kot posledica vaših ukrepov?

Če bi se zgledovali po skandinavskih državah, bi videli, da ni res, da alternative ne obstajajo. Z namenom, da omejijo družbene konflikte in nemire, ki izhajajo iz revščine, so razvile model države blaginje, ki ga povzemam po knjigi Child Perspectives and Children's Perspectives in Theory and Practice (Sommer, Samuelsson in Hundeide, 2010). Skandinavski model deluje tako, da med ljudmi zmanjšuje velike razlike v prihodkih in bogastvu. Ni namenjen le revnim in tistim s posebnimi potrebami, temveč vsem ter kot tak deluje preventivno in izobraževalno. Zagotavljanje življenjskih potreb ljudi, ki so zaradi različnih razlogov nezmožni dela ali skrbi zase, se ne obravnava kot problem posameznika, temveč kot kolektivni družbeni problem. Dostop do minimuma prihodkov, prehrane, zdravja, bivališča in izobrazbe je politična pravica državljanov, ki jim jo zagotavlja država in ne dobrodelna dejavnost. Hkrati se predpostavlja, da vsak državljan aktivno sodeluje v družbi in je odgovoren za svoje življenje ter ni le pasiven prejemnik bonitet. V nasprotnem primeru bi se sistem sesul, saj se blaginja financira in redistribuira skozi davčni sistem. In tisti, ki imajo več, plačujejo tudi višje davke.

Ironično je, da je bila SFRJ glede odnosa do otrok, mladih, šolstva in zdravstva bliže skandinavskemu modelu, kot smo mu danes. Po njenem razpadu smo se znašli v družbenem vakuumu. Hitro smo se zadovoljili z materialnimi dobrinami, pozabili na družbeno dobro in postali zatopljeni v lastni egoizem ali lastne probleme. Vladajoče elite so to znale izkoristiti v svoj prid. Toda odgovornost za trenutno stanje leži na vseh nas, ki smo takšno stanje dopuščali po naivni in ozkogledi logiki – dokler gre meni dobro, me ne zanima, v kakšni družbi živim. Ali se je kdo pritožil, ko so mu povišali plačo, rekoč, ne verjamem, da je v času, ko Slovenija drugo za drugim zapira podjetja, primerno višati plače? Vprašamo se lahko tudi, kje smo izgubili čast in sram. Ti dve družbeni vrlini bi koristili vsem, ki ste si izplačevali megalomanske plače. Je kdo izmed vas del svojih prihrankov doniral za gradnjo nove opere, pediatrične klinike ali Rdečemu križu? Koristili bi tudi tistim, ki se ne odrečete svojim stolčkom, čeprav ste kazensko ovadeni. Le kakšen zgled dajete družbi?

Ni menedžerja brez čistilke ali delavke

Človek je družbeno bitje. Žal ga ne moremo zreducirati na številko, stroj, čip, strošek ali tvit. Kot antropologinja lahko rečem, da ni večje zablode za človeka, kot da vidi samo sebe, svoje potrebe in svoje interese. Pozabili smo, da ni posameznika brez družbe in ne družbe brez posameznikov. Pozabili smo, da lahko del tega, kar imam, dam sosedu, saj bo za vse bolje, če bova oba imela približno enako. Pozabili smo, da smo kot ljudje odvisni drug od drugega. Da ni menedžerja brez čistilke ali delavke. Zato si tudi one zaslužijo enako dostojanstveno življenje kot njihovi nadrejeni.

Zdaj ni čas, da svoje otroke vpisujemo v zasebne vrtce in šole le zato, da domov ne bodo nosili bosanskih besed in da se v šoli nihče ne bo »znašal nad našim«. Ni čas, da v želji po najboljšem za naše otroke plačujemo, da bodo zaprti v steriliziranem in čistem svetu, med sebi enakimi. Ljudje ustvarjamo pomene na podlagi izkušenj, učenje pa je vedno družbeni proces in poteka vse življenje. Učenje se ne odvija le v okoljih, ki so namenjeni učenju, temveč nenehno in povsod: tako se otroci (in tudi odrasli) učijo doma, na igrišču, na ulici, ob spremljanju različnih medijev, v trgovini, ob opazovanju odraslih pri delu in v medčloveških odnosih. Prav z opazovanjem in ob zgledu ljudi, ki jih obkrožajo, se otroci naučijo veliko več, kot si mislimo. Vendar pa se zdi, da danes ni več dovolj, da je otrok prisoten v krogu družine, da opazuje ter se po lastni iniciativi postopno vključuje v družbene procese, ki ga obdajajo.

Kakšna sporočila dobivajo otroci danes iz zgledov odraslih? Predvsem se učijo, kako biti dober potrošnik, kako poskrbeti zase in kako uživati. Le malo pa se naučijo o delu, odgovornosti, spoštovanju ter družbenih in medsebojnih odnosih. Zakaj? Ker se zdi, da smo jih kolektivno izničili. Zato je prav zdaj morda čas, da otroke ponovno naučimo spoštovanja, empatije ter sobivanja s soljudmi. Kakršnikoli že so – veseli ali žalostni, debeli ali suhi, mozoljasti ali z očali z debelimi šipcami, muslimani, budisti ali ateisti, pa če jejo z vilicami ali z rokami, četudi več dni nosijo iste hlače in strgane nogavice, če govorijo slovensko, kitajsko, bosansko ali malo mešano. Da le niso kazensko ovadeni, da le ne vidijo samo sebe in da le ne mislijo, da so nezmotljivi in nedotakljivi. V tem primeru pa naj že otrok ve, kaj je prav in kaj ne. Prav zdaj je čas, da otroke naučimo solidarnosti, a tudi razreševanja konfliktov in družbene odgovornosti. Kako? Če že politična elita ne omogoča vizije, ki bi omenjene vrednote promovirala skozi vzgojo in šolstvo, lahko to storimo z zgledom. Vse življenje se spreminjamo skozi izkušnje, okoliščine, družbene odnose, toda starejši ko smo, manj radikalne so te spremembe. Učenje je najbolj intenzivno, dokler smo mladi. Od tod tudi pregovor Na mladih svet stoji.