Silvia Federici

Na seminarju je v kontekstu globalne pozverinjenosti kapitalizma govorila tudi o mnogih socialnih pravicah, ki so jih izgubili tako v ZDA kot mi v Evropi in Sloveniji, vse v imenu »napredka«. In za vse je bil ta »napredek« strašno boleč, pravi Silvia Federici. »Spoznanje, da zgodovina ni nujno napredna, je izjemno pomembno, to vedno poudarjam mladim ženskam: ne mislite, da so pravice, ki jih uživate, zagotovljene za zmeraj. Ves čas je treba braniti doseženo in se bojevati za novo. Zdaj vidimo, koliko smo izgubili, če primerjamo današnje stanje s tistim v sedemdesetih letih, koliko pravic so nam postopoma odvzeli.«

Caliban v Shakespearjevem Viharju je čarovničin sin in zdel se mi je primeren lik za tekst, ki je govoril o transformaciji, bolje deformaciji proletarskega telesa v kapitalizmu in kolonializmu. Zame je Caliban simbol proletarskega telesa, velik, surov, fizičen, točno tak, kot ga je v 17. stoletju videl vladajoči razred; danes pa proletariat ne predstavlja nobene opozicije več, saj le še pohlevno sodeluje v kapitalističnem izkoriščanju. Caliban je bil seveda čarovničin sin, lov na čarovnice pa je bil po mojem mnenju bistven element primarne akumulacije in prehoda v kapitalizem, ki je skušal disciplinirati žensko za nove naloge; tako kot danes.

Povsem konkreten, da, ta v Afriki postaja vse bolj zaskrbljujoč pojav, ker so tam ženske tiste, ki obdelujejo zemljo in so napoti kapitalskim interesom, tujim in lokalnim. Lokalni odločevalci pritiskajo nanje, naj prepustijo zemljo, ki je večinoma skupnostna last, novim zasebnim lastnikom, in če se uprejo, pokličejo »strokovnjake« za odkrivanje čarovniških simptomov. Natanko tako kot v 16. stoletju inkvizitorji, le da so oni delovali v okviru Cerkve in v skladu s katoliškim zakonikom, zdaj pa so privatniki.

Točno! Ti moški ženske obtožijo, da so krive smrti ljudi, avtomobilskih nesreč in podobnih reči, nato pa jih lokalni plačanci ubijejo, njihovo lastnino pa zasežejo; v Indiji jih zažgejo. Razni »misijonarji« pa na veliko razlagajo, da je v skupnosti na delu hudič, da je revščina posledica hudičevega dela, ne družbenih okoliščin, razlaščanja, prilaščanja, povezave lokalne in mednarodne kapitalske mafije. Ženske s tem dobijo grozljivo jasno sporočilo, predvsem zato, ker kapital, pogosto s pomočjo droge, rekrutira moške, da nastopijo proti ženskam, proti lastni skupnosti. Ko vlada pomanjkanje, ljudi ni težko prepričati v karkoli.

Ravno zato trdim, da obstaja nedvomna korelacija med globalnim povečanjem nasilja nad ženskami in primarno akumulacijo, se pravi novim valom prisvajanja ozemlja, vodnih, naftnih, plinskih in drugih virov, ki smo mu priča. Primarna akumulacija se skozi zgodovino nenehno obnavlja, so pa trenutki, ko se intenzivira in postane zelo vidna. In tak trenutek, trenutek, ko začnejo govoriti o krizi, je trenutek, ko si kapitalizem, ki mu je en vir dobička presahnil, išče nove žrtve, da jim izsesa kri. Tak čas so bila tudi sedemdeseta in osemdeseta leta, ko je v resnici šlo za krizo akumulacije kapitala, račun zanjo pa so izstavili nam.

To nasilje ima več izvorov. Eden je, da so delovna mesta žensk vse bolj ogrožujoča zaradi grozljivih pogojev, predvsem v tretjem svetu. V ZDA je posledica naraščanja splošne nasilnosti – vse bolj ogrožene so gospodinjske pomočnice. Potem je tu boj za zemljo, denimo v Mehiki, kjer mafija množično pobija ženske, ki nočejo zapustiti zemlje, potem je tu nasilje partnerjev, ki z izgubo služb izgubljajo moč v družini. Kot ugotavlja francoska raziskovalka Jules Falquet, je edini poklic, ki je po vsem svetu vse bolj dostopen moškim, poklic nasilja: vojaki, policisti, paravojaki, varnostniki – vse več jih je, proizvodnja orožja cveti. To je sistematična agresivizacija družbe, ki slavi agresivnega, oboroženega moškega, ki nadzor širi v vse družbene pore. Newyorška policija je sedma največja oborožena sila na svetu! Si predstavljate? Njena policija se uri v Izraelu. Ameriške odslužene tanke iz Iraka so dobile policijske enote po vseh ZDA.

Narašča pa tudi institucionalno nasilje nad ženskami. V eni izmed ameriških držav so na zahtevo pro life gibanj že sprejeli zakon, po katerem lahko ženski po porodu v javni bolnišnici opravijo test na droge in alkohol. Če je pozitiven, jo zaprejo! Otroka pa odvzamejo, ker je omamljenost kvalificirana kot napad na otroka.

Tudi v imenu zaščite otrok je mogoče početi najhujše stvari. To gibanje seveda nikoli ni s prstom mignilo za to, da bi se socialni in ekonomski pogoji za deprivilegirane nosečnice izboljšali. In naj opozorim: tudi begunkam, ki iz Afrike priplavajo na jug Italije, pogosto odvzamejo otroke.

Takrat so v ZDA potekali hudi boji za delavske pravice, najhujši po stavkovnem letu 1947. Danes se sliši skoraj neverjetno, a sindikati niso zahtevali višjih plač, ampak krajši delovni čas. Delavci niso hoteli več denarja, saj so jim plače večinoma omogočale spodobno preživetje, hoteli pa so več življenja. Si predstavljate? Danes pa proletariat naravnost prosi za več dela, prosi za nova in nova posojila, v čudno izkrivljeni veri, da se bo kapitalizem spet omehčal in postal prijaznejši.

In tako so leta 1975 na srečanju najbogatejših držav v Rimu zbrani ugotovili: kapitalizem je dosegel ničelno rast, ne raste več. Nekaj je bilo treba narediti. Naslednje leto so sprožili naftno krizo, cene nafte in posledično hrane in vsega drugega so poskočile v nebo, to je sprožilo inflacijo in z njo so si skušali kapitalisti povrniti, kar so izgubili zaradi nizke rasti.

In potem se je začelo pustošenje javnega sektorja. V New Yorku so razglasili, da je mesto tik pred bankrotom. Ustanovili so komisijo, New York je bil prva država na svetu, kjer je zunanja komisija urejala proračun. Bilo je neverjetno: vzpostavili so mrežo vohunov, ki so nadzirali, ali so ljudje prišli pravočasno v službo, z avtomobili so sledili smetarskim vozilom, da bi videli, ali so bili smetarji dovolj učinkoviti. In vsak dan so nas obveščali: »Goljufanje, goljufanje! Sami paraziti, lenuhi! In ves ta denar, ki ga mestni proračun porabi zanje, ni čudno, da se nam ekonomija sesuva!« Tako so ustvarili histerijo, ki je povzročila, da si ljudje na delovni mizi niso več upali imeti kavne skodelice. S krizo so upravičili demontažo socialne države in edini, ki so ohranili spodobne plače, so bili policisti. Ti so to dosegli tako, da so stavkali in mulariji na koncertu rekli, da lahko podrejo varnostne ograje, ker jih ne bodo aretirali. Nastal je kaos. Plače so jim takoj dvignili.

In to je bil tudi čas, ko je kapital prvič začel zapuščati Evropo.

Da, najprej zato, ker so že tako in tako slabše plačane, hkrati pa ob razpadanju družin večinoma one skrbijo za otroke, potem pa zato, ker so po razpadu skupnostnih pravil šibkejše in primerne tako za izliv nasilja kot za grešnega kozla. Lov na čarovnice se v resnici ni nikoli povsem nehal, le obliko spreminja. Če si ogledate hollywoodske filme iz štiridesetih in petdesetih let, je lik čarovnice, požiralke moških, še kako navzoč: ženska kot poosebljeno zlo, ki uničuje družine, zapeljuje nemočnega moškega in ga pogubi. Ali kot v Usodni privlačnosti, nič je ne more zaustaviti, tako kot ne današnjih plakatnih lepotic strastnega in hkrati agresivnega pogleda. Tako je zahodna kultura izkrivila legitimno zahtevo žensk po samostojnosti, po nedominirani seksualnosti. In dobra ženska je še vedno predvsem gospodinja in mati.

Ne, seveda ne, saj pridno opravlja vsa gospodinjska dela brezplačno, iz ljubezni do družine, medtem ko je mož oskrbovalec. Zgodnji kapitalizem je s pomočjo ideološkega konstrukta družine žensko izključil s trga dela, tako da sta za eno plačo delala dva, ona brez plačila doma, kjer je skrbela za delovno silo, on v tovarni. Tako je tudi družina postala svojevrstna majhna tovarna.

In če smo zdaj priča obratnemu procesu, ko se v industriji množično zaposluje ženske, se je to zgodilo v času, ko je delo izgubilo ne le vrednost, saj so plače vse nižje, ampak so izginile tudi vse pravice iz dela, od zdravstvenega in socialnega zavarovanja do pokojnin, razumnega delovnega časa, pravice do malice itn. Prejemnice socialne pomoči, ki je v povojnem obdobju blažila socialne stiske, so danes v očeh države a priori sleparke, vedno osumljene, da goljufajo in dobro živijo na račun države.

Absolutno, »lene so, odvisne od države, nočejo se postaviti na svoje noge. Otroke imajo samo zato, da jim ne bi bilo treba delati. In ker so vse življenje na podpori, mladi nimajo služb.« To je ta neoliberalni desničarski diskurz, še en perverzni obrat feminističnih zahtev.

Tudi to je žal globalni pojav, v ZDA so stari ljudje, ki imajo pokojnine, ravno tako obtoženi, da ogrožajo prihodnost mladih. Tako kapitalistična ideologija ustvarja medgeneracijsko vojno, ki uničuje družbeno tkivo in koristi le kapitalizmu. Ta najprej povzroči krizo, ljudje pa v stiski postanejo drug drugemu volk. Znana metoda: deli in vladaj. Tudi v Afriki, kjer je še nedavno vladalo močno medgeneracijsko sožitje in spoštovanje starejših, danes poteka krvav medgeneracijski boj. Starejši se bolj zavedajo preživetvene odvisnosti od zemlje, dreves, živali, upravičeno se bojijo spremembe v izkoreninjeni »proletariat«, ki ga mladi vidijo v rožnatih barvah. In to povzroča strašna trenja.

V Zambiji sem slišala pesem o starših, ki se bojijo, da jih bodo otroci pobili, ker nočejo prodati krave, da bi si otroci kupili taksi. In za to je neposredno kriva Svetovna banka, ki je povsem razvrednotila delo, ki so ga opravljale afriške ženske. V resnici so prav starejše ženske tiste, ki ščitijo skupnost, ker je vloga očeta zaradi dninarstva povsem razpadla. In ščitijo ekosistem, tradicionalno gojijo trajnostno usmeritev in razumejo, da sta košček zemlje in jata kokoši tisto, kar družinam zagotavlja hrano, vse drugo lahko izgine čez noč. Denar, na primer, videli smo Wall Street, bil je in naenkrat ga ni bilo več, delovna mesta, imeli smo jih, pa so izginila drugam, družbena pogodba, ki so nam jo ukinili, stanovanja, ki so nam jih porušili ali pa nenadoma niso bila več naša, potrošno blago, ki nas je zasužnjilo... In Afrika, ki so ji vse te iluzije še toliko bolj mikavne, zaradi plenjenja zasebnih neokolonialistov strahotno trpi. Ženske pa obtožujejo, da blokirajo inovacije, razvoj!

Imate prav, one so tiste, ki se upirajo temu, da bi kapitalizem požrl ves planet. V Afriki se v imenu napredka bije krvavi boj za zemljo, energetske vire in rudna bogastva, ki bo prebivalcem odvzel vse, predvsem pa njihovo lastno skupnostno povezanost.

Na dolgi rok imajo vsi feminizmi iste cilje, v določenem času in okolju pa lahko pride do začasnih razhajanj. Reči, da je bil povojni beli ameriški feminizem rasističen, se mi zdi sicer preveč preprosta interpretacija, saj belopolte feministke niso nikoli oporekale pravic temnopoltim ženskam. Vsekakor pa drži, da tiste, ki so v petdesetih in šestdesetih letih odraščale v povsem belem okolju, niso imele prav nobenega znanja, razumevanja in izkušnje s tem, kaj pomeni biti »črn«.

V sedemdesetih letih smo res še verjeli, da je naša ureditev demokratična in zagotavlja pravice vsem, da je treba le zagotoviti njeno delovanje, nismo vedeli, da so možnosti zlorab in rasizma vpisane v sam sistem. Sanjalo se nam na primer ni, da so v tistem času v ZDA temnopolte ženske množično prisilno sterilizirali. Tako je beli feminizem takrat bil ogorčen boj za pravico do splava, s katerim ženska lahko sama nadzira svoje telo, ne pa tudi boja proti prisilni sterilizaciji, zato so Afroameričanke upravičeno čutile, da njihovih interesov nihče ne brani.

Da. A vse to je postalo vidno šele kasneje, tako kot smo šele kasneje izvedeli, da so kontracepcijske tablete ilegalno in s prisilo preizkušali na ženskah v Hondurasu, ki so utrpele strašne zdravstvene posledice, tudi sterilnost; o vsem tem nismo vedele absolutno nič, to ni bil čas interneta. Premalo smo se tudi zavedali, da je treba skupaj s pravico do abortusa in kontracepcije odločno biti tudi boj za tako ekonomsko politiko, ki bo ženskam omogočala imeti otroke brez muk in odrekanj.

Sama sem kritična tudi do tega, da feminizem ni bolj branil socialnih podpor, nadomestil za brezposelnost, otroških dodatkov, zagotavljanja otroškega varstva, ki jih je država začela ukinjati v sedemdesetih letih, pri čemer so bile najbolj prizadete prav temnopolte ženske. Tudi za priznanje gospodinjskega dela je bilo narejeno premalo, četudi je šlo za tipično patriarhalno zanikanje, da je domače delo tudi delo. Kasneje je feminizem denimo zahteval pravico do dela na domu, ki da prinaša več svobode, kar morda drži za intelektualna dela, a gotovo ne za brezpravne gospodinje nižjega sloja. Ta primer kaže, kako neenoznačna, kompleksna so ta vprašanja.

Dom je lahko marsikaj, o tem piše Bell Hooks v izjemnem eseju Dom: prostor upora, v katerem ugotavlja, da so belopolte ženske dom razumele predvsem kot patriarhalen, seksističen zapor, za temnopolte pa to ni v celoti držalo, ker je bil zanje tudi edini kraj, kjer so se počutile varne, spoštovane, kjer je njihovo delo štelo tako znotraj družine kot znotraj skupnosti. Seveda jim je to delo naložila tradicionalna seksistična delitev, a dom so spremenile v varno hišo, kjer so si družinski člani celili rane rasizma, se učili vzdržati ponižanja in verjeti v svobodo. Gradnja koče je imela za temnopolto prebivalstvo od suženjstva naprej politično razsežnost samostojnosti, svobode, varnosti in humanizacije, kjer človek lahko zasnuje odpor. In to v določeni meri velja tudi za delavske ženske, dom je tudi zanje zaščita pred izkoriščanjem, je lahko prostor upora.

Da, enako kot sindikati! (smeh)

Oboje. In tukaj se spet dotaknemo enega najhujših globalnih problemov: vedno manj ljudi ima stalne domove, ogromno jih je dom izgubilo zaradi krize, zaradi vojn, ekonomskih in podnebnih migracij ali zaradi kariernega nomadizma, ki se mu izguba »teritorija« kaže celo kot prednost. Vprašanje, ki se boleče zastavlja tako v primeru najrevnejšega begunca kot tudi visokoizobraženega potujočega znanstvenika, pa je v bistvu isto: kako brez reteritorializacije zgraditi nove, kakovostne medčloveške odnose, kako obvladovati svoje življenje, predvsem pa, kako se brez stalnega naslova upreti sistemu?

Točno tako, in to velja povsod, še posebej nehumano pa je to izkoriščanje, če so priseljenci ilegalni, kot na primer Mehičani v ZDA, Afričani v Evropi. Reči pa moram, da so v ZDA edini, ki se trenutno borijo za delavske pravice, legalni priseljenci.

Moja generacija je bila verjetno prva, ki si je lahko privoščila obe stališči: hočem imeti otroke, nočem imeti otrok. Sama sem se za to, da jih ne bom imela, odločila zelo zgodaj in na neki način sem vse življenje premišljevala o lastnih razlogih. Ugotovila sem, da je bil najpomembnejši razlog vojna, moji spomini na mamo, ki nas ponoči zbuja, ker po nebu letijo bombe. Tisti njen zgroženi obraz, ko ne ve, kako naj nas zaščiti. Tega sama nisem hotela doživeti, nisem hotela spraviti na svet otroka, ki ga bo raztrgala bomba. In mislim, da podobna negotovost zaradi ekonomske varnosti danes odvrača od materinstva mlade ženske, predvsem tiste izobražene, a brez dela.

V bistvu gre pri materinstvu za spreminjajoč koncept, kaj pomeni biti ženska in kaj je v življenju pomembno: tradicionalna družina, materinstvo, kariera, samoizpolnitev ali participacija v skupnem? Stare oblike so pod vprašajem, nove oblike žitja in sožitja so šele v nastajanju.

Deloma je gotovo tudi ta hedonizem, ki živi v iluziji, da zapiranje v svoj lep vrtiček prinaša osmišljenost življenja, a večino vendarle preganja nejasna, morda temna prihodnost. Od tod po mojem tudi poudarjanje prijateljstva, ki v veliki meri nadomešča klasične, dušeče, odvisnostne družine. Prijateljstvo se danes kaže kot razširjena družina.

Zdi se mi, da sta nujno povezana, saj je zdaj jasno vsaj to, kako neverjetno široko je polje, kjer se neenakost žensk proizvaja. In med temi polji so tudi Združeni narodi. Leta 1975 so ZN nenadoma razglasili leto žensk, organizirali prvo globalno konferenco na to temo in pozvali ženske organizacije, naj se povežejo. Naslednje srečanje so napovedali čez pet let. Rezultat? Feministične organizacije so izgubile svoje specifike in svojo avtonomnost, namesto da bi one diktirale teme, zahteve, tempo, načine in prostore sodelovanja, se je vse skanaliziralo skozi ZN, ki predstavljajo svetovno vodstvo in govorniški oder ZDA. Zato tam veliko problemov ostane povsem zamolčanih, zamolčali so pokol v Ciudad de Mexico leta 1975, tabu je Izrael in njegovo uničevanje Palestincev, in tudi feministično agendo so popolnoma očistili vseh motečih elementov, ki gredo na živce uradni politiki ZDA. Feminizem so spremenili v nekakšno slavljenje ženske participacije na področju dela, političnega odločanja, enakih možnosti… Izginil pa je feminizem, ki zahteva spremembo družbenega sistema, ukinitev izkoriščanja.

No, tudi ko ga vidijo, o njem pišejo prelepe dokumente, ki nikoli ne doživijo posledic v realnem življenju. Na primer dokument o koristnosti šolanja deklic: sestavili so ga v letu, ko sta Svetovna banka in IMF v premnogih državah onemogočila šolanje z ukrepi varčevanja, krčenja javnega sektorja, siromašenja prebivalstva...

Na neki način sem proti obema stališčema. Feminističnemu nasprotujem, ker reducira spolno delo na prostitucijo, v resnici pa je komponenta tolikih drugih področij, od domačega in delovnega okolja do poslovnega sveta. Po drugi strani sem skeptična tudi do organizacij prostitutk, ki na neki način slavijo svobodno prostitucijo. Strinjam se z dekriminalizacijo, a ne smemo pozabiti, da gre vendarle za eno izmed mnogih oblik izkoriščanja. Je kot rudarstvo, nič boljše…

So bolj varni rudniki, pa to še ne pomeni, da ni izkoriščanja. Tudi legalizirana, ne le ilegalna prostitucija ima svoje izkoriščevalske strukture, svoje sivo polje. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da tudi znotraj prostitucije vlada hierarhija. Omenili ste nemške prostitutke, ki so dobro organizirane, delajo v varnih razmerah, ne na cesti ali pod mostom. A tudi te se postopoma umaknejo iz dela, postanejo organizatorice, posredovalke in podobno.

Na neki način, ja, vedno je problem, ko postaneš pogajalec, a ne trpiš posledic tistega, kar si izpogajal. Predvsem pa njihov umik kaže, da prostitucija nikoli ne bi bila njihova »prostovoljna izbira«, če bi imele druge možnosti. Brezpravno »belo blago« iz vzhodne Evrope ali iz Afrike pa pogosto konča v najstrašnejših pogojih in v smrti. Zato je treba vedno precizirati, o kom govorimo.

Res je, in zelo sem zadovoljna, da se srednji razred zdaj zelo množično mobilizira v podporo mladim Afroameričanom, ki za male prestopke leta in leta preždijo v zaporih, za velike pa tudi v samicah. Pred prihodom v Ljubljano sem bila na srečanju, kjer je svojo izkušnjo predstavil moški, ki je bil osem let v samici.

Ne! Pred časom sem napisala besedilo za zavihek knjige, ki jo je napisal kaznjenec, ki je v samici preživel trideset let. In v njej je postal feminist. Pred letom dni je dosegel neverjetno zmago, da so ga prestavili v redni zapor, kjer bo do konca življenja. In seveda ni edini. Večini pa se v samici zmeša.

Ne, ne, ni nerazumljiva! Treba jo je le pogledati skozi suženjstvo. ZDA so nastale na temelju genocida in zelo veliko ljudi živi v blagostanju, ki je posledica suženjstva in iztrebljenja Indijancev. To, kar so počeli Američani, po obsegu presega nacistične grozote, pobili so več ljudi, več so jih pregnali, pohabili. Le da niso bili beli... In to je pustilo globok odtis v ameriškem političnem »genu«. In potem je tu še ameriški imperializem: po svetu je 1300 ameriških vojaških baz.

So, ampak ne doma, zunaj. ZDA so ga imele na svojih tleh. Temnopolti ga čutijo, vedo, da je to, kar se dogaja danes, nadaljevanje »zakonodaje Jima Crowa«, ki je vpeljala ponovno zasužnjenje, četudi je bilo suženjstvo v ZDA abolirano; ta zakonodaja je veljala vse od leta 1876 do 1965. Današnji ameriški zapori, polni temnopoltih, so še eno utelešenje suženjstva.

Zato, ker je črna skupnost razdeljena, ker je en njen del vključen v uspešni beli svet, in ker je tudi Obama njihovo gibanje razorožil: »Vidite, zdaj smo lahko tudi predsedniki!« Obama, ki govori lepe stvari, naredi pa točno nasprotno. Kar je slabše od Busha, pri njem smo vsaj vedeli, pri čem smo. In najhuje je, da bomo na prihodnjih volitvah dobili Hillary Clinton.

Nič. Samo zmedo ustvarja, iluzijo, da gre na bolje.