Pia Cah

Tržaški partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča je bil od nekdaj popularen na komemoracijah ob spomenikih padlih partizanov, lani jeseni pa je začel skupaj z ženskim pevskim zborom Kombinat in partizanskim pevskim zborom iz Ljubljane polniti velike dvorane. Sedemindvajsetega aprila bodo imeli skupni koncert v športni dvorani Stožice, v katero gre deset tisoč ljudi.

Sredi tedna so v narodnem domu ribiške vasi Križ na Tržaškem vadili za nastop. V dvorani skoraj nič ni spominjalo na pevske običaje iz časov, ko je zbor vodil njegov ustanovitelj Oskar Kjuder in je zbor pel ob spremljavi ene harmonike. V Križu je bilo harmonik pet, ob njih pa dve električni kitari, električni bas, pozavne, trobente, klarineti, violina in baterija bobnov. Med gosti koncerta v Stožicah so Vlado Kreslin, ženski pevski zbor Kombinat, Dirty Fingers, Iztok Mlakar, Drago Mislej Mef, Partizanski pevski zbor Ljubljana, Buldogi in Darko Nikolovski. Na programu so partizanske pesmi v skoraj težkometalni izvedbi z električnimi kitarami, O bella ciao in delavske pesmi z vsega sveta. Dvorana v Križu se je tresla, ko je sto pevcev in pevk lovilo ritem med piskajočimi zvočniki, zidom, ki so ga postavile harmonike, in hreščanjem kitar. Ikonografija in pesmarica so skoraj starodavne, celotna kompozicija pa vzbuja presenetljivo moderen vtis. Tržaški partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča ne poje v preteklem času. V nastopu pa ni nostalgije, ampak druga čustva.

»Naše partizanske in delavske pesmi pripovedujejo zelo sodobne zgodbe,« dirigentka razloži nenavaden čas, v katerem je njen pevski zbor dobil status rock zvezde.

V pravem trenutku smo se znašli tukaj. Novembra lani je zbor praznoval 40. obletnico. Želeli smo imeti velik koncert skupaj s Kombinatkami in akademskim partizanskim zborom iz Ljubljane. Ravno takrat pa se je slovenska družba prebudila iz spanca. Takoj po našem koncertu so na ulicah ljudje začeli protestirati in uporabljati besede, ki jih v Sloveniji dolgo ni bilo slišati. Mi smo protestom dali pesmi. Ni bilo težko, ker smo vedno peli o borbi za pravice. Ti dve podobi sta se združili. Sama nisem bila na protestih, kar sem slišala, pa mi je bilo zelo razumljivo. Spet smo tam.

Na koncu zelo dolge poti. Ko je zbor vodil še Oskar Kjuder, sem šla večkrat z zborom na koncerte po Jugoslaviji. V dvoranah nikoli ni bilo dovolj publike. Ljudje so bili naveličani partizanstva in partizanskih pesmi v knjigah, filmih in pesmih. Organizatorji so tekli v najbližjo kasarno in pripeljali dva tovornjaka vojakov. Peli smo pred polnimi dvoranami vojakov, ki so bili naveličani brigad in jurišev in so nas sovražili. Tako je bilo pred petindvajsetimi leti. Potem je prišla samostojna Slovenija in Slovencem se je zdelo, da so naše pesmi stvar daljne preteklosti in da pojejo o neznanem svetu, ki je za vedno minil.

Zdaj ljudje ponovno hodijo na ulice in trge in zahtevajo delo. Najbolj preprosto vsakdanje delo. Potem zavarovanje. Zdravnika, ki ne bo zahteval kreditne kartice, ampak bo zadovoljen z zdravstveno. V Italiji že doplačujemo tudi bolnišnice. Kaj se je zgodilo? Kam je šlo vse bogastvo? Tega se ne sprašujemo samo mi. Sprašujejo se po vsej Evropi. Mislili smo, da smo že priplezali na vrh hriba, pa smo zdrsnili na drugi strani spet dol.

Ne. Ne. Jaz si ne delam velikih problemov. To bo šlo enostavno. Večina kart je prodanih. Nekaj prostora je samo še na najvišjih tribunah. V to avanturo smo šli brez ficka in rekli, da bomo stroške poravnali z izkupičkom od kart. Vsem sem rekla, zaupajte nam. Napolnili bomo dvorano in plačali račune. Še vedno smo. Vsi pevci in gostje na odru pojejo zastonj, drugi pa so nam tudi šli na roke, občina, agencija, ki prodaja karte, in vsi ostali. Naredili smo en velik koncert, ker številnih koncertov po slovenskih mestih že organizacijsko ne bi zmogli. Vabili so nas povsod. Organizacija turneje je prekomplicirana. En velik koncert pa bo šlo. »Katera je največja dvorna v Ljubljani?« sem vprašala. »Stožice? Prav. Gremo v Stožice.« 27. april je dober datum. Madonna je prodala deset tisoč kart. Mi ji pridemo vsaj blizu. Nas nikoli ni bilo strah. Nekaj let zbor ni nastopal v Rižarni v Trstu. Eden od recitatorjev je omenjal Tita. V Trstu pa to ni šlo. In partizanski zbor ni nastopal na kraju, ki je najbolj naš. Izrecno so nam prepovedali. Ko sem prevzela zbor, sem jih 25. aprila peljala v Rižarno, kjer smo zapeli Na juriš in O bella ciao. Peli smo potem, ko je bil uradni program že mimo, peli smo kot ljudje iz publike v svojem prostem času. Od takrat smo vsako leto tam.

Odgovor je seveda zapleten. Rodila sem se v Križu v Italiji v slovenskem okolju, dvema Slovencema iz prelepe slovenske vasi ob morju. Hodila pa sem v italijanske šole. Oče je zelo mlad postal invalid, tako da je mama morala iskati delo. Dobila je stalno službo v občinskem vrtcu kot kuharica. Vendar so ji postavili jasen pogoj. Se vuole il posto, lei deve assolutamente mandare sua figlia alla scuola italiana. Če hočete delo, morate hčerko poslati v italijansko šolo. Hočeš nočeš me je mama vpisala v italijansko šolo. Oče je bil v postelji, ni bilo druge možnosti. Zahtevali so, da se vpiše v Krščansko demokracijo, naredila je tudi to. Glasovala zanje ni nikoli, jaz pa sem opravila italijanske šole.

Moja formalna kulturna izobrazba je bila italijanska, do slovenske sem prišla sama pri skavtih in v cerkvenem pevskem zboru. V šoli sem vse otroštvo ponavljala punske vojne, Atilo, Cezarja, nastanek rimskega imperija, propad rimskega imperija, zrela leta rimskega imperija. V tretjem razredu srednje šole bi morali obravnavati drugo svetovno vojno, vendar do tja nikoli nismo prišli, ker smo še vedno ponavljali rimski imperij. Pustimo stvari stat, je bila ideja, se mi zdi. Če se je govorilo o vojni, so bili vsega krivi Nemci, o partizanih nisi slišal nič. Tudi o italijanskih partizanih ne.

Počasi. Počasi. Slovenka sem se rodila in to sem. Naš zbor pa ni slovenski. Ni samo slovenski. Pri nas pojejo Slovenci in Italijani. Noben drug zbor v Trstu ni takšen. Mi dokazujemo, da smo Italijani in Slovenci lahko skupaj v istem zboru in da se lahko naučimo pesmi enih in drugih. Italijani pojejo slovenske pesmi, Slovenci pojejo italijanske. Pojemo tudi v nemščini, francoščini in španščini. Na vajah povem v slovenščini in potem v italijanščini. Vse dvojezično. Naš zbor je Tržaški partizanski pevski zbor, Coro partigiano Triestino. Uradni Trst nas zaradi tega ignorira. Ob 40. obletnici v Il Piccolu ni bilo niti besedice. Trst je tak. Takoj ko greste iz Trsta, se vse obrne. Naprej od Sesljana proti Tržiču že ni več nobenih problemov. »Ma beato ti, ki govoriš dva jezika,« so vsi navdušeni. Trst je še vedno trd in trdnjava. Peli smo po vsej Italiji, povsod so bili navdušeni. Peti Na juriš naprej od Tržiča je prav tako neproblematično kot peti O bella ciao v Ljubljani. Kje je problem? Pač živimo na kompliciranem koščku zemlje in tukaj pojemo.

Tukaj smo na prepihu Evrope. Čez naše hrbte in hrbte naših prednikov so šli najtežji trenutki tega kontinenta. Nič nam ni bilo prihranjeno. Tukaj je bilo gnezdo fašizma, ko se jim drugod po Evropi ni niti sanjalo, kaj to je. Veliko prej, preden je v Berlinu postalo jasno, da bodo ljudi zaprli zaradi porekla, je v Trstu zgorel Narodni dom. Tukaj sta se rodila rezistenca in antifašizem. Zato smo morda nekoliko bolj zagrizeni. Ljudje, ki so imeli s tem neposredno izkušnjo, počasi odhajajo. Zbor prenaša ideale, vrednote, zgodovino, ki se jim tudi šola izogiba.

Ne. Mi smo zgodovina in prihodnost. Ko na vajah pride do prepiha, krize in haloja in pevci jamrajo, jim rečem, da smo več kot običajen zbor. Ko na proslavah govorijo politiki, po tretji besedi publika ne posluša več. Ko smo mi na odru, dajemo trenutku pomen. Tistemu trenutku, v katerem pojemo. Ne pojemo o preteklosti, ampak o sedanjosti. Ni vseeno. Pesmi, ki jih pojemo, so aktualne. »Nabrusimo kose, že klas dozoreva in žetve bogate napočil je čas« se poje, kot da je nastala včeraj.

A res ne?

»V boj za svobodno življenje,gre klic od vasi do vasi.Ker sicer nas čakata sužnost, trpljenje,za nas več izbire druge ni!

Na gruntih že davno nam banke sedijo,obresti in davki nam pijejo kri.Od žuljev se naših pijavke redijo,zaman kmet znoji se in trpi!«

Naprej se govori o delavcih. Meni se to zdi zelo aktualno, tudi naši poslušalci pritegnejo.

Ko sem prevzela vodenje zbora, sem se odločila, da bo Vstajenje Primorske naša himna. Himna našega konca, ker smo pač Primorci. Z njo smo končali koncerte. Obrnila sem se k publiki in jo pozvala, naj vstane. Kdo se bo uprl? Prvič je bilo morda malo zadrege, zdaj je samoumevno. Hotela sem, da poslušalci spoštujejo borbo za obstanek v okoliščinah, ko se je vse zdelo izgubljeno za vse večne čase. Govori o kljubovalnosti in trdoživosti Primorske, ki je dala več skozi kot vsi drugi skupaj. Tako močno se je prijela in se tako zelo razširila, da sedaj živi svoje življenje. Publika ti sledi in ve, da poješ zares. To ni retorika. Zgodovina nas opozarja, zakaj smo tukaj in kako smo prišli do pravic, ki jih imamo. Niso padle z neba. Kdor misli, da je svoboda padla z neba, jo bo slabo varoval.

Ljudje smo pozabili, da nismo samo številke. Pozabili smo še marsikaj drugega. Zdaj smo se zavedeli. Dela ni več. Postajamo vedno večji reveži. Spet se borimo za kruh.

Če rečem kruh, ne mislim na kvašeno testo. Mi pojemo »za svobodo, za kruh«. Veste, kaj kruh tukaj pomeni? To je zelo široka beseda v vseh jezikih. Ne gre samo za to, da si lačen in nimaš kaj dati v usta. Tudi takšni so že tukaj, pri nas. Ljudje, ki nimajo kaj jesti. Pa si nismo mislili, da bomo še kdaj videli koga brskati po smeteh. Kruh je več od tega. Kruh je delo, je šola, je zdravje. Kruh je družba, v kateri lahko varno živimo. Jaz pojem o tem in v tem kontekstu. Pojem tudi o duhovni hrani. Moji sinovi govorijo, da smo vse pokvarili. »Vsi ste vse zajebali,« rečejo v najbolj grobem in neposrednem jeziku. Meni. Moji generaciji. »Stari so še nekaj naredili, vi pa ste vse poteptali.« Velja na obeh straneh meje. Ni jim lahko odgovoriti. Vedo, da smo mi doživeli veliko lepega, oni pa ne bodo, ker je bila moja generacija tako malomarna in nepazljiva do sveta, ki so ga izborile generacije pred nami. Ne poznam drugega načina, kot da zavihamo rokave in gremo spet v boj. Pesmi nas napotijo na izkušnje drugih, ki so bili v enakih stiskah pred nami. Smo mislili, da nas ne bo doletelo? Bili smo neumni. Treba je priti k pameti in izkopati našo tradicijo in ji dati zven moderne dobe.

Oboje je glasba kljubovanja in upora, ne? Meni se zdi samoumevno. Vlado Kreslin gre z nami tako dobro, kot gre s temi pesmimi Francesco De Gregori, Andrej Mlakar pa tako kot Fabrizio De Andre, če smem uporabiti dve imeni iz italijanske glasbe. Tukaj nikoli ni bilo protislovja. Ko sem začela potiskati rockovsko ozadje v pesem Na juriš, so stari partizani skočili pokonci. Gledali so me, kot da se mi je zmešalo. Na juriš z bobni in kitaro? Od kdaj? Rekla sem jim, da je to to in da tako bo, ker je tako prav. Malo sem avtoritarna pri teh rečeh. Zdaj so navdušeni, ker vidijo, da se nam je približala drugačna publika. V zbor pa je prišlo petnajst mladih ljudi. Skozi zbor je šlo že tristo pevcev, govorimo o generacijah. Sedaj nas je osemdeset, od prve generacije jih je samo še deset. Na svoje koncerte vabimo partizanski zbor iz Ljubljane, ki poje v tradicionalni obliki, samo s harmoniko in glasom. Ta barva je nujna. »Vi ste tradicija,« sem jim rekla, ko so se čudili našemu zvoku. Pa tudi mi ne pojemo vedno rocka. Na komemoracijah pri spomenikih pojemo tradicionalno. Glasba je glasba. Pri vsaki nekaj čutiš, vsaka ti nekaj da.

Državo vidim v popolni krizi, njene prebivalce pa čakajo težki časi. V Italiji ni kaj dosti boljše, čeprav se morda tako zdi. Davki so vedno višji, denarja ni. Delo je vedno težje dobiti. Mlajši ko si, težje prideš do dela. Naši problemi so vaši problemi. Vsi smo na istem. Naše pesmi razumejo v Italiji in v Sloveniji. Ampak lahko bi šli v Grčijo in tudi oni ne bi imeli težav z razumevanjem. Spomnim se, kako so nas v šoli učili o Rimljanih, ki so ležali na divanih in se gostili. Pijačo in hrano so jim nosili plebejci, ki so plačali njihovo razkošje. Leta 2013 so Rimljani še vedno tukaj. Ne ležijo več na divanih, ampak sedijo v foteljih, oni jedo, plebejci pa delajo. To velja za vse Rime v Ljubljani, Madridu, Atenah ali Londonu. In vedno je bilo tako, da so se plebejci prej ali slej zbudili in šli na ulice in peli pesmi. »Ne bomo vzeli zares vse, kar nam rečejo,« je zelo stara ideja. »Poglejmo, kaj se zares dogaja. Poglejmo, zakaj delamo in od tega nimamo nič.« Vedno se ljudje poskušajo izvleči iz tiranije. Naš repertoar je zato internacionalen. Pojemo delavske in partizanske pesmi vsega sveta. No, skoraj. Pripadamo antifašistični tradiciji pesmi in delavski kulturi.

Naše pesmi pripovedujejo zgodbe. Če pojemo Na oknu, vsi vedo, da pojemo ljubezensko pesem o ženski, ki čaka in morda joče. To je pripoved o nekem trenutku. Takoj ko zaslišiš zgodbo, se ti pesmi niti ni treba učiti na pamet. Slediš njeni zgodbi. Na juriš je pesem človeka, ki je res šel na juriš in te potegnil s seboj. V Bilečanki si sredi pušk in bajonetov. Tako se to zapoje, če ne, ne velja. Pevcem govorim, da morajo samo vedeti, kaj se je zgodilo, od kod je pesem in kje smo zdaj. Pesmi v sebi nosijo zgodbe.

Veste, da to tudi mene čudi. Pri nobeni pesmi Slovenci ne pojejo z nami tako kot pri Bandieri rossi. V Italiji sploh ni tako priljubljena. Ne znam si razložiti, zakaj. Če je ne zapojemo, jo v Sloveniji vedno zahteva publika. Na juriš ne zahtevajo nikoli, Bandiero rosso pa vedno. Tudi na Koroškem v Avstriji jim gredo mravljinci po hrbtu. Pesem je zelo stara. To je bila prva himna italijanskih socialistov. Peli so jo v socialnodemokratskih organizacijah že pred prvo svetovno vojno. Potem je postala ljudska pesem. Veste, kako je prišla do nas? Med špansko državljansko vojno je bila zelo popularna med internacionalnimi brigadami, kjer so jo peli v španščini. Potem je postala pesem italijanskega delavskega gibanja in politične levice. Dokler smo kaj takega še imeli.

Ni več levica.

Pomeni, da jaz, ki sem po prepričanju in delovanju levičarka, na volitvah težko najdem politika, ki bi mu mirnega srca dala svoj glas. Bila sem članica Komunistične partije Italije, ki je bila še v osemdesetih letih resna politična sila v državi. Ko je razpadla, se nisem priključila nobeni drugi stranki. Nobena stranka ne izraža mojih idej o družbi, v kateri bi rada živela. Še vedno grem na volitve in najdem na levici nekoga, za katerega glasujem. Vedno najdeš ljudi, ki ravnajo po zdravi pameti. V Demokratski stranki, kamor je šla večina nekdanjih komunistov, pa je prišlo do zanimivega razvoja. Stranko so reformirali, da bi jo približali političnemu centru. To jim je uspelo do popolnosti. Danes težko ločiš Demokratsko stranko od nekdanje Krščanske demokracije, ki je tradicionalno zasedala center italijanske politike.

Politična praksa pa ne. Ne bom rekla, da med politiki ni nikakršnih razlik, ker bi bilo grdo. In tudi ni res. Občutek pa je takšen. Ljudje so močno razočarani. Nikoli si ne bi mislila, da bo v Evropi levica postala tako brezbarvna in šibka, desnica pa tako močno dvignila glavo. Bili smo prepričani, da se stari časi nikoli več ne bodo vrnili. Pa so se.

Pustili smo, da gredo stvari naprej same od sebe. In so šle. Sedaj smo na hrbet dobili položaj, ki je tragičen. Na vodilnih položajih so diletanti. To je nov fenomen. Ko so to bile še spoštovanja vredne politične sile, nisi mogel zasesti vplivnega položaja samo zato, ker je bil tam. Moral si začeti spodaj kot aktivist, se izobraževati, pokazati, da znaš organizirati in voditi sindikalne akcije, in prepričljivo zagovarjati svoje ideje. Preden si lahko stopil pred ljudi in imel govor, si moral dokazati, da znaš.

Obvladajo tehniko. Vsi pa govorijo v istem jeziku. Zato so lahko enkrat rdeči, drugič plavi, tretjič rumeni. Brez težav zamenjajo zastavo in preskočijo iz ene stranke v drugo, iz ene koalicije v drugo. Leve stranke so se navznoter razdrobile in ne najdejo skupne moči niti v trenutkih, ko gre za njihovo preživetje. Leve in desne struje govorijo eno in isto. Vsi hočejo mir, svobodo, delo za vse. Ko se usedejo za mizo, pa sozvočje takoj splahni. Hitro postane jasno, da so v igri samo partikularni interesi skupin in posameznikov. Zato je na zadnjih volitvah šlo tako dobro gibanju pet zvezdic Beppa Grilla. Grillo v zelo preprostem jeziku artikulira nelagodje večine državljanov, ki v tradicionalni politiki ne vidijo več nobenega smisla. Tudi on pa ni imel dovolj ljudi, da bi lahko vzel vlado v svoje roke in pokazal, kaj zna. Tako da je sedaj s ponovno izvolitvijo Giorgia Napolitana za predsednika republike položaj še slabši, kot je bil. Zna se zgoditi, da bomo še enkrat dobili Montija z isto politiko siromašenja, ki smo je enkrat že bili deležni.

Enako je z manjšino. Malo nas je, ampak smo tukaj. Tudi mi smo razcepljeni na levo in desno, čeprav hvala bogu med nami prave desnice ni. Prepiramo se med seboj, fašisti pa si manejo roke in nam poberejo še tisto, ker nam pripada. V manjšini vsi govorimo slovensko, vendar ne uporabljamo istega jezika. Barva političnega prepričanja spremeni jezik. V malem smo slika Italije. Tudi pri nas velja logika, da če si levičar, na desni ne bodo volili zate in obratno. Veljata samo jaz in ti, mi je pozabljena kategorija.

Velika imena italijanske kulture so počasi drugo za drugim šla, kamor gredo stari ljudje. Zamenjale so jih generacije, ki so veliko bliže Berlusconijevemu razumevanju kulture, ki je poleg vsega oportunistično. Zrasli so v času Berlusconijeve televizijske vladavine nad Italijo, v kateri jim vprašanja vrednot družbenega razvoja sploh niso prišla na pamet. Niso imela od kod.

Bersani je predstavnik levice, ki razpada. Z zadnjo afero ob izvolitvi predsednika ga je zares polomil. Na plano je ponovno prišel Berlusconi, ki je šel v politiko izključno zato, da se je znebil preiskovalcev, izboril davčne olajšave za svoja podjetja in si naredil zakonsko podlago za medijske monopole. Preden je šel v politiko, je imel probleme s sodstvom. Raje kot na sodišče je šel v politiko. To veliko pove o položaju, v katerem smo se znašli. Berlusconi je sijajen pripovedovalec pravljic. Ko je kupil najboljše igralce za nogometni klub Milan, je navdušil vso državo. Ljudi je prepričal, da bodo z njim prišli tudi na Luno. Vedno je našel dovolj poslušalcev, ki so mu verjeli, da jim bo osebno vrnil davke in jim omogočil bogatenje. Ljudem je dal sanje. Stara italijanska tradicija. Mussolini je imel zanje priročen rek. Il popolo è bue. Narod je vol. Ko se je letos ponovno pojavil na volitvah, se je zdelo, da je njegov uspeh nemogoč. In poglej. Ponovno je tukaj, vpliven in močan. Samo osupnem lahko.

Grillo ni obljubljal nič. Smešil je na levo in desno. Govoril je, da je politika predraga, parlamentarcev pa trikrat preveč. Zakaj ima vsak parlamentarec več kot deset tisoč evrov na mesec, če moramo ostali preživeti s trikrat ali štirikrat manj denarja? Da v Rimu trošijo na vse strani, račune pa plačujemo mi. Grillo je v politiko prinesel vprašanja, ki si jih vsi mi postavljamo, ko se zvečer usedemo k mizi. Kako je mogoče, da nam obljubljajo razumne reči, ko jih izvolimo, pa nam izstavijo samo račune? Grillo je kričal prave reči. Zmerjati ljudi na oblasti res zna. Vprašanje je, ali zna tudi kaj narediti. V prvih tednih po volitvah se ni ravno izkazal. Tudi nad njim so ljudje razočarani. To se je ta teden lepo videlo na regionalnih volitvah v Furlaniji-Julijski krajini, kjer je za las zmagala kandidatka levice Debora Serracchiani. Volilna udeležba je bila zelo nizka, zdi pa se, da je veliko Grillovih simpatizerjev glasovalo zanjo.

Lažje bom zadihala. Če je v regiji na oblasti levica, je malo manj pritiska predvsem na manjšino. Ni vseeno, kdo je na oblasti. Predvsem v naših vaseh tukaj na Krasu in v Trstu desnica še vedno sanja o Trieste libera, o Trstu brez Slovencev. V najboljšem primeru se delajo, da nas ni. Če kaj zahtevaš, ni denarja, ni projekta, ni možnosti. To velja za Tržaško. Od Gorice proti Vidmu je drugače. V Trstu smo še vedno titovci, kot da vojne nikoli ni bilo konec. Ljudje se smejejo, ko govorimo, da se borimo za svoje pravice. Ampak tako pač je. V naših malih občinah, kot so Repentabor in Zgonik, imamo dvojezične table, v Trstu pa ne, kljub županu Robertu Cosoliniju, ki je z levice. Stvari se pomikajo zelo počasi, korak za korakom. Še pred petimi leti, ko smo imeli v Zgoniku koncert ob 60. obletnici osvoboditve, je nastala huda napetost. Ob najavi koncerta v časopisu Il Piccolo smo objavili fotografijo dneva osvoboditve, ko je v mesto vkorakal IX. korpus. Ves Kras in vsi Tržačani, ki so se veselili osvoboditve, so bili tam. Fašisti so napovedali, da bodo prišli v Zgonik in da bomo to drago plačali. Koncert so morale varovati posebne enote policije, ki so jih okrepili s policijo iz Padove. Zadržali so jih pod Bazovico, da niso zmotili koncerta. Lahko se hecaš, da pretiravamo, da smo staromodni, ampak v Trstu je še vedno tako.

Trapasto bi bilo reči, da ni bilo nobenega napredka. Še vedno pa so tukaj ljudje, ki se jim že dvojezične table zdijo konec njihovega sveta. Pa je to šele začetek. Pogosto se zdi, da smo naredili korak naprej. Bivši tržaški župan Di Piazza je bil zelo prijeten v pogovorih s Slovenci, naredil pa je bolj malo. Do preboja ni nikoli prišlo. Mi, oni, Italijani, Slovenci, odio maledetto, prekleto sovraštvo. V predvolilnih kampanjah, ko potrebujejo naše glasove, pozdravljajo »dober večer, dober dan, buona sera«, češ, jaz sem z vami, glasujete zame. Ko so izvoljeni, hitro pozabijo, in smo spet tam.