Nismo dovolj pametni za pesimizem

Zaslužni profesor mednarodnega prava s Princetona Richard Falk trenutno opazuje dogajanje iz Turčije. Zadnjih šest let, do letošnjega aprila, je pokončno (ob)stal kot posebni poročevalec ZN za vprašanja človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, kljub toči zlonamernih insinuacij in obtožb. Zaradi prepovedi vstopa v Izrael in obiska Zahodnega brega mu je šele leta 2012 uspelo priti v oblegano Gazo iz Egipta. Je avtor več deset knjig o mednarodnem pravu in pravičnosti, o spreminjajočem se razmerju sil ter o možnosti abolicije vojn. Njegova zadnja knjiga, Palestine: The Legitimacy of Hope bo izšla oktobra. Richard Falk je tudi ameriški jud, kot mnogi obtožen s strani Izraela antisemitizma, ker se ni slepo postavil na cionistično stran. Že leta 2001 je v okviru tričlanske skupine ZN nedvomno potrdil, da imajo Palestinci pravico do odpora proti okupatorju. A danes polaga upanje v miren boj za pravičnost globalne družbe, povezane v klicu k bojkotu Izraela.

Bojim se, da situacija vodi v humanitarno katastrofo, ali pa smo že tam. Ali so razlogi zanjo izraelska hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva ali pa je situacija celo prestopila v etnično čiščenje in genocid, je vprašanje, na katero lahko poda avtoritativen odgovor le mednarodno sodstvo. Nedvomno pa lahko z moralne in politične perspektive rečemo, da je stopnja kolektivnega kaznovanja in intenzivnost vojaškega nasilja nad večinsko civilnim prebivalstvom, ki se ne more braniti, popolnoma nesprejemljiva kot način zagotavljanja varnosti ali zasledovanja političnih ciljev.

V resnici niti ne verjamem, da bi bil motiv izraelskih napadov na Gazo skrb za varnost. Varnost bi zlahka okrepili, če bi prenehali z blokado Gaze in dopustili Hamasu, da se ga obravnava kot običajnega političnega akterja. Ravnanja Hamasa niso presegla terorističnega delovanja onkraj odzivov na izraelske provokacije. Spoštoval je pretekle dogovore o premirju, ki so bili sklenjeni in nato prekršeni z ravnanji Izraela. Torej lahko domnevamo, da so izraelski motivi drugi. Dva se mi zdita ključna. Prvi je kaznovati palestinsko upravo, ker je v začetku junija s Hamasom oblikovala enotno palestinsko vlado. Drugi razlog pa je dejstvo, da je Hamas danes edini politični igralec, ki še vedno vztraja in nasprotuje izraelski državi, da bi na podlagi svojih teritorialnih ambicij celoten Zahodni breg ali njegove ključne dele priključila Izraelu.

Poleg dejanske vojne vidimo tudi propagandno vojno, ki jo vodi Izrael ob pomoči ZDA in do neke mere tudi zahodne Evrope. Trdijo, da je Hamas in posledično Gaza kot politično okolje teroristični igralec in da je zato vsako ravnanje proti njim legitimno protiteroristično dejanje.

Zadnjega kroga nasilja niso začele rakete iz Gaze, ampak je bil povod izraelski, protihamasovski razdiralni pohod po Zahodnem bregu po ugrabitvi treh izraelskih najstnikov 12. junija, ki je vključeval maščevanje, umore in nasilje nad Palestinci. To je podpirala in izvajala izraelska vlada na način, ki je očitno želel sprovocirati odziv Hamasa, kar je Izraelu dalo lažni razlog za vnaprej načrtovano vojaško operacijo.

V svetovnih medijih in v govorici političnih voditeljev, ki poskušajo razložiti, kako ravna Izrael, potem ko so bile rakete izstreljene, je časovnica postavljena na glavo. Tisti, ki nadzira časovnico, znotraj katere se analizirata krivda in odgovornost za nasilje, je ponavadi tisti, ki lahko računa na našo simpatijo. Ta strategija je Izraelu zelo dolgo uspevala in mu še vedno prinaša rezultate na ravni politične govorice. Vse manj in manj pa je uspešen na ravni običajnih ljudi in civilne družbe, ki poskušajo dogodkom med Palestinci in Izraelci slediti bolj objektivno in manj ozkogledo.

Goldstonovo poročilo nam kaže, kaj so ZN na eni strani sposobni narediti in kaj so po drugi strani omejitve njihovih zmožnosti. Poročilo je bilo naročeno in narejeno navkljub ugovorom Izraela in ZDA. Ponudilo je objektivno razlago, kaj se je zgodilo med vojno 2008-2009. Simbolični dosežek je bil, da se je vzpostavilo in zahtevalo odgovornost Izraela pred črko zakona zaradi nesorazmerne uporabe sile in vojaškega ciljanja civilnih stavb, kot so cerkve, bolnišnice, šole. A ta simbolna zmaga je bila nevtralizirana zaradi nezmožnosti ZN, da bi dejansko uresničili priporočila, ki jih podaja. Simbolično in v vojni za legitimnost, kot ji pravim sam, so zato ZN pomembni, predvsem za civilne družbe po svetu. Goldstonovo poročilo, četudi ga ZN in vlade po svetu niso implementirali, je pomembno vplivalo na krepitev globalnega gibanja solidarnosti, gibanja BDS. Imelo je posledice po vsem planetu. Iz tega lahko sklenemo, da obstaja geostrateški veto, ki vnaprej določa nemoč ZN, da bi uveljavili kakršnekoli politike ali ukrepe, ki niso po godu glavnih držav članic. Če je geostrateško okolje naklonjeno strogim ukrepom, kot je bilo v primeru Libije leta 2011, pa so lahko dejanja ZN tudi zelo učinkovita. Politični igralci, ki prevladujejo v ZN, so tisti, ki določijo, kaj lahko ta institucija naredi in česa ne.

Nedvomno odraža stopnjevanje frustracije, ki jo čutijo kritiki Izraela in podporniki boja Palestincev za spoštovanje pravic, ki jim pripadajo po mednarodnem pravu. Gre za novo raven globalne kampanje solidarnosti. A vsaj na kratki rok je glavni pomen poziva v tem, da delegitimizira Izrael v očeh javnosti, manj je morda pričakovati sprememb v dejanskem obnašanju in ravnanju držav. Izrael ima velikansko vojaško industrijo, je velik izvoznik orožja, in ne glede na to, kaj naredi in kaj bodo zahteve globalne civilne družbe, bodo ZDA vsaj v bližnji prihodnosti še naprej podpirale Izrael in ga zalagale z vso vojaško opremo, ki jo želi ali meni, da bi jo lahko potreboval.

Abas je kot politična osebnost šibak voditelj, hkrati pa je ujet med močne kontradiktorne pritiske: na eni strani ZDA in Izrael nadzirata vire financiranja palestinskega državnega aparata na zasedenih ozemljih, na drugi ima pred sabo vse bolj frustrirano, odtujeno in jezno prebivalstvo, ki čuti breme dolgoletne okupacije in neuspelih poskusov, da bi se doseglo kakršnekoli politične rezultate. Hkrati so Palestinci zgroženi, ko vidijo svoje prijatelje, sorodnike, družine in znance v Gazi izpostavljene masakru. Ne gre za vojno, razmerje sil je preveč enostransko. Zadošča že, če pogledate prepad med številom civilnih žrtev. Že to omogoči razumevanje, kakšni stopnji neenakosti in enostranskosti smo priča. Četudi je Hamas obtožen, da je teroristična organizacija, je več kot 75 odstotkov žrtev izraelske agresije na Gazo civilistov, medtem ko je bilo med 34 izraelskimi žrtvami 32 vojakov. Vprašanje se zastavlja samo po sebi: kdo je tu terorist? Ali ima državni terorizem imuniteto, ko pride do mednarodnega prava in morale? Zakaj se tega v poročanju o vojni v Gazi širše ne priznava in prevprašuje?

Hamasa ne bi izvzel iz tega političnega deficita, a vendar je težko soditi z običajnimi merili. Nobena vladajoča skupina ne bi mogla opraviti normalnega dela pod sedemletno blokado, ki jo tam vzdržuje Izrael. Gaza je obubožano, izredno gosto naseljeno območje z zelo slabo infrastrukturo. Zaradi blokade in vojn je več kot 90 odstotkov vode nepitne, kanalizacijsko omrežje je na tem, da odpove, zemlje, ki bi jo lahko obdelovali, je malo, tovarne, ki so bile, so Izraelci zbombardirali, Izrael omejuje ribiče na območja, kjer skoraj ni rib... Gre za izredno težko situacijo, ki so jo še poslabšale napetosti med palestinsko upravo na Zahodnem bregu in Hamasom, ZDA in Izrael pa jih še dodatno razpihujejo. Izrael vodi politiko fragmentacije: ločiti želi Palestince na zasedenih območjih od beguncev, Gazo od Zahodnega brega, tega od vzhodnega Jeruzalema, verujoče od sekularnih, Palestince v Izraelu od vseh drugih. Vse te delitve so del strategije, da bi Palestinci ostali šibki in brez točke ravnotežja. Edini človek, ki bi lahko ponudil pravo politično vodstvo in enotnost, Marvan Barguti, pa je v izraelskem zaporu. Če bi Izrael resnično želel pokazati odločenost, da se konflikt konča na način, ki bi bil vzdržen, bi Bargutija izpustil, prenehal z blokado Gaze in začel govoriti o umiku na meje iz leta 1967.

Mislim, da so številni dejavniki, ki lahko razložijo ta premik. Res je, da se verska podstat izraelske družbe in njen politični vpliv krepita, delno tudi zato, ker ima ta skupnost višjo rodnost kot sekularni del družbe. Hkrati je bil Izrael v zadnjih letih, razen občasnih zaostritev v Gazi, sposoben živeti, kot da Palestinci ne obstajajo. Zato so lahko začeli zasledovati bolj ambiciozno različico cionističnega projekta, ki predvideva, da spadata k Izraelu tudi Judeja in Samarija, kar je območje Zahodnega brega. Nadzor nad celotnim Jeruzalemom, tudi vzhodnim, so si že prilastili. Sedaj se nagibajo k temu, kar sam imenujem enodržavna izraelska enostranska rešitev konflikta. Pred kratkim so za novega predsednika izvolili Reuvena Rivlina, ki je zaprisegel v četrtek. Rivlin je odkrit podpornik rešitve »ene izraelske države«, kar je v popolnem nasprotju z ameriškimi diplomatskimi cilji, da ne govorim o prizadevanjih mednarodne skupnosti. S slavno resolucijo 181, ki so jo Združeni narodi sprejeli leta 1947, je bilo Palestincem danih 45 odstotkov ozemlja zgodovinske Palestine, po vojni leta 1967 so bili stisnjeni na 22 odstotkov nekdanje Palestine, a do danes se je tudi to območje skrčilo in so še naprej preganjani zaradi vse več izraelskih naselbin, ločitvenega zidu in mreže cest za izraelske naseljence. Danes je za palestinsko državo tako na voljo precej manj kot 22 odstotkov nekdanjega ozemlja Palestine, če bi bil Izrael sploh pripravljen na kaj takega. A tega ni pripravljen narediti. Izraelski politični premik v desno, ki gre vzporedno z vse večjim protipalestinskim rasizmom, temelji na veliki viziji, kako dokončati cionistični projekt.

Mislim, da ne gre toliko za to, da bi imeli zaupanje vanjo. Preprosto gre za občutek, da je to edina alternativa, ki sploh še daje kakršnokoli upanje, da je mogoče doseči pravično razrešitev.

Predvsem morajo biti Palestinci tisti, ki bodo oblikovali svoj boj in svoje cilje. Palestino mednarodna skupnost viktimizira že dolgo, ko ji vsiljuje nemogoče ureditve, ki naj jih nato Palestinci sami zagotovijo v lastni družbi. Palestincem ni uspelo, kot je v boju proti kolonializmu to uspelo nekaterim drugim, doseči zadostne mere opolnomočenosti, da lahko ljudje zapišejo svoje lastne cilje in svojo zgodbo. Boj tudi še ni končan. In zato ne verjamem, da lahko kdorkoli od zunaj bolje razume, kaj je zaželeno in primerno, kot to razumejo sami Palestinci. To je razlog, zakaj se v zadnjem času vse bolj nagibam k temu, da je najboljši način, kako podpreti palestinskih boj, prav kampanja BDS. V mnogih pogledih ji je uspelo doseči več kredibilnosti v očeh Palestincev, kot je to uspelo nekdanjim vladajočim upravam v Ramali ali Gazi.

V palestinskem narodnem gibanju obstajajo precej globoke napetosti. A to morajo razrešiti Palestinci. Hkrati pa se krepijo znaki in vse bolj očitno postaja, da so nekateri voditelji civilne družbe v očeh Palestincev bolj kredibilni in legitimni kot nekdanji in sedanji politični voditelji. To bi lahko predstavljalo premik od medvladne diplomacije proti bolj popularnemu gibanju, ki je v mnogo večji meri odvisno od delovanja ljudi in ne od vlad. Ali je to samo po sebi zaželeno glede na kasnejše izide, je nemogoče presoditi, a to je smer, v katero se je situacija palestinske okupacije premaknila.

V resnici se mi zdi, da videz vara. Predvsem na palestinski strani sem srečal vse večjo predanost in vero v mirno ter nenasilno prihodnost, ki temelji na spoštovanju temeljnih pravnih načel in človekovih pravic. Delno gre za spoznanje, da oboroženi odpor ni uspel in da politično vodstvo ni izpolnilo svoje vloge. Iz tega spoznanja neuspeha izhajajo nove možnosti. Ali bodo te možnosti, ki se sedaj izrisujejo, dosegle želene rezultate, o katerih Palestinci sanjajo, je nemogoče napovedati. A mnoge reči, ki so se zgodile tudi v toku naših življenj, so se zdele nemogoče vse do trenutka, ko so se že zgodile in spremenile svet. Pa naj bo to konec apartheida v Južni Afriki, razpad Sovjetske zveze ali arabska pomlad. Četudi gre za dogodke, ki so imeli kontradiktorne učinke, niso bili predvidljivi. Zato bi rekel, da nismo dovolj pametni, da bi bili pesimistični. Ne moremo poznati prihodnosti, in ta lahko prinaša tako priložnosti kot neprijetnosti. A če smo aktivni državljani na popotovanju po svetu, je naša naloga, da ravnamo, kot da je pravičen, miroljuben, duhovno širok in napreden svet mogoč.