Mustafa Cerić

Mustafa Cerić je diplomiral na islamski univerzi El Azhar v Kairu in doktoriral iz islamskih študij na univerzi v Chicagu. S svojimi posegi v javnost zna razburiti vernike, politične kroge in svoje strokovne kolege. V svojih sodbah ni uvideven. Kot eden vodilnih poznavalcev sodobnega muslimanskega sveta se je zdel pravi naslov za vprašanja o tem, kako v osrednji struji evropske muslimanske vere razumejo vojaške prakse Abu Bakra El Bagdadija in njegovega kalifata.

Da. Hkrati je vse res in nihče ne ve, kaj je res.

Ljubo mi je, ker ste spomnili na Mazowieckega. To je dober človek. Je simbol dobrega in ga ni mogoče primerjati z nikomer drugim.

Ojoj. Postavili ste mi strašno filozofsko vprašanje.

Zato, ker današnja civilizacija ne želi dati odgovora nanj. V nobeni civilizaciji in v nobeni veri nimamo filozofov, ki bi se spraševali, kaj je dobro in kaj zlo. Krščanstvo in islam živita v času komercializacije in tekmovalnosti, v katerem se vsi ukvarjamo samo še s potrošnjo dobrin. Dobro je, kar nosi dobiček, dobro je, kar zagotavlja uspeh, dobro je, kar vam omogoča hedonistično uživanje sveta. Dobro je vse, kar vam daje občutek lažnega ponosa. Po učenju krščanskega misleca Avguština pa je prav lažni ponos največje zlo, ki onesrečuje človeštvo. Postali smo zbirateljska civilizacija vsega, kar obstaja na svetu in nosi etiketo zahoda.

Sem musliman in Evropejec. Preživel sem zlo vojne in genocida, sodeloval sem na mirovnih pogajanjih in spravnih srečanjih. Sedaj tukaj iz Sarajeva opazujem, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu. Vseh pet živih civilizacij na svetu, japonska, kitajska, indijska, zahodna in islamska, se razlikuje, čeprav so med seboj komplementarne. Japonska, kitajska in indijska so si popolnoma različne, razen v tem, da jih povezujeta iphone in ipad. Zahodna in islamska civilizacija pa sta siamska dvojčka. Nastali sta na istem ozemlju, razvijali sta se pod istim podnebjem. Medsebojno sta kompetitivni in v sporu. Hkrati pa sta medsebojno odvisni in živita druga od druge. Govorim o zahodni civilizaciji, ne o krščanski civilizaciji. Zahodna civilizacija je obarvana s krščanstvom, vendar je prav tako močno obarvana z judaizmom in islamom.

Še huje je. Na eni strani musliman reče allahu akbar in pritisne na gumb, ki sproži raketo proti muslimanu, na drugi strani musliman prav tako reče allahu akbar in proti prvemu sproži svojo raketo. Vsi so absurdni, tisti, ki kličejo Alaha, in tisti, ki kličejo očeta in sina in svetega duha. Odnos antagonizma je jasen. Ene bo pritegnila ena stran, druge druga. Sprašujete, kako lahko jaz sebi kot muslimanu to razložim, ne?

Dva muslimana se sklicujeta na isto ime in streljata drug na drugega? Tega ne znam razložiti. Operiramo s samimi neznankami, kot da smo v lutkovnem gledališču, ne vemo pa, kdo vleče niti. Da se najti banalne interpretacije. Ljudje so frustrirani, izgubili so vsak občutek za svetost življenja. Iz lastne izkušnje vem, kaj je vojna, vem, kaj je mir, vem nekaj o tem, kako deluje svet, pa vendar sem tukaj popolnoma zbegan. Kako je mogoče dopustiti, da položaj v Siriji tako degenerira, potem ko smo isto dopustili v Iraku, in nič ne naredimo? In to v predelu sveta, kjer sta nafta in plin, kjer je versko središče našega sveta, v njem pa imajo vsi svoje interese. Kako naj sprejmem to, da se vse skupaj dogaja kar samo od sebe? Češ, muslimani so se malo organizirali in sedaj delajo revolucijo in islamsko državo, zahod pa je bil nad tem popolnoma presenečen in tega ni pričakoval. Nihče si ni znal predstavljati, da je to mogoče. Ljudje, ki lahko iz vesolja poslušajo, kaj se midva sedaj tukaj pogovarjava. Saj ne, da jaz ne bi nič vedel. Štiri leta sem živel v Kairu, študiral sem v Ameriki, bil sem v Aziji in v Maleziji. Dvajset let sem opravljal najvišjo versko dolžnost v Bosni in Hercegovini, videl sem cel svet. Bil sem tudi pri muslimanih na Kitajskem, kjer so korenine današnjih Turkov. Vem tudi, kako Evropa živi v svojem strahu, upanjih in entropiji. Če vse seštejem, še vedno ne vidim, kam gremo vsi skupaj. Ne vidim pa tudi nikogar, ki bi vedel.

To je zares težko razložiti.

Zato, ker zla ne smete razlagati. Takoj ko ga razložite, ste ga razumeli. Če ga razumete, ga lahko upravičite. Zato pravim, da je dobro enostavno, zlo pa komplicirano. Takoj ko nekaj razlagate, že upravičujete. Če lahko upravičite, lahko tudi sprejmete, češ, obstajajo razlogi za takšno početje. Jaz vam lahko navedem kopico razlogov in vzrokov za takšno delovanje. Vsi bi bili točni. Kot ste sami rekli, vsi imajo prav in vsi govorijo resnico. Karkoli kdo reče, vsi imajo prav. Vendar je nekaj treba reči. Jaz sem musliman, kot ste sami ugotovili. Ali sem dober musliman, ve samo bog. Sem poklicni musliman. Mogoče bi bilo bolje, če bi bil navaden, nepoklicni musliman. Slišim, da bi se sedaj moral vsak musliman opravičiti zaradi tega, kar se dogaja v Siriji. To je nora ideja. V Srebrenici ni bilo niti Isisa niti mudžahedinov, samo običajni ljudje. Zakaj se je to zgodilo? Radovan Karađić je zagrešil genocid v imenu krščanstva. Timothy McVeigh, ki je v Koloradu z bombo pobil dvesto ljudi, je prav tako govoril o bogu. Jigal Amir je ubil Jicaka Rabina z božjim imenom na ustih. Pa niso zaradi nobenega od njih obtožili krščanstva ali judaizma ali Stare zaveze. Nihče ni obtožil Jezusa. Pri muslimanih je to samoumevno. »Oni se vendar sklicujejo na boga,« mi govorijo z vseh strani. Ampak tudi vsi drugi se sklicujejo na boga. Kdo je kriv za dejanja Andersa Breivika? Ne spomnim se, da bi takrat omenjali civilizacijo. Kajn je razumel svoj greh. Današnji Kajni pa ne razumejo, da je njihovo dejanje umor. Kajn je priznal svoj zločin in je nosil njegovo znamenje. Današnji Kajni ne priznajo nič. Milorad Dodik ne prizna zločina v Srebrenici. Veste, kako rečemo pri nas? »Če lahko popraviš napako, je tako, kot da je nisi napravil.« Če storilec spozna, da je storil greh, je žrtvi laže prenesti svojo usodo. V 21. stoletju pa se ljudje ne zavedajo, da delajo zlo.

Morda se zavedajo, kaj delajo, pa nočejo priznati. Kje je tukaj vest človeštva? Jaz res nočem upravičevati tega, kar počno. Kot musliman, ki je preživel genocid, pa nočem razumeti Evrope, ki se ne zna osvoboditi predsodkov do muslimanov kot takih. Sedaj se po zahodnem svetu ponovno krepi antagonizem do islama. Ne morem verjeti, da se to dogaja v obrambi nekih visokih vrednot. Bosanski muslimani poznamo oba svetova. Če nas Evropa hoče slišati, bi morala razumeti, da to, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, z islamom nima nobene zveze. Na kupu je dediščina diktatur, krivic in neuspele vzpostavitve družbene pravičnosti. Z islamom ne morete razložiti, da se mladi ljudje, ki niso muslimani, ki niso niti verni, pridružujejo spopadom. To je protest proti njihovemu svetu, kjer eni umirajo, ker preveč jedo, drugi pa od lakote. Več ko je mirovnih konferenc, več je vojn. Najhujša bolezen našega časa je širjenje neresnice. Namerno ne rečem laž, ampak neresnica. Laž je izvirna beseda s svojim korenom. Krivico ljudje lahko prenesemo. Težko pa nam je prenesti neresnico, če vemo, da jo ljudje namerno širijo kljub temu, da vedo, kaj je resnica. Zato, ker jo vsiljujejo s sabljo. Ampak za to ne potrebujete vere. V 20. stoletju je bilo neskončno več ljudi ubitih zaradi ideologije kot pa zaradi religije. Religija ni osnovni dejavnik. Ti ljudje mislijo, da so sami mera vsega in da nad njimi ni nikogar, ki bi jih kontroliral. Vprašanje je, kako vero uporabiti za širjenje dobrega, ne pa za širjenje zla, kar se v tem zmedenem svetu sedaj dogaja.

Kaj je dobro in kaj zlo, je temeljno vprašanje našega časa. Človeštvo na to nima odgovora. Ali pa je odgovor tako sofisticiran, da nikomur ni nič jasno.

Enostaven in udoben odgovor bi bil politične ideologije. Vendar so stvari pomešane. Politika, vera, ideologija in verska prepričanja se prepletajo. Jasno, da dominira politična ideologija, vendar so povezave zapletene. Na verskem področju ločimo vero, religijo in moralo. Osebna vera je podlaga. To je čisto. Iz vere nastane religija kot organizirana teologija. Oblikujejo jo učeni ljudje, ki vedo, kako manipulirati z vero in verskimi čustvi. Učijo, kaj je treba verovati in kako. Čez čas nimaš več potrebe preverjati svojih verovanj, ker jih sprejemaš kot pripadnik skupnosti. Zaradi pripadnosti skupnosti človek misli, da zna ločiti grdo od lepega in dobro od zla. Občutek za pravičnost, ki ga daje moralni kodeks, je bolj zapleten. Nekdo lahko hodi v džamijo ali cerkev in pripada religiji, pa vendar ne ravna moralno. Na drugi strani so ljudje, ki ne pripadajo nobeni uradni religiji, pa se ravnajo po moralnem kodu, ki jih vodi. Na Bližnjem vzhodu danes nimamo opravka z vero, ampak z religijo. To je moč, oblast, vpliv, disciplina in organiziranost. Seveda je v tem tudi osebna vera, vendar je zmanipulirana. Vera je nož, s katerim lahko režete kruh, da nasitite lačne, ali pa ga uporabite za kaj drugega. Razočaran sem nad zahodnimi centri moči, ker niso opazili, da imajo opraviti z nečim zelo resnim. Delali so se, kot da se jih ne tiče in se bo rešilo nekje daleč, oni pa le opazujejo. Pomagali so vsem, vse so poskusili zaustaviti, nihče nima prav, vsi imajo prav. Počakajmo, da vidimo, kdo bo zmagal, in potem se bomo dogovorili, kaj je v skladu z našimi interesi. Brezbrižnost je morda razumljiva. Največjo ceno v tej zgodbi bodo plačali muslimani.

V tem trenutku ni možnosti, da bi lahko kaj bistvenega naredili. Evropa tega ne podpira. Vendar ji godi, da so stvari takšne, ker ji to daje občutek, da ima sama prav. Dokler muslimani plačujejo ceno, ni tako hudo. Od vseh beguncev na svetu je 80 odstotkov muslimanov. Največ žrtev terorizma je muslimanov. Ta teden sem se vrnil iz Jordanije. Tam je nekaj milijonov novih beguncev iz Iraka in Sirije. So sirski in iraški begunci krivi za to, kar se dogaja v njihovih nekdanjih državah? Intervencija v Iraku je zaključena zgodba. Nima smisla to pogrevati. Opravka imamo z učinki uničenih držav. Pred intervencijo so te države funkcionirale. Infrastruktura je delovala. Povsod so bili diktatorski režimi, ki niso bili priljubljeni, vendar ni bilo popolnega razsula. Libija je danes popolnoma razsuto ozemlje. Edino oni vedo, kdo tam kaj hoče. Jaz ne razumem, pa sem poskušal. Egipt se vrača v hujšo diktaturo kot pod Mubarakom. Na oblasti je ponovno fulul, kot oni rečejo.

Vi omenjate kalifat, kot da je nekaj resničnega. Oni bi lahko vzeli katerokoli ime na svetu. Kalifat je nekdaj bil in propadel in ni položil izpita iz zgodovine. In tudi nima nobene prihodnosti. Visoko ceno bodo plačali muslimani, in spet bodo muslimani krivi, ker so jo morali plačati.

Ne gre za vprašanje islama. Ne gre za to, ali je bil islam kdaj boljši, kot je sedaj, in je sedaj od vseh časov najslabši. Islam je od začetkov v Meki in Medini ostal isti. Isti je, kot je bil v Kufi, Damasku in Bagdadu. Posrkal je dve civilizaciji tistega časa, bizantinsko in perzijsko. Muslimanska ideja države je dediščina perzijskega in bizantinskega cesarstva. Islam je v srednjeveško Evropo preko Španije pripeljal vedenje antičnih filozofov, ki jih je islamska civilizacija oplemenitila s svojim znanjem. Tja do 18. stoletja je bila dominantna v odnosu do zahodne civilizacije. Vodila je procese. Postavljala je standarde in predpisovala okus v oblačenju, umetnosti in tudi v glasbi. Trubadurji v Dalmaciji niso dubrovniški izum, ampak so na Jadran prišli z andaluzijsko glasbo. Islamska civilizacija je bila dolgo časa v vrhu človeškega vedenja.

Doživela je strahovit padec. Padla je do te mere, da so muslimani kot nosilci te civilizacije popolnoma izključeni iz glavnega toka zgodovine. V globalnem toku zgodovine muslimanov ni več. Prišli so na margino zgodovinskih dogajanj. Najprej na indijskem kontinentu s padcem mogulskih vladarjev in muslimanov, ki so se hoteli ločiti od hindujcev. Potem so propadle ali izginile iz središča muslimanske skupnosti v Španiji, severni Afriki pa sem do Balkana. Muslimanski svet ali islamska civilizacija je zadnjih dvesto let na zunanjem robu zgodovine. Ne samo, da ni subjekt odločanja v svetu, ni subjekt odločanja niti o sami sebi. To lahko zaznamo že v 17. stoletju, v 18. stoletju pa je prišlo do popolnega poloma. Muslimani se tega niti niso zavedali in so mislili, da se lahko obdržijo. Konec 18. in na začetku 19. stoletja lahko rečemo, da se je islamska civilizacija predala. V tehnološkem, znanstvenem in vseh drugih aspektih se je vdala zahodni civilizaciji, s katero je življenjsko povezana tako geografsko kot zgodovinsko. Svete knjige krščanstva niso nastale v Evropi, prišle so z Bližnjega vzhoda. Vse, kar se v Rimu dogaja vsak dan, je spominjanje na dogodke v Palestini. Srečanje Janeza Krstnika in Jezusa, Isa alajhi salam, kakor mi rečemo, se je zgodilo na obali reke Jordan. Kristjani ob vsaki maši živijo spomin na Vzhod, kjer je v nekem trenutku islamska civilizacija postala dominantna, vendar obe živita druga z drugo kot siamska dvojčka. Kdor ju poskuša ločiti, izzove kri in smrt na eni ali na drugi strani. Tako je ostalo do danes.

Niso se vsi muslimani zavedali svoje marginalizacije v zgodovini. Vendar so se mnogi tega zavedali. Vse od začetkov zatona so želeli povrniti stari ponos in glorijo svoje civilizacije, ki je minila. V želji, da se muslimani vrnejo na prizorišče zgodovine, sta se pojavila dva toka. Eden se je naslonil na zahod in je izhod videl v sekularizaciji muslimanskega uma, šolstva, države. Sekularizacija ni bila samo politično gibanje, ampak tudi duhovno in intelektualno.

Da, Kemal Mustafa Atatürk je najbolj radikalen in učinkovit primer oblikovanja muslimanskega sveta po zahodnem modelu. Ni bil sam, gibanje pa ni bilo omejeno samo na Turčijo, ki je izšla iz poraza otomanskega imperija. Podobno se je dogajalo v Tuniziji, v Indoneziji, v Iranu in skoraj vseh drugih muslimanskih deželah. Redke muslimanske dežele so ostale oaze in so konzervirane v tradiciji. Protagonisti sekularizacije so bili študenti, ki so se šolali na zahodu. Na zahod so jih pošiljali zato, da bi nazaj prinesli človekove pravice, demokracijo in socialno pravičnost. Iz tega je nastala muslimanska intelektualna in politična elita. V muslimanskem svetu so ustanovili in organizirali izobraževalni sistem, ki je imel laični predznak.

Ne. Laične šole niso bile ustanovljene proti veri ali religiji. V njih je bila religija nekaj vzporednega. Za precejšen sloj muslimanskega prebivalstva to ni bilo sprejemljivo, ker je ostal živ spomin na veličino islamske civilizacije. Zato so ob tem gradili svoj izobraževalni sistem, ki je temeljil na tradiciji, ta pa ni imela nikakršnega stika z laično, sekularno tradicijo. V prej enotni muslimanski družbi je zaton civilizacije ustvaril dve družbi, dve ločeni in različni skupnosti. To ni bilo sožitje dveh skupnosti, ki živita skupaj. Živeli sta druga poleg druge, ločeni med seboj.

Tisti del družbe, ki je zavračal laičnost in gojil hudo sumničavost do vsega, kar je prihajalo z zahoda, je zavrnil pridobitve zahoda kot škodljive. Drugi del družbe je govoril, da zahod samo vrača tisto, kar je dobil od islamske civilizacije v renesansi, in da je intelektualno superioren, ker je razvil tisto, kar so muslimani že imeli in zavrnili. To seveda ni bil ravno prepričljiv argument za ljudi, ki so v prodiranju laičnosti z zahoda videli predvsem grožnjo. Tam je prišlo do upora proti sekularizaciji družbe. Temu procesu pravimo reislamizacija. Temelji na ideji, da so muslimani izgubili stik s svojimi koreninami, identiteto in civilizacijo in da je treba sodobne muslimane vrniti k izvornemu islamu. Njihova ambicija ni bila širitev muslimanske vere, ampak obramba muslimanov pred sekularizacijo. V tem gibanju sta se v 20. stoletju pojavila dva ključna človeka, ki še danes dominirata procesu reislamizacije. Prvi je bil Abu Ala Mevdudi v današnjem Pakistanu, ki je leta 1941 v tedanji britanski koloniji Indiji ustanovil gibanje Džamat el Islami. On je propagiral reislamizacijo skozi verski šolski sistem. Mevdudi je verjel v miroljubni proces učenja in prepričevanja. V Egiptu pa je Said Kutb, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Kairu vodil Muslimanske brate, verjel, da je treba reislamizacijo izpeljati z nasilno revolucijo in prevzemom oblasti. Po njegovem prepričanju govoriti ni dovolj, potrebna je akcija.

V tistem trenutku, sredi 20. stoletja, o tem še ne moremo govoriti. Pri Kutbu je šlo za revolt, ki naj muslimane vrne v glavni tok svetovne zgodovine in odvrne od poti ločevanja vere od države. Na drugi strani je bil voditelj egiptovskega vojaškega upora proti monarhiji in britanski kolonialni nadvladi Gamal Abdel Naser, ki je leta 1952 prevzel oblast. Naser je bil nacionalist in tako kot Atatürk v Turčiji velik zagovornik laične države. Leta 1966 je dal Kutba obsoditi na smrt in obesiti. Ob vsem tem je bil tukaj še problem Palestine, kjer je ključ problema in tudi ključ rešitve. Vsakdo na svoj način uporablja in zlorablja Palestino v zelo različne namene.

Da. Na najbolj nepričakovanem mestu. V Iranu. Tam se je krog prvič sklenil. Leta 1979 se je imam Homeini vrnil iz izgnanstva v Parizu in vsem, ki so se borili za islamizacijo, rekel, da je bilo njihovo početje jalovo in brez rezultata. On je pokazal pot. Najprej je treba biti pripravljen na žrtvovanje. Potem vreči posvetno oblast. Za ideale islama morajo biti muslimani pripravljeni umreti. V zadnjih dveh stoletjih je bil prvi, ki je v imenu islama in njegovega reševanja pred zahodom prevzel oblast nad državo in jo ohranil. Najbolj je bil nad to zmago v imenu islama presenečen tisti del muslimanskega sveta, ki se je nagibal k sekularizmu.

Ne. V muslimanskem svetu je imela iranska revolucija dimenzije francoske revolucije.

Da. Vendar z nasprotnimi registri. Francoska revolucija je rekla, da razvoj družbe ne sme nazaj, gremo naprej. Bila je manifest odmika od preteklosti, tradicije in odpiranja novega, nepoznanega horizonta. Vse je moralo biti novo, drugačno, moderno. Iranska revolucija je ravno nasprotno. Vse, kar je bilo moderno in so ljudje razumeli kot dobro, ne velja nič. Vse bomo odvrgli, vračamo se h koreninam, ki smo jih pozabili. Francoska in iranska revolucija sta komplementarni. Težko je priznati, da je prišel obskurni ajatola in izvedel revolucijo, ki je imela globalne posledice. Vseeno je, kaj si mislimo, ali smo zadovoljni ali ne, iranska revolucija je naredila prelom. Veliko tega, kar se je zgodilo z vero in religijo, tako v islamu kot krščanstvu, je posledica iranske revolucije. V Iranu so se Homeiniju uprli, pa je skozi osemletno vojno z Irakom pometel z vsemi. Ne gre pozabiti, da je ves zahod podpiral Sadama Huseina, ki je napadel Iran, a ni mogel poraziti Homeinija. Imama ni bilo mogoče zaustaviti.

Kaj mislite? Zmagala je reislamizacija. Sekularizem je bil v muslimanskem svetu poražen. In to ne zato, ker bi bilo gibanje reislamizacije tako močno. Poražen je bil, ker ni prinesel tega, kar je obljubljal: socialno pravičnost, človekove pravice, družbeni mir in dostojanstvo. V nobeni državi s sekularno oblastjo ni bilo niti socialne pravičnosti, niti svobode, niti dostojanstva. Sekularizem je bil na koncu poražen tudi tam, kjer je premočno zmagal in uspešno vladal, v Turčiji. Tam je bil sekularizem močnejši kot v mnogih zahodnoevropskih državah, ločitev religije od države pa neizprosno izvajana. Vendar so se Turki skozi sekularizem spominjali svoje muslimanske identitete. Danes je na vseh zidovih še vedno Atatürkova slika, vendar ne imeti iluzij. Tayyib Erdogan je v Turčiji izpeljal zmago reislamizacije in porazil sekularizem, tako kot so ga porazili povsod drugod v muslimanskem svetu.

To je najtežje vprašanje za nas muslimane. Poglejte Tunizijo. Vodja stranke Nahda Rašid Al Ganuši je moder človek. Levi stranki je prepustil zmago na volitvah. Lahko bi imel večino, vendar noče prehitevati. Tudi ko je imel večino, je mesto predsednika prepustil Moncefu Marzukiju, ker se je zavedal, da okoliščine niso zrele za popolno reislamizacijo. Vendar gre Tunizija postopoma v to smer.

Ah. Kje ste se zmotili? Niste videli prav tega, o čemer vam govorim. Da je bil sekularizem poražen in da ga je pri življenju mogoče ohranjati samo še z vojsko. To drži, pa če ljudje vedo, da je tako, ali ne. Veliko ljudi na Tahrirju ni vedelo, v kaj verjamejo, vedeli pa so, čemu pripadajo. Revoluciji. Revolucija temelji na ideji pripadnosti. Ti pripadaš revoluciji, tudi če ne razumeš, kaj se dogaja. Pripadati nečemu je nekaj drugega kot verjeti v nekaj. Ta problem imamo tudi v religiji. Ljudje pripadajo skupnosti, ne vedo pa, zakaj ji pripadajo, in ne znajo razložiti, kaj verjamejo. Isti problem imajo revolucije. Ljudje so bili proti Hosniju Mubaraku, niso bili proti religiji. Ikuan muslimin, muslimanski bratje, niso bili tako močni. Bili pa so najbolj jasni v tem, kako bodo vrnili ponos Egipčanom. Z vrnitvijo v islam. Sekularisti niso dobro razumeli, kaj so sprožili.

Pokazali so na edini skupni jezik. Tako kot je to naredil zahod. Poglejte največje mislece krščanstva. Hobbsov Leviatan je biblijska kategorija. Kant, Hegel, Durkheim se vsi dobrikajo religijskim vrednotam in citirajo biblijske tekste. Komunicirali so skozi platformo, ki je bila v njihovem času dominantna.

Najmanj, na kar mora zahod pomisliti, je to, da je islam nekaj, na kar morajo v 21. stoletju računati. Vprašanje je samo, kdo bo vodil islam kot vrednoto, kot kulturo, zgodovino, civilizacijo. Kdo bo to vodil? V tem trenutku sta na sceni dve nasprotni sili. Asimilacijska in izolacijska. Prva misli, da se je treba odpovedati islamu in sprejeti normative zahodne civilizacije. Ti hitro zapadejo v probleme pripadnosti. Asimilirajo se, tako kot so se v Španiji Ferdinanda in Izabele asimilirali Judi, vendar so ostali Judi. Imate drugo stran, ki misli, da se lahko islam izolira, ker je samozadosten. To si stoji nasproti.

Ni pa niti enega muslimanskega politika, ki bi lahko postopal tako, kot je Kemal Atatürk. Ni ga. Abdel Fateh El Sisi ga v Egiptu poskuša imitirati, vendar za to potrebuje vojsko. Vendar v vsem arabskem svetu ne boste našli muslimanskega politika, ki bi imel kaj grdega reči o veri. To velja tudi za muslimane na Kavkazu, v Samarkandu, v celotni bivši Sovjetski zvezi in vse tja do Malezije. Islam je postal commodity, kot rečejo Američani. Bom grob. Je kurantno tržno blago, okrog katerega se sedaj vsi borijo. Vsak ponuja svojo definicijo.

Na Bližnjem vzhodu ni nikogar, ki bi vedel, kdo vodi te procese. Mislim, da nam to ni jasno. Sam ne vidim nobenega uma, ki bi ščitil islam. Vidim samo njegovo uporabo kot sredstvo.

Ja. Seveda so posamezniki, ki so šli v Sirijo zaradi svojega srca in prepričanja. Vedno najdete idealiste, ki iščejo smisel. Mislim pa, da je položaj popolnoma nejasen. To, kar se dogaja v Siriji in Iraku, pa hkrati ne more biti popolnoma stihijsko gibanje. Islam in zahod sta dvojčka. Zahod in Evropa tukaj nista opazovalca, ampak del dogajanja. Veste, kako se počutim? Kot da imajo ljudje, ki vodijo svet, zaprte oči. Kot da živimo v mraku in nam ne zna nihče pokazati poti ven. To, da jaz ne vidim izhoda, ni nevarno. Zaskrbljen sem, ker tako islamska kot zahodna civilizacija, ki krmilita to ladjo, plujeta v mraku brez kompasa. Ti, ki krmarju prišepetavajo kurz, so slepi. Zato vprašanje o dobrem in zlu ni vprašanje, kako razumeti islam ali krščanstvo. Jaz mislim, da je islam kot ideja nedolžen, z vseh strani pa ga zlorabljajo. Vsi so absurdni. To, da sekajo glave novinarjem, je grozno in kaže pomanjkanje tudi najmanjše zavezanosti katerikoli vrednoti. Ljudje, ki to delajo, to delajo zato, da škodijo islamu. Takšno je moje prepričanje.

To islamu dela tolikšno škodo, da se lahko tako obnaša samo njegov sovražnik. V resnici zahodu islam kažejo kot sovražnika, ki ga je treba preganjati. Zahod pa dobi priložnost, da ustvari junake, ki sovražnika preganjajo. Tako deluje zahodna civilizacija. S tem zahodu pomagajo ohranjati socialni mir.