Moj cilj ni, da bi me ljudje imeli radi

Njeno orožje je njeno telo. Pri tem pravi, da njen odnos do telesa ni prav nič drugačen kot pri drugih ljudeh, le dodala mu je funkcijo več. Na vprašanje, ali bi se za portret v Objektivu – če bi bilo to vnaprej dogovorjeno z urednikom – fotografirala zgoraj brez, pa se je vešče izmuznila, češ da bi si morala prej izmisliti kak slogan in da bo oblečena fotografija pravzaprav ekskluziva, saj jo večina sveta pozna in vidi zgoraj brez.

Takšnih podcenjevalnih pogledov sem vajena od vsepovsod. Ali, bolje rečeno, bila sem jih vajena, saj se članice skupine Femen borimo proti takšnemu posploševanju in jih kot takih niti ne priznavamo. Ne slepimo se, da jih ni, saj bi s tem vzele smisel svojemu boju in prepričanjem, za katerimi stojimo. Femen je namreč naš način ponovnega osmišljanja feminizma v celoti. Enakopravnost med spoloma je zgolj na papirju, v praksi ni ničesar, kar bi jo potrjevalo. Demokratične države pri tem niso nobena izjema. Prav tja se največkrat steka trgovina z belim blagom, ko s pretvezami ali pod prisilo vodijo tja dekleta in žene iz tretjih držav z obljubami o lepšem življenju. Tako postanejo dvojne sužnje: tistih, ki si jih lastijo, in tistih, ki koristijo njihove usluge. Seks turizem je donosen posel, mi pa želimo dekletom povedati, da je njihov smisel življenja večji in pomembnejši kot biti objekt za zadovoljevanje potreb drugih. Predstava, da se ženske razume le kot seksualni objekt, nam je v smislu gibanja šla na roko. Odločile smo se, da jo obrnemo v svoj prid in usmerimo proti patriarhalnemu svetu. Zato je naše orožje golo telo.

Danes ja, sprva pa ni bilo tako, vsaj ne v celoti. Prej kot za osmišljeno gibanje z jasnimi cilji je šlo za krožek deklet, ki smo se dobivale v kavarni in se zgražale nad odnosom, ki smo ga bile deležne kot pripadnice ženskega spola. Če smo bile komu všeč ali ne, so nas obkladali z neprimernimi izrazi. Niti ni bila potrebna zavrnitev, že smo bile ožigosane kot kurbe. Tega smo imele počasi dovolj in odločile smo se, da bomo ukrepale. Sprva so bili naši protesti dokaj nedolžni – vse smo bile oblečene v roza oprave in oborožene s transparenti. Dosegle nismo prav nič! Vse naše parole so šle v prazno, nihče ni niti govoril z nami. To nas je še bolj razjezilo in pripravilo do tega, da smo začele iskati druge oblike protesta.

Deloma ja, vendar je razlogov več. Res smo bile obupane, ker nismo pritegnile nobene pozornosti. Opozarjale smo na zelo pomembne vsebine, a so nas ignorirali, kar nas je še bolj podžgalo, da poiščemo druge oblike ideološkega boja, da bi svoje ideje približale ljudem. Po dveh letih ignorance res nismo več vedele, kaj storiti. Takrat smo se lotile preučevanja zgodovine feminizma. Ni me sram priznati, da do takrat nisem imela pojma, kaj feminizem pravzaprav je. Čeprav sem študirala na najbolj prestižni univerzi v Ukrajini, tega nisem imela priložnosti izvedeti, o tem nismo imeli nobenega, niti spoznavnega predavanja. Saj ne, da bi bila tema tabu – sploh ni obstajala.

Dve leti smo raziskovale, se učile in analizirale; in na podlagi spoznanja, da se vsak diskurz o ženski svobodi ali položaju ženske v družbi zaključi pri njenem telesu, smo se odločile, da telo izkoristimo kot svoje orožje. Seks industrija nas slači, in s tem ustvarja represijo, religije nas oblačijo, in s tem zganjajo represijo, a oboje je povezano s tem, kakšna je naša zunanjost. Po njej nas tudi sodijo. Prav tako smo analizirale prakse feministk iz sedemdesetih let, ki so se oblačile in strigle kot moški. Njihove teze smo hitro ovrgle, zaradi takšnega početja so se namreč razvili stereotipi, da gre za možaška dekleta, ki niso zadovoljna s svojim spolom. Morale smo razviti nekaj svojega in prišle na idejo, da bi se v javnosti pokazale kot naličene, urejene blondinke zgoraj brez in v visokih petah. Vendar ne v bordelu, na posterjih, reklamnih panojih ali naslovnicah revij, kot je bilo dotlej v navadi, temveč pred politiki, cerkvenimi dostojanstveniki, predsedniki… Pri tem se ne bi več posiljeno nasmihale, temveč na ves glas kričale naše zahteve, ki bi bile izpisane na golih prsih. Vloga tako ne bila več pasivna, temveč aktivno agresivna. S tem smo hotele spremeniti pogled na žensko telo in na vprašanje, kaj njeno/naše telo je – da nas ni mogoče obravnavati kot spolni objekt zgolj zato, ker smo gole.

Preskok se je zgodil, ko smo začele razmišljati s svojo glavo. Ni se zgodil ravno čez noč, kajti že kot otrok sem vedela, da je nekaj hudo narobe v moji domovini, le da takrat tega nisem znala opredeliti. Prelomna točka in alarm za vse nas je bila oranžna revolucija. V tistem času sem živela še v rojstnem mestu Herson blizu Krima, a je njen glas hitro prišel tudi do nas. Sčasoma so ti glasovi potihnili in zadovoljstvo z njenimi dosežki se je prevesilo v veliko razočaranje. Večkrat sem si zastavila vprašanje, kaj nam je prinesla, če sploh kaj. Takrat sem že študirala novinarstvo v Kijevu. Nekega dne sem na socialnem omrežju prejela sporočilo od neznanke, ali bi se pridružila ženskemu gibanju, ki se bori proti prostituciji. Čudno sem pogledala, saj se nisem znala opredeliti, ali sem za ali proti prostituciji, tudi predstavljene ideje feminističnega gibanja so mi bile povsem tuje – do tega trenutka sem mislila, da tega ni nikjer v vzhodni Evropi. Prav ta »nenavadnost« me je pritegnila. Zbrale smo se in razpravljale, kaj nam je storiti. Če kaj, nas je zapuščina oranžne revolucije naučila, da moramo iti na ulice in biti glasne.

Na sestanku smo si bile enotne, da imamo dovolj spolnega nadlegovanja in ekspanzije seks industrije; da imamo dovolj, da nas družba tretira kot drugorazredne državljanke, katerih glavna naloga je le služenje moškim doma ali preko industrije zabave in seksa. To je bila namreč edina vizija prihodnosti za mlada ukrajinska dekleta. Me nismo hotele biti del te družbe, nismo hotele deliti usode svojih mater in starejših sestra, ki so bile v podrejenem položaju zgolj zato, ker so ženske. Četudi nisem iz bogate družine, je oče v življenju dobil veliko več priložnosti kot mati. Naše izhodišče je bilo, da zahtevamo enake priložnosti in alternative za vse. Ker v družbi niso obstajale, smo se začele zanje boriti.

Osnovna ideja in sporočilo se nista spremenila, taktika zelo. Z vsakim novim protestom jo poskušamo spremeniti, nadgraditi oziroma prilagoditi času in prostoru. Sprva je bilo v ozadju spoznanje, da nekateri prijemi ne funkcionirajo. Nekatere akcije se niso izkazale za uspešne, zato smo morale narediti nekaj v tej smeri. Tudi zato je naše gibanje avtentično, ker ustvarjamo in se ne ponavljamo. Hkrati pa se zavedamo, da če neko stvar vidiš stokrat, stoprvič ne vžge več. Na začetku smo bile le »topless« dekleta z izpisanimi sporočili na prsih in panojih, pozneje smo začele vdirati na sprejeme pomembnežev, in tako prišle blizu tudi Putinu in Berlusconiju. Predvsem počnemo stvari, ki jih svet od žensk ni vajen. Akcija, ko sem v Kijevu podrla osemmetrski križ in bila nato prisiljena pobegniti v izgnanstvo, ni bila toliko šok zaradi napada na religijo, temveč predvsem, ker je to storila ženska z motorko v roki.

O tem se širi veliko govoric. Le Figaro na primer je zapisal, da imamo »casting« in da so dekleta selekcionirana glede na postavo in videz. Nobena od aktivistk – tudi nekdanjih, ki so bile pozneje kritične do gibanja – nikoli ni izjavila, da bi bila izbrana ali zavrnjena na podlagi zunanjosti. Tega ne počnemo. Vsaka se lahko pridruži gibanju, vendar ni odvisno od nas, katera bo tudi ostala. To je odvisno od nje same. Pogosto se zgodi, da se dekleta ustrašijo, ker si ne znajo niti zamisliti, da bi bile aretirane. Zame je to že rutina, saj sem bila v različnih državah že večkrat aretirana, za novinke pa je težko. Ne, da bi bile šibke, le v glavi niso pripravljene na to, da se kaj takega lahko zgodi, saj jih je družba vzgojila, da so ubogljive.

S takšno nevarnostjo, vsaj ne da bi vedele zanjo, se še nismo soočile. Zgodi se, da se novinarke pretvarjajo, da bi rade postale članice gibanja, in to tudi dejansko postanejo, saj ne zavrnemo nikogar. A to ugotovimo šele, ko čez nekaj mesecev objavijo prispevke o Femen. Te zgodbe niti niso šokantne, saj niso našle tistega, kar so pričakovale, da bodo. Se je pa zgodilo, in ta zgodba je res fantastična, da se je v naše gibanje vključilo dekle, bila je zelo zagreta in aktivna tako na usposabljanju kot na terenu, kričala je, pisala parole, hodila »topless« na akcije, potem se je naenkrat za njo izgubila vsaka sled. Dokler nismo iz francoskih medijev izvedele, da je pripadnica skrajnega tradicionalnega katoliškega gibanja, ki se je v Femen vključila, da bi lahko svoji sekti predstavila izkušnjo z nami.

Ne, ni nam uspelo.

Res je, in zaradi tega sem bila tudi razlog za številne spore znotraj gibanja. V moji predstavi je bilo zakoreninjeno, da je človek lahko gol zgolj zaradi seksualnih razlogov. Dokler nisem spoznala, da je golota lahko tudi orožje. Nihče me ni v to prepričal, ugotovila sem sama, na terenu sem se prepričala, da deluje. Naš prvi goli protest je imel politično noto. Morale smo narediti nekaj radikalnega, da bi nas opazili. Že naslednji dan je o nas pisal ves svet.

Občutim marsikaj! Strah v različnih oblikah je vedno prisoten, prav tako vznemirjenje. Najprej te je strah, da ne boš uspel, potem ne veš, kako se bo vse skupaj izšlo. Precej strašljivo je bilo, ko smo prvič protestirale na ekonomskem forumu v Davosu. Vsi predsedniki so bili zbrani v majhni palači in zavarovani z ostrostrelci na vsaki strehi in vogalu. Ko smo se pojavile, se je vse orožje obrnilo proti nam, čeprav je bilo očitno, da jim ni nič jasno. Bale smo se, da ne bi kdo začel streljati po pomoti ali da ne bi prišlo do kakšne ekstremne situacije, ko bi odgovorni v strahu dal povelje.

Pot v Belorusijo je bila po drugi strani grozna že sama po sebi, sploh ko smo padle v roke tamkajšnji tajni službi. Po pravici povedano, nisem verjela, da se bom izvlekla živa. To je bila najhujša izkušnja doslej. Strah je skoraj vedno prisoten, a je odločitev povsem moja, ali bom neko akcijo izvedla ali ne. Tudi veliko emocij je prisotnih, a jim ne smeš popustiti, ker lahko zameglijo prave odločitve.

Uspelo nam je feministične vsebine spraviti v napovedne novice poročil in na naslovne strani časopisov in revij v praktično vseh svetovnih jezikih, kar si štejem v velik uspeh. Sem pa včasih razočarana, ker so nekatere vsebine, na katere opozarjamo, še vedno zapostavljene. Medijem se zdijo dolgočasne, medtem ko so za nas pomembne. Ne skrivam, da je bilo za nas eno temeljnih vprašanj, kako pritegniti pozornost medijev. Oni so naš instrument, preko katerega širimo svoja sporočila. Včasih nas resda prizadanejo ali namerno obrekujejo, a vseeno gre za sodelovanje, za priznanje, da si. Kajti če nisi v novicah, kot gibanje ne obstajaš.

Ne glede na vse poznejše interpretacije in odzive na tiskovno konferenco smo me svoj namen dosegle. Pričakovale smo, da bo resnica prirejena po naročilu tistih, ki skrbijo za njegovo javno podobo, a s stališča Femen to ni prav nič ogrozilo naših ciljev. Prvo presenečenje za nas je bilo, da nam je sploh uspelo priti do Putina, potem ko je bilo o tem toliko govora z njihove strani, pa se je naša zmaga zdela popolna. Za medije je bil velik šok, da se je nekomu uspelo dotakniti nedotakljive in najbolj varovane osebe na svetu. Za trenutek nam je uspelo uničiti njegovo podobo malega, plešastega človeka in velike pošasti, ki mu nihče ne more do živega – za trenutek, poudarjam! Pet golih deklet je prebilo linijo varnostnikov in skočilo nanj. Najprej ni vedel, kaj bi, a se je odzval res fantastično, tega ne zanikam. Moral je zavarovati svoj mačo imidž. To je naredil brez napake. Pozneje, na tiskovni konferenci, je vlogo odigral do konca. Natanko je vedel, kako povedati zgodbo, da bo nahranil medije. Tako je preživel, nam pa je spin tudi uspel, saj je spregovoril o nas. Ponosne smo, da je prišlo do te debate in šoka, in v tem je naša zmaga, sploh ko nas je še pokomentiral in podal svoje seksistične opazke.

Poznamo se, a ne nastopamo niti ne načrtujemo kakšnih skupnih akcij. Po izpustitvi iz zapora sva z Nadeždo navezali stike preko socialnih omrežij, to pa je tudi bolj ali manj vse. Smo se pa srečale, ko sta bila filma o Femen in Pussy Riot nominirana za nagrado »cinema for peace«. Femen podpiramo vse oblike feminističnih gibanj…

S puncami smo res na isti liniji, a se zdi, da je njihovo gibanje nekoliko zamrlo, vsaj v zadnjem času ni več toliko govora o njih. Če bi obstajala volja, sem takoj za, da prekinemo te norosti, ki se niso začele od včeraj na danes, kot prikazujejo mediji. Tlelo je že dolgo časa. To lahko povem iz lastnih izkušenj, saj smo bile preganjane že veliko prej, sama sem bila ena prvih političnih begunk v Ukrajini. Sam predsednik Janukovič je na tiskovni konferenci javno zahteval mojo aretacijo, ker sem napadla cerkev. Danes iz domovine dobivam ogromno elektronske pošte, češ, sedaj nam je jasno, na kaj ste opozarjale takrat.

Res sem prepoznavna in veliko znajo povedati o meni, a na to odgovarjam – o meni veste zelo malo, izvedeli boste še veliko več!

Sprva je bilo res neprijetno, a se navadiš. Včasih jih jemljem kot napako, kot čisto nagajivost brez vsakršnega političnega ozadja. Lani so na primer v okno mojega pariškega stanovanja, kjer je tudi naša pisarna, zalučali goreč predmet in zažgali vse, kar je bilo v stanovanju. Nekoč mi je nekdo grozil, da me bo pobil s steklenico šampanjca… So trenutki, ko jih vzamem resno, a tega je vedno manj, bolj gre za rutino. Moj cilj ni, da bi me ljudje imeli radi. Vseeno mi je, kakšne občutke gojijo do mene. To, kar želim doseči, je, da jim dam misliti.

Prvi dve, tri leta je bilo družini težko. Bilo je veliko solza. Mati je jokala cele dneve in noči. Niso mogli razumeti, zakaj počnem vse to, kar počnem. Zaradi požaganega križa mnogi v sorodstvu ne govorijo več z mano, zanje sem čarovnica. S starši smo si vseeno ostali blizu. Težko jim je, a oče pravi, da sem ne glede na vse njegova hči in me bo zato vedno imel rad. Z vojno v Ukrajini so se stvari nekoliko spremenile, saj so vsaj deloma spregledali, proti čemu se borim.

Pridejo tudi trenutki, ko so ponosni name. Lani so v Franciji izdali uradno znamko s podobo Marianne, pri kateri sem bila za inspiracijo. Strah jih je zame, vendar ničesar ne obžalujem, z eno izjemo. Ko so nas decembra 2011 v Belorusiji ugrabili in odvlekli v gozd, so v novicah objavili naše slike in dejali, da smo izginile. Informacije so se vsako uro spreminjale, vse do tega, da smo bile likvidirane. Takrat je mama sestro vprašala, ali misli, da jim bodo vsaj vrnili moje truplo za dostojen pokop. Ko mi je sestra to povedala, me je sesulo.

Kar se fantov tiče, pa je stvar preprosta – če ne razume mojega početja, je zgodba hitro zaključena.