Matija Solce

Matija Solce je vrsto let potoval z lutkami in glasbo po svetu. Lutke so zanj kosti, papir, karkoli. Povezuje in izmenjuje jih z glasbo in že več kot desetletje sodeluje v orkestru Etno Histria, ki ga vsako leto oblikuje sedemdeset glasbenikov z vsega sveta. Orkester je leta 2010 prerasel v istrski festival HISTeRIA, na katerem se vsako poletje zberejo ustvarjalci in umetniki z vseh vetrov.

»Izhajam predvsem iz multikulturalnosti, ki sem jo nabral na potovanjih po svetu,« pravi o sebi doktor lutkarstva. »Potujem po različnih krajih in s tem hkrati skozi različna obdobja. Črpam iz različnih kultur ter izberem, kar je najbliže dogajanjem tu.« Čarobni istrski gozd, spreminjajoče se okolje Cerkniškega jezera, odre lutkovnih gledališč je sedaj dopolnil z mestnimi trgi in urejenimi parki, ki jih zasedajo množice ljudi. Vzpostavljajo prostore, ki so v skupni lasti ljudi, in sodelujejo pri ustvarjanju kulture od ljudi za družbo. S svojo Smrtjo verjame, da sta priči rojstvu novega gibanja.

Kultura razelektri napetosti, če zavzame mesto mobilizatorja. Pomiri in zaposli. S tem se preusmeri energijo iz egocentrizma v splošno atmosfero. Ne vem, kako drugače to doseči, če ne s kulturo, z glasbo, umetnostjo. Zame je to edini možni način, kako doseči drugačno izražanje. Ljudje lahko kričijo. A razen tišine, petja ali umetniškega izraza ne vidim pravih možnosti, kako doseči povezovalno stopnjo izražanja. Trenutek, ki ga opisujete, je bil lep. Ljudje so prišli in stvari v resnici nismo imeli več pod nadzorom. Kontrola je dvorezna. Kakor hitro jo vzpostaviš, postaneš neke vrste diktator. Prisotni so se začeli sami organizirati, sami so delovali in tako je nastala določena napetost, ki je napol mejila na agresijo.

Ker delujejo različne skupine ljudi z različnimi načeli, se pojavljajo težave, saj se nekaterim zdi problematično tudi, če ljudem naročiš, naj začno peti ali nekdo zapoje. A v resnici jim ne naročiš. Ljudje se sami odločijo, da bodo peli. To je nekaj, kar je nad egom in nad zunanjo prisilo.

Določene simbole, drži. Zanimal nas je nadrealizem. Smrt. Zombije smo uporabili, ker smo jih žal morali. Sam sem si želel iti v drugo smer. Narediti novega človeka, The Burning Man (gorečega človeka, op.p.), in se usmeriti na višjo, širšo temo, kot je le reakcija na žaljivko. A bilo je naravno, da smo prevzeli zombije. Vsi smo se z njimi poistovetili, kajti ljudje to radi naredimo. Oblikovali smo zombije, velike maske, lutke, pa smrt in maske politikantov. Med politikanti in zombiji naj bi potekal boj, a ne vem, če so vsi to prepoznali. Videli, da so maske v resnici politika, namišljena avtoriteta, pri kateri bi moralo priti do preobrata. Situacija naj bi se obrnila. Avtoriteta ni več avtoriteta, ampak postane nekaj, kar lahko izgine vsak trenutek. Tako kot izginejo maske. Samo ogenj podstavimo pod njih. Gre za fikcijo. To situaciji doda ironijo, in takoj ko je prisotna ironija, je prisotna tudi samoironija. Ljudje postanejo veliko bolj odprti za ideje. Govornikov ne sprejemajo smrtno resno. Z ironijo pristopajo tudi do gesel. V Sloveniji smo zelo vpeti v resnost, in ker vse jemljemo tako resno, smo precej razcepljeni. Ironija lahko poveže. To bi morda lahko postalo jasen simbol in vodilo, rdeča nit in motor protestov. A simbola protestov, ki bi združil vso to pluralnost, mislim, da še nismo našli.

Smrt je tudi simbol prerojevanja. Hkrati mi je osebno blizu. Je splošen, globalni simbol. V Rusiji sem pred leti našel dve kosti in iz njiju naredil prizor. Prijatelju se je nato sanjalo, da sem naredil celo predstavo z govorečimi kostmi. In sem jo naredil. Tako je nastala predstava Happy Bones. Smrt je ena mojih najboljših prijateljic. Pri Protestivalu sem predvsem ciljal na ironijo. Smrt se igra z vsemi. Mrtvaški ples. Dan prej smo šli s Smrtjo pred ustavno sodišče pozdravit ustavne sodnike. Glavna želja je bila zminimizirati resnost problema na to, da je to nekaj vsakdanjega, nekaj, kar je »pod«. Ne gre za problem. To je naše sporočilo.

Sedanji problemi so kot problem, ki nastane, če se ti zavozla vezalka. Smrt postavi zadevo v kontekst, vzpostavi odmik od tega, da je vse tukaj, zdaj. Sporoča, da smo vsi na isti poziciji, na istem nivoju. Smrt ne pozna izjem. Vse nas gleda. Izhodiščna ideja je bila smrt socialne in pravne države. Pred dnevi sem našel stari program za 8. oktober, ko sem mislil, da bi lahko izvedli protest z žalnim pohodom in na koncu zažgali demokracijo na grmadi ter odsekali kakšno roko dami pravici.

Absolutno. (smeh) Ne, tu je treba biti previden. V nekem trenutku sem začel peti »you are going to die...«. Ko to pojem na koncertih, je izjemno lepo, kajti smrt je idol, ki ga povsod uporabljam. Ponavadi na koncu, po koncertu, ko sem že vse odigral, po petem bisu, ko ni ničesar več, ljudje vsi skupaj zapojejo z mano »we are going to die...«. Vsi se začno smejati in se sprostijo. Težko je s katerimkoli drugim motivom združiti ljudi. Smrt je nekaj najbolj ljudskega, primarnega, izvornega. Nam gre v tem pogledu predvsem za atmosfero, bolj kot za čiste simbole, v smislu, da sedaj boste pa vsi šli.

Mislite, da ne? Slike prebijejo stene. A ogrožene se ne čutijo zaradi lutke smrti, ki jo imamo. Tudi užalili, mislim, da jih ne bomo s tem, če bo lutka smrti poplesavala pred njimi. Ne prizadene jih. Nam pa gre bolj za združevanje misli kot za to, da bi si prizadevali, da bi koga resno ogrožali.

V resnici se tudi sam le prepuščam toku. A trenutek, ko lutka vpliva nate bolj kot ti nanjo, je nekaj posebnega. Igraš lutko in pozabiš, da igraš. Pogosto se mi zgodi, da se med lastno predstavo začnem smejati. A ne sebi, ampak situaciji, ki je nastala. To je to. Kaj hočem reči s tem, da smo lutke? Samo to, da smo lutke. Moja lutka, panda Fergus Walker, govori mnogo bolje kot jaz. Tudi manj se boji.

Ha! Lutka je splošna stvar. V predstavi Happy Bones ima lutka negativni prizven. Sprašuje se, kdo je manipulator, kdo je lutka, kdo je glavni. Mimogrede lahko začnete verjeti, da me res nekdo manipulira. Če se to ljudem pomeša v glavi, če se pogled čim večkrat obrne, je samo dobro, kajti s tem se začno tega zavedati. Če se nečemu smeješ in ugotoviš, da se smeješ nečemu realnemu, se zaveš, da se smejiš iluziji, a naenkrat razumeš, da je to tudi resničnost. Ko je oblast hodila iz parlamenta na svojo predstavo ob dnevu samostojnosti, je bil to najboljši moment. To je bilo gledališče. Popolna iluzija. To, kar se je tam zgodilo, ni bilo realno. Imeti enega gledalca in deset tisoč akterjev, je absurdno. To je dobro gledališče.

Iz perspektive igralca gre v prvi vrsti za to, da pozabiš, da je pred tabo množica posameznih obrazov. Je enovita celota in vzdušje se preliva med ljudmi. To čutiš. Ni velikih razlik, ali si pred nekaj deset ljudmi ali pred tisoči. Kot gledališčniku mi vzdušje na protestih zelo ustreza. Čutiti je naklonjenost. Množica te dobro sprejme in ljudje so umetniških posegov veseli. Zame je gledališče prav to. Hkrati s tem dogajanje pridobi lahkotnost. Simpatično je bilo videti, kako so si strici in tete nadevali bele maske. Vsi so igrali vlogo. Enostavno je bilo ljudi povabiti in vključiti v to igro, ki predstavlja igračkanje, ki se mu ljudje posmehujejo, ker ne verjamejo v nič več. Čim obrneš to realnost, se vzpostavi tok energije, ki ni več samo kritičen, ampak mnogo bolj poniglav.

To je izjemno močno. Nikjer, ob nobeni drugi priložnosti se to ne more zgoditi. Skupaj je toliko različnih generacij, slojev, razredov in profilov ljudi, in nato naredijo nekaj v en glas. To je resnični družbeni prostor. Socialno srečanje. Popoln prerez. Fantastično.

Na prvem Protestivalu smo po koncu šli zaigrat še policistom. Malo jim je bilo nerodno, a je bilo prav zato prijetno. Bili smo izredno raznolika druščina. Poskusili smo se spomniti slovenskih pesmi in ugotovili, koliko jih ne znamo.

Enkratno je poskusiti tako množico ljudi zbuditi, nagovoriti, morda povezati... Glasba je v tem pogledu najbolj univerzalen jezik. Vse drugo je kontekstualno označeno. A tudi poezija in ironija Miklavža Komelja sta ustvarili izjemno vzdušje. Morda bi podoben učinek imela le še kakšna dramatična osebna zgodba kmeta ali delavca.

Ironija, prenesena iz čisto drugega konteksta, je zelo pomembna. Ljudem da občutek moči, ker občutijo skupnost. Gre za poseben tip gledališča, v katerem se vzpostavijo nenavadni odnosi in atmosfera. Kot umetniku mi to ogromno pomeni. Nikjer drugje ni take priložnosti za neposreden stik z ljudmi. Ne glede na to, ali si informiran in izobražen ali ne, je tu ključen neposredni stik. Morda se danes ustvarja virtualne države in vse ostalo, a to s tem preprosto ni primerljivo.

Oder je medij. To je v resnici problematično. Nekaj skupin, ki sodelujejo na protestih, ima s tem težave. A sam vseeno vidim oder kot nekaj tekočega, kar se preliva in vsak trenutek lahko spremeniš tok dogajanja. Pripravljen moraš biti na vse. V osnovi naj bi bil oder prostor za ljudi, skozi katere in v katerih se protestniki lahko vidijo. Šlo naj bi za nič več kot za možnosti, različne alternative in mišljenja. Pomembno je, da to ni oder, kjer se vzpostavlja sistem, ampak bolj ogledalo.

Za nekatere je to že predstavljalo, četudi le na protestu, določeno obliko diktature. Strinjam se. Sam imam težave z odrom, a hkrati ne vem, kako stvari drugače izvesti. Prav zato smo naredili več programov: najprej tržnico, kjer se je dogajalo od otroških delavnic naprej po celem Kongresnem trgu, potem povorka, ki je še vedno dovolj svobodna, in na koncu centraliziran oder, kjer se vzpostavi atmosfera. Ljudem je to všeč, ker je program, zabavno je in hkrati se ponudi vsebine. Ves čas razmišljam, kako izpostaviti različne teme, a jih vendar povezati, ne da bi kogarkoli k čemurkoli silil. Še vedno razmišljam o obliki, ki bi najbolj ustrezala. Morali bi pogledati v Južno in Severno Ameriko, v Srbijo, kako so se gibanja izražala tam. Na prizorišču protesta imamo različne iniciative ter hkrati program na odru, ki mora biti v neki meri določen. Tu vmes iščemo ravnotežje in lovimo tok energije, minuto tišine.

Ja, uspelo je. Veter je bil pravi. Seveda pa so tudi ljudje s pivom skakali na oder in smo jih morali spraviti dol. To so vse dogodki, ki niso predvideni in lahko pokvarijo koncept.

Zanimivo je, da sem v veliki meri tu tujec. Skoraj nikogar ne poznam. Fino je biti na skupščini anarhistov in nato na sestanku Društva slovenskih pisateljev. Kakšna družba je to? Super. Kar fajn smo. A prisotne so tudi strašne zamere, nezaupanje. Ko si na odru, slišiš različne nasvete, kako in kaj. Vsak med nami ima deset obrambnih sistemov in nastanejo zelo različne situacije. Super je, da moramo sodelovati. Tudi glasbeniki drug drugemu posodijo opremo, eden zaigra še pri drugih. Fino bi bilo, če bi se kakšna skupina združila ravno zaradi protestov in bi ugotovili, zakaj so napisali neki komad, ki lahko zdaj končno pride do izraza.

Vesel sem, da se končno ta živost prebuja tudi pri nas. V Argentini praznujejo na ulicah skoraj vsak dan. V Buenos Airesu sem spraševal, kaj se dogaja. »Pred tridesetimi leti smo zrušili diktaturo,« so mi rekli. Vsako leto so ulice polne ljudi, ki proslavljajo. Vsako leto re-start. Tega bi se morali navaditi tudi tu.

To bi morali doseči. To, da se zberemo na ulicah, ne sme biti več izjema. Povod je lahko ali spominski ali aktualen. Ideja Protestivala je, da se vzpostavi trajno gibanje, ki bo stalno odražalo dogajanje in kritiko situacije. To je eden osnovnih smislov umetnikov in našega ustvarjanja.

Politična postane umetnost v smislu prenašanja sporočil od spodaj gor, ne od zgoraj dol. Umetnost postane socialno politična. V tem smislu je vse politično, kajti družba je politična. Nimam nobene veze s politiko, a vendar. Gibanje bi moralo predstavljati neke vrste medij. Konkreten, oprijemljiv. Stalen, ki deluje ves čas. Stalno mora biti kritičen. Gre za združevanje kulture in družbe v najbolj primarnem, temeljnem smislu. Nismo vzvišeni, ampak iskreni, prvinski, izhajamo iz resničnih okoliščin.

Zelo sem zadovoljen, da sem prišel v tem času, ko smo se ljudje začeli zavedati drug drugega. Najprej se mi je zdelo, da sem prišel v najslabšem možnem trenutku, a sem se zmotil.

Ko rečem, da sem se vrnil, to pomeni, da sem začel slovenski prostor sprejemati za svojega in se v njem angažirati. Ključno vprašanje je, kdo koga noče. Drug brez drugega ne moremo. Če ljudje bežijo zaradi ekonomske situacije, je to drugače. A tisti, ki lahko zdržimo, se moramo oprijeti tega prostora, se aktivirati in sodelovati pri tem, kam gremo, in odpirati prostore. Smo v trenutku največjih možnosti.

Vzpostavilo se je zanimanje. Znanost je prišla na ulice. To je enkratno. Ponavadi se bojiš iti v akademijo ali v te velike učne stavbe. Sedaj je to prišlo k nam. To je nekaj neverjetnega. Pobude so prišle s strani ljudi, ki pred kratkim na kaj takega ne bi niti pomislili.

Morda sem v tem pogledu netipičen. Nisem pristaš tega, da kultura deluje v karanteni. Ravno ločeno financiranje etabliranih kulturnih struktur pa jo postavlja v položaj, da se omeji in ni več tako povezana s socialo in družbo, kot bi lahko bila. Tu je dvoreznost. Če se projekt podpre, je možno, da se bo s tem omejil. To je zelo delikatno. Kajti kultura mora biti sprejemljiva, spremenljiva in fleksibilna. Govorim proti samemu sebi, a včasih je lahko dobro, da se vzpostavi določeno ravnotežje med kulturnimi panogami in izrazi.

Drži. In kulturniki se zato ne bodo več angažirali v tem, kar delajo. Glasbenik bo delal v baru. To se že dogaja. Težava je precej enostavna. V parlamentu nimamo kulture, ljudje tam je ne premorejo. Žalostno je. Ni mogoče drugače označiti dejstva, da minister, ki skrbi za kulturo, nima o tem nobene izobrazbe, ne hodi na prireditve. Naši politiki nimajo pojma, kaj je kultura. In to je težava tudi našega prostora. Če bi protestirali le kulturniki, bi bilo več neodobravanja, kajti ljudje sprejemajo idejo, da je kultura parazitska dejavnost. Če bi lahko, bi ukinili vse.

Ker delujem in sem deloval v tujini, nimam problema kadarkoli iti kamorkoli. A zdaj se trudim, da bi tu vzpostavil stabilno jedro. Začenjam na začetku. Otroci in ulica ter eksperiment, ki bi vzbudil nove izrazne zvrsti. To me zanima. Kulturniki se moramo zavedati, da je mogoče delovati v zelo različnih okvirih. V tem prostoru smo malo zaspali, predvsem v institucionalnih okvirih. Nismo pripravljeni na labilno stanje. Ne morem reči, da je črno-belo. Kulturne institucije morajo v določeni meri voditi, biti entuziastične, korak pred realnim dogajanjem in za sabo potegniti ljudi. To se tu samo po sebi ne more vzpostaviti, ker bi potem vsi igrali v BTC, kar se je tako in tako že začelo dogajati. A politični lobi je tako šibak, da je le vprašanje časa, kdaj bo postal zanemarljiv. Če se bo tako nadaljevalo, bomo morali kmalu začeti delati po navodilih nekoga drugega. Dejavnik ne bo država, niti ne bodo vodilo določene vrednote.

Zaradi kapitala, nedvomno. Kulturo sicer razumem zelo široko, nujno gre tudi za socialno gibanje.

Vsekakor. S Švedsko smo neprimerljivi. Tam mnogo bolj podpirajo alternative, mi pa smo zalepljeni na etablirane modele. Eksistenca je danes problem predvsem za svobodne umetnike in samozaposlene, ki jih je vlada začela močno rušiti. To šibi kulturo kot gibanje, kajti hkrati imamo institucije, ki so preveč zabetonirane, da bi potegnile naprej.

Kar se dogaja na periferijah umetniškega prostora, se ne podpira, je slabo poznano in nepriznano. Ko je ustvarjalec soočen z vprašanjem eksistence, to ohromi ustvarjanje. To je jasno. In če umetnik z dolgoletnimi uspehi danes ne more plačati elektrike, je to za našo družbo problem.

Razlike niso velike. A tam gredo v nedeljo družine z otroki v narodno gledališče. Imajo okoli osemdeset gledališč, ki so vsa na robu preživetja. Umetnik je nekaj vsakdanjega, ni vzvišen, a hkrati ima v družbi ugled. Kultura ima večjo moč in večji vpliv. Na ulici se ljudje, tudi najstniki, pogovarjajo o gledališču in predstavah, ki so jih videli. A tudi tam je eksistenčno vprašanje tako močno poudarjeno, da zmanjka prostora in energije za več povezovanja. Ljubljana ima v tem pogledu prednost, ker je manjša.

Zanimivo je, koliko ljudi je pripravljenih žrtvovati svoje druge dejavnosti in nameniti čas protestom. Ljudem se to zdi družbeno pomembno in koristno. Nemogoče je napovedati, kdo bo prišel, a vzdušje, ki se vzpostavi, je fenomenalno. Večinoma pridejo študentje in tete z otroki. Sijajno je, ker te ljudje kličejo in želijo pomagati. Pokliče sosed, ki ni vedel, da je tvoj sosed. Super je. Delali smo maske, peli in se učili novih pesmi Frana Milčinskega Ježka.

S tem imamo probleme. Med generacijami so prepadi. Mlajši kot da bi prihajali iz države, ki je njihovim staršem tuja. Tridesetletnik vidi rdečo zvezdo popolnoma drugače kot štiridesetletnik. Zato je dobro, da so v proteste vključeni tudi mladi, ki nimajo paranoj. Manj poznajo to sceno in vse zgode, njihov kulturni in zgodovinski repertoar je drugačen. Pesmi tako pomenijo skoraj izobraževanje. Kajti odnos z zgodovino, ki se ga je prerezalo, je treba vzpostaviti. Šola tega ne ponudi, starši tega tudi več ne dajo, kulturo se razume kot parazit in ljudje ne vidijo razlike med njo ter zabavo. Ta prepad moramo zakrpati. Kajti zavedanje je osnova za razumevanje.

Težko bi trdili, da nismo politično angažirani. Hkrati mora imeti tudi politika pozitivno vlogo. Fino bi bilo, če bi se s protesti dejansko vzpostavljala nova politika. To je nujno. Če gre za nov sistem, tako in tako dobimo novo politiko, in pred nami je precej radikalen rez. Zato bi bilo super, če bi nam spet uspelo obrniti hrbet parlamentu in na samem prizorišču vzpostaviti parlament deset tisoč ljudi. Kajti cilji in strategije dela skupin so zelo različni. Kdo je pomemben in kdo ne, ni jasno.

To zveni super.

Trenutno imamo težave, ker ne razumemo sistema, kot je. Ne razumemo, kaj predstavlja demokracijo. Kot osnovo demokracije sprejemamo konkurenčnost, če omenim le en primer. To je problem. Če ljudem predstaviš modele na samem protestu, lahko s tem veliko dosežeš. Najprej spremembo v glavah. Ne dosežeš pa spremembe komunikacije, ki je glavni problem, a hkrati tehnična, operativna stvar, ki se bo rešila. Ljudje se prvič v moji zgodovini pogovarjajo drug z drugim. Na večerji v družinskem krogu debatirajo o demokraciji. Ne izražajo le svojih mnenj, ampak se pogovarjajo. Stvari jih zanimajo.

Od leta 2003 do pred kratkim sem bil v tujini. V Pragi sem študiral igralstvo in lutkovno gledališče, ki je zanimiva zvrst. Vključuje prav vse umetniške zvrsti, iluzije pa ne pogojuje z medijem. Lahko se zgodi na ulici ali v črni luknji, kdorkoli lahko zaigra s čimerkoli. Poleg tega sem glasbenik in vodim delavnice etnične glasbe, kjer mladi učijo drug drugega. Glasba je najpomembnejša.

Lutke pa so od nekdaj družbenokritično gledališče. Vsaj zadnjih petsto let. Prej so bile bolj povezane z rituali, zadnjega pol tisočletja pa so opozicija. Od commedie dell'arte naprej, čeprav so že v srednjeveških pasijonih izpodbijale avtoritete. Opiram se na newyorško lutkovno gledališče Bread and Puppet, ki je predstavljalo zelo močno točko v ameriškem socialnem gibanju šestdesetih let. Enkrat je policija aretirala lutke. Pravilno je razumela. Sedanji trenutek je izjemen za takšne predstave. Zanimivo se je srečevati z drugimi umetniki in vzpostavljati mreže ad hoc sodelovanja. To so najlepše situacije, vse teče samo od sebe in se prav razvija.

Ko si na odru, moraš reagirati, in takrat se mora zgoditi najboljše, kar znaš. To se dogaja v teh mesecih. Hitra komunikacija med ljudmi, ki se ne poznajo. Ker igram v zelo različnih okoljih pred zelo različnimi publikami, sem tega navajen. Igral sem otrokom visoko v Andih, ki niso razumeli mojega jezika niti špansko. Igral sem v Rusiji. Pa v zaporu v Čilu. Lutkar, ki me je povabil tja, je potem prišel z mano igrat v koprski zapor. Čile je najbolj kapitalistično vodena država v Južni Ameriki. Na neki način najbolj evropska. Njihov predsednik ne ovinkari, kaj želi doseči. Čilski zapori so že privatizirani in ko sem bil tam, so zaradi krčenja stroškov imeli le peščico paznikov. Izbruhnil je požar in osemdeset zapornikov je zgorelo, ker jih niso mogli spustiti ven. Situacija je prišla do absurda. Iz ene diktature so padli pod novo obliko diktature. Žalostno je. Glasbena skupina Inti-Illimani, ki je simbolizirala upor proti diktaturi v šestdesetih letih, je danes, ko so se glasbeniki vrnili v Čile, še vedno aktualna.

Bilo bi fino, če bi se od koga kaj naučili. To bi bil dober katalizator. Slovenci smo v primerjavi z Avstralijo in Amerikama zelo zaspan narod. Želel bi si povabiti Inti-Illimane ali druge skupine s podobnimi izkušnjami, da bi predstavili svojo situacijo. Morda bi to v ljudeh sprožilo miselni preskok, kje lahko v petih letih zaradi sedanjih politik pristanemo. To bi bilo pomembno.

To se sprašujem tudi sam. Ne vem. Vsakič bi si želel narediti novo poglavje in vselej mora biti vsaj en dogodek, ki ga pričakujemo. A to zahteva od ljudi, da se angažirajo, vložijo energijo, in to ni lahko. Ne vem, do katere mere pričakovati, da bodo ljudje aktivni, da bodo predstavljali in izražali svoje mnenje. Pomembno je, da menjamo teme, vzdušje in koncept. To je pot, ki jo vidim, kako naprej. Obdržati motiv in simbole, a hkrati ohranjati pri življenju pričakovanje ter občutek, da se bo nekaj zgodilo. Samo tako lahko to postane nekaj ustaljenega z močjo, ki se akumulira. Kakšna oblika protesta je prava, pa je tudi zame še vedno odprto vprašanje. Ključno se mi zdi, da ljudje pridejo in se izrazijo. Lahko s tišino, s petminutnim molkom. Tudi to je lahko dovolj.

Lahko bi rekli, da se je z vnosom močno politično motiviranega »alternativnega protesta« na polje avtomatično vnesel tekmovalni duh. To zborovanje nosi jasno sporočilo, ki poziva na igro konflikta. Tega se preprosto ne da spregledati. Odgovor na bojni poziv je glasba, je rajanje, je ples. To niso stvari ene ali druge opcije. To so stvari naše globlje kulturne zavesti. To je zmaga pred začetkom igre. Nihče ne more zavrniti poziva na ples, nihče se ne bo spravil na veliko lutko, pesem Srečka Kosovela ne more užaliti nikogar, kot tudi ne osebna zgodba bivše Murine delavke. Osmega februarja se bo zgodil kulturni praznik, ki bo mejil na praznovanje. Simbolično bomo ponovno zasedli naše ulice, naše inštitucije, naše policiste, naš parlament. »Naj oblast in z njo last, ko pred spet naša bosta last!« Politiki so naši sluge, zato jih lahko odpustimo, kadar nas je volja. Policisti služijo nam. Banke služijo nam. Vzbuditi občutek, da ne gre za avtoriteto, temveč za našo lastnino. Poimenovali ga bomo Prešerni Protestival, ki bo obarvan karnevalsko in alegorično, močno glasbeno.

Dan prej, v četrtek, se bo za tiste, ki tako ali drugače ne morejo priti v petek popoldne, zgodil manjši Pred-Prešerni Protestival. Od štirih bomo igrali na Prešernu, in z njim, nakar se bo tiha procesija političnih duhov, že proslavljenih papirnatih mask, podala k parlamentu, kjer jih bomo v znak konca Politikantstva, konca zime in začetka nove pomladi, zažgali. Od ponedeljka bodo namreč v ta namen spet potekale delavnice mask, kot tudi bhuto plesa ter interaktivnega gledališča. Tihi sprevod skozi mesto ali pa moč tisoč gorečih mask s parlamentom v ozadju bi lahko imela velik učinek. A pustimo se presenetiti in prilagoditi situaciji. Kaj, če bo dež, kaj, če se bo motiviranost ljudi do tedaj spremenila? Presenečenje prinaša kreativnost, to pa moramo uporabljati, če želimo kot narod obstati.