Janez Šmitek

Janez Šmitek - Kita je Jeseničan in vzorčni primerek Gorenjca z vso modrostjo, zagamanostjo, neposrednostjo in življenjsko energijo hkrati. Je upokojeni smučarski trener, ki je v smučariji dejaven od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Smučanje torej pomni in lahko primerja od časov Killya do Schiffrinove in Mazejeve, pri čemer mu dobro služi spomin za detajle.

Še vedno redno, domala vsakodnevno smuča, zato smo pogovor začeli v rekreativnih vodah, točneje pri razvidu slovenskih smučišč, ki je po njegovem mnenju slab. Edino pošteno smučišče bi bilo po njegovem mnenju lahko v podnožju Triglava, kar se njemu, čeravno izpričanemu ljubitelju narave, za razliko od drugih malikovalcev slovenske svete gore niti ne zdi sporno.

Letos smučam samo v Kranjski Gori. Imam letno karto, ker še vedno veliko delam pri klubu.

Samo Krvavec. Lahko bi bilo krasno smučišče na Pohorju, vendar pa je na žalost prenizko. Tam dežuje. Na vseh slovenskih smučiščih na žalost dežuje. Kolega, ki živi v Vailu od leta 1973, pravi, da v vsem tem času od 1. novembra do zadnjega aprila še nikoli ni deževalo. V Avstriji imamo dva dela. Vzhodni in zahodni del oziroma pod Turami in nad Turami. Nad Turami pomeni področje, ko prideš skozi predor Obetauern oziroma Katchberg. Na drugi strani predorov so razmere bistveno boljše kot na tej strani, kjer je podobno našim razmeram.

No, pa tudi Vonnova. Sam sem bil blizu temu, da bi tam živel. Leta 1969 sem dobil ponudbo, da bi šel tja učit smučanje.

Ne. Mislim, da je narobe, če človek gleda nazaj, kaj bi lahko naredil drugače. Mislim, da je bilo moje življenje tako lepo in zanimivo, da sem lahko povsem zadovoljen, in ne obžalujem, da sem ga živel. Videl sem veliko lepe narave in veliko sveta. To je fajn.

Da, lepo življenje. Predvsem zaradi narave.

Alpinisti so zelo samosvoji ljudje in kakršenkoli pridevnik bi uporabil, bi jih užalil. Bil sem nad 5000 metri in zaznal, kaj se na tisti višini dogaja s človekom, in predstavljam si, kaj se potemtakem dogaja na 8000 metrih. Mislim, da je to nekaj strašnega. Po eni strani torej kapo dol pred alpinisti, po drugi strani se mi zdi vprašljivo, da se izpostavljaš takšnim nevarnostim. Sam sem vse življenje v gorah, vendar pa z alpinizmom nimam večjih izkušenj. Minimalne. Kadar sem imel priložnost, da sem že bil v visokogorju, kot na primer v Zermattu, sem obiskal kak štiritisočak. V Zermattu si že tako na 3800 metrih, potem se zgolj sprehodiš na Breithorn, ki je visok 4170 metrov. To je krasno. Potem pa s smučmi dol.

Ne, ne. Najbolj fino je bilo to početi julija, v času prvih treningov, ko na površini še niso zazevale ledeniške razpoke in se je dalo peljati čez. Najlepša tovrstna zgodba, ki mi je uspela, se mi je zgodila v Saas Feeju, ko sem šel na sedlo pod Allalin, dal čevlje dol, se sprehodil na 4200 metrov in odsmučal dol do 2800 metrov. Perfektno.

Zagotovo je obilo terenov, kjer bi lahko bila dobra smučišča. Videl sem terene na Kitajskem in v Rusiji, ki so bajni. Tudi v ZDA, na primer v Koloradu, so možnosti ogromne. Prav tako v Kanadi.

Zelo. Po strukturi. Pomembno je, ob kakšni temperaturi sneg pade. Ameriški sneg je pust in suh, na njem smučka reagira povsem drugače kot na večjih kristalih, iz kakršnih je sneg tukaj. Po takšnem snegu ali pa spomladanskem snegu zna smučati domala vsak, na suhem snegu pa ne. Prosto smučanje v ZDA je sicer čudovito, na tekmovalnih progah pa ni lahko. Krut sneg je.

To niti ne. Spominjam se tekme, ko je Čižman dobil bronasto kolajno v superveleslalomu v Vailu. Naslednji dan je bil veleslalom in glede na to, kakšna čustva so ga prevevala od dneva prej, sem ga opozoril, da se na takem snegu maščuje sleherna napaka, kajti redkokateri tekmovalec je dan potem, ko mu je uspel velik rezultat, spet ponovil vrhunsko vožnjo. Vnaprej sem mu rekel, naj se ne sekira preveč. Bil je sijajno na poti, toda na dolgi grbini je samo za malenkost ostal zadaj in potem posledično prišel na notranjo smučko.

Da, Čižman je bil podoben Strelu. Strel je imel tehniko, ki je najavljala nekaj novega. Če bi imel Strel carving tehniko, bi bil strahoten.

Na to mislim.

Prej ja, danes pa si na robniku hitrejši. Še vedno se spominjam, kako sva v Hinteruxu s kolegom dogovorjeno presmučala isto relacijo in pobočje vzporedno, tako da je on vozil naravnost, sam pa sem carval, in sem bil hitrejši. Pri carvingu si iz zavoja v zavoj hitrejši in prej ko slej se skorajda moraš postaviti počez. Jasno je, da smučam na carvingu, pri čemer se v svetovnem smučanju dogaja absurd, da rekreativci vozimo krasne smučke, tekmovalci v svetovnem pokalu pa slabe, ker so jim zaradi neke domnevne varnosti prepovedali lok. V mojih očeh je ključen problem hitrost. Če bi postavljali proge tako, da bi bile hitrosti manjše, bi bilo tudi poškodb manj.

Spominjam se finala svetovnega pokala v Španiji, ko je šef avstrijske reprezentance postavil sedem »banan«, torej sedem podaljšanih zavojev, kar je kombinacija, ki se uporablja predvsem, ko teren sam zavije vstran in mora proga slediti naravnemu prehodu pobočja. Gre torej za smerna vrata, s katerimi se podaljšuje zavoj, in ta človek jih je, ne da bi mu to narekoval teren, postavil sedem. Iz veleslaloma je, skratka, naredil superveleslalom. A je imel eno smolo. Da sta bila Lasse Kjus in Aamodt boljša smučarja od Avstrijcev in sta jih nažgala. Podobno je bilo s superveleslalomom, ki so si ga vsaj po moji teoriji izmislili samo z enim namenom – da izločijo Stenmarka. Kaj se je zgodilo? Trenerji manjših reprezentanc so postavljali proge tako, da je bil superveleslalom bolj podoben veleslalomu, če so ga postavljali Avstrijci in Švicarji, pa so znali biti superveleslalomi celo hitrejši od smukov; konkreten primer je tekma v Whistle Mountainu. Tako se sedaj »prepucavajo« trenerji iz tehničnih s trenerji hitrih disciplin.

Osebno mi je superveleslalom zelo všeč. Če bi obstajal, ko sem še tekmoval, bi mi godil, kajti smuka me je bilo strah, ker je bilo zame prehitro, za veleslalom pa sem bil premalo močan in s premalo statične moči. Superveleslalomov je na leto samo pet. Slalomov je več. Prav tako smukov. Torej niti nima enakovredne teže. Tako kot ne kombinacija.

Niti ne. Predvsem je pomembno, da si sposoben zmagovati. Stenmarka so načrtno posekali s tem, da je bilo na programu samo pet slalomov in pet veleslalomov. Na voljo je imel tudi kombinacijo, vendar je takrat na primer lahko v skupnem seštevku svetovnega pokala zmagal Peter Luescher, čeprav ni zmagal v nobeni posamični tekmi.

No, to je bil pa gospod Zurbriggen!

Kje pa! Včasih je bilo več vsestranskih smučarjev. Včasih so vsi vozili vse. Je pa pomembna Stenmarkova zgodba. Bil sem pri njem doma. Za hišo je imel kratko vlečnico, kjer se je naučil smučati, in bil je najboljši smučar do hitrosti 80 km/h. Naprej je bila zanj tema.

Že, že, vendar pa je Stenmark šel tam pametno po kombinacijske točke. Bojan Križaj je vozil na isti tekmi in grdo padel. Križaj je bil po naravi velik tekmovalec, korajžen in srčen človek, ki je v Kitzbühlu dal »gas« in padel. Če bi se pri tistem padcu poškodoval, teden kasneje ne bi zmagal v slalomu v Wengnu. Res je, da je bila to težavna tekma. A smuk je tudi stvar treninga. Križaj ali Košir nista trenirala smuka. Košir je bil svetovni mladinski prvak v superveleslalomu, vendar pa je bila njegova pot specializirana v slalom in veleslalom. Šporn ima na primer dve kvaliteti: smuk in slalom. Ko je bil Šporn v tehničarski ekpi, ki sem jo tedaj treniral, ni imel nobene možnosti, da nastopa v smuku, saj je bila temu namenjena ločena smukaška ekipa. Tedaj so se mu kazale bistveno boljše možnosti v slalomu in njegova najboljša uvrstitev je osmo mesto v slalomu v Beawer Creeku, s tem da je imel v drugem teku za stotinko slabši čas od najhitrejšega. Ima pa sedaj težavo, saj zaradi poškodbe hrbta ne more trenirati in zato tudi ne voziti slalomov.

Glede tega je kar enakomerno.

Šporn je kot pionir zmagal v smuku, slalomu in superveleslalomu, samo v veleslalomu je bil drugi. Njemu pač manjka mehkobe in veleslalom je prefinjena disciplina, čeprav je bil celo v veleslalomu državni prvak na nekem drugem prvenstvu na Krvavcu.

Kombinacija je postala zanimivejša disciplina in so jo začeli trenirati. V kombinaciji so točke dosegljive za vsestranske smučarje. Imamo nekaj ljudi, ki so tega sposobni.

To, da bo Jerman zmagal dva smuka, sam ne bi nikdar verjel. Dobro se spominjam, kako sta se s Špornom tolkla v slalomu. Včasih sem dal Šporna iz tehnične ekipe v smukaško h Gazvodi, Gazvoda pa mi je dal Jermana iz smukaške med tehničarje. Ko je prišel, so se mu Košir in ostali smejali. Začel je s tremi sekundami zaostanka. Po nekaj dneh je bil na sekundi. Danes ljudje trenirajo vse. Je pa tako, da tehničarji dandanes trenirajo več veleslaloma, smukači pa premalo. In v takšni nevarnosti je Tina Maze. Njen največji problem je, da mora trenirati vse, in bolj ko bo šla sezona proti koncu, bolj bodo najvišje uvrstitve v nevarnosti zaradi specialistk, ki se posvečajo samo eni disciplini. Bo tudi bolj utrujena od drugih.

Vse je odvisno od priprave. Po mojem je bila na začetku sezone z naskokom najbolje pripravljeno dekle v svetovnem pokalu. Je pa tako: vrhunska forma več kot tri tedne ne drži nikomur, prav tako se nikdar ne pokrivajo vrhunci forme pri različnih tekmovalkah. Ko je ena na vrhuncu, druga še ni in obratno. To zadnjo in njeno prvo zmago v superveleslalomu bi ocenil kot super dosežek, kajti Nemka je peljala tako fenomenalno, da nisem verjel, da jo lahko Mazejeva prehiti, pa jo je.

Predvsem mislim, da se ji je zgodil premik v glavi. Prej je v psihični pripravljenosti zelo nihala, medtem ko je letos neverjetno stabilna. Je pa fizično najmočnejša tekmovalka, čeravno marsikdo govori o tehniki. Ne, sam menim, da njena velika prednost niti ni tehnika, temveč fizična moč. Pa še nekaj se mi zdi pomembno. Zanjo je letošnja sprememba smuči, ki so slabše od lanskih, prednost, kajti letošnje smuči zahtevajo več fizične moči kot lanske, to fizično moč pa ona premore. Če pogledamo Anno Fenninger ali Rebensburgovo, sta tehnično v nekaterih detajlih boljši od Mazejeve.

Niti ne. Ravnotežje je osnova vseh športov, tudi smučanja. Tako je bilo in bo. Vendar pa je ravnotežje priučeno. Lahko je tudi prirojeno – tisti, ki ima prirojenega, se hitreje odziva. Preden nekdo s priučenim dojame, za kaj gre, je tekme že konec. Stenmark je bil v tem genij. Do razlik pride predvsem zaradi slabše vidljivosti, to pa se v smučanju rado dogaja. Dobrega smučarja s slabim ravnotežjem torej ni. Smučar z dobrim ravnotežjem je svoboden v izbiri tega, kaj bo naredil, kajti tistega, ki izgubi ravnotežje, vedno čaka najprej to, da spet ujame ravnotežje, šele potem nov korak naprej, s čimer je zamudil idealno linijo, idealna linija pa pomeni boljši čas.

Celo telo mora biti močno. Veriga je močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Če nimaš razvitega zgornjega dela, si v veliki strmini mrzel. To je predvsem problem pri dekletih, na primer izrazito pri Ilki Štuhec, ker ne zna sodelovati z zgornjim delom telesa. Drug problem so zadnji deli prog. Pri Slovencih so ti praviloma najslabši. Razen v primeru Roka Petrovića in občasno Križaja. Vendar je imel Petrović tudi zadnje dele prog odlične zato, ker ga je na to natreniral njegov oče. Slovenec v zadnjem delu ohranja, kar je naredil v prvem delu proge. Tudi Jure Košir je bil, vsaj kar sem sam delal z njim, samo enkrat boljši v drugem delu proge kot v prvem, in to v Kitzbühlu, ko je zmagal. Slovenci smo ziheraši. Za razliko od Američanov. Ali pa poglejmo Kostelića, ki je dvakrat osvojil srebrno kolajno v kombinaciji na olimpijskih igrah. V Vancouvru je imel za konkurenta samo Millerja, ki je bistveno slabši slalomist od Kostelića, vendar je Kostelić tisto dirko odpeljal varno, Miller pa je tvegal in zmagal.

Razdalje variirajo, neko osebno noto pa lahko da tudi trener. Tam je mogoče postaviti tako in drugače. Toda zakaj je Adelboden najlepša proga? Ker je na soncu...

... no, k temu se bom še vrnil. Dve progi sta še, ki kotirata prav tako visoko, to sta Alta Badia in Kranjska Gora. Vendar pa imata v primerjavi z Adelbodnom velik problem. Obe sta na severni strani, tako da decembra tam ne vidiš nič, medtem ko adelbodenski veleslalom poteka po soncu in to mu daje dodaten čar. Tudi Beawer Creek je luštna proga. Obenem je super, da se je vrnil slalom v Madoni di Campiglio. Nekoč mi je Rossignol naročil analizo strmin, in največji strmini sta v Adelbodnu in Wengnu. Tam je še deset odstotkov bolj strmo kot v Kranjski Gori. Naklon je tudi 30 stopinj, kar je blizu naklona planiške velikanke.

Vendar je tisti slalom odpeljala premalo odločno. Eno je, da garaš, drugo pa, da greš hitro. Če se zelo angažiraš in razbremenjuješ na grobo, si obenem varen, če pa voziš mehko, si tudi nevaren. In tako kot vozi Schiffrinova, je res poezija. Takšnega smisla za slalom res že dolgo ni bilo videti. Seveda pa je precej odvisno od proge. Slalom za kombinacijo, ki jo je Mazejeva dobila, je odpeljala bolje kot vse slalomistke in na kakšni progi odsmuča tako, da se bolje skoraj ne da. Nihče na svetu ni najboljši na vseh progah. In nobena smučka ni najboljša za vse pogoje. In če se zgodi, da smučka Mazejeve ni tako dobra kot smučka Vonnove, je pač ne more premagati. Smuk v Lake Louisu je tak. Vonnova vozi head, in oni največ vlagajo v raziskave, poleg tega v Lake Louisu odloča smisel za drsenje. Fenomen je Šporn, ki je edini svetovni smukač na elanu. Ne vemo sicer, katera smučka je dejansko boljša, je pa vprašanje, kako bi Šporn vozil na headu.

Andrej Šporn. Je še nekaj tekmovalcev, vendar pa Elan v to zadevo investira izjemno malo, čeprav dela dobre smuči. To je tako kot razlike v proračunu med ekipami v formuli 1. Gre za razlike v materialu.

Mar samo smučanje?

Da, tudi smučarski tek. Tudi judo. Slovenke so po naturi boljše od moških. Vsaj po mojem.

Menim, je treba pobrskati po knjigah in raziskavah dr. Ruglja, ki je rekel, da slovenske matere kastrirajo sinove. Smučarji so iz dobrih familij. Večina otrok je zrasla v vati...

Po eni strani je tudi smučarska konkurenca med dekleti manjša, vendar pa pustimo to. V vsakem primeru so bolj konkurenčne kot moški. Med puncami imamo dobitnice prvih mest. Med moškimi jih dejansko ni. Tudi Križaju so se zatresle hlače, ko je videl Stenmarka. Ni zmogel psihične moči. V določenih situacijah pač ja, kot na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, ko ga je spodbodla medalja Strela v veleslalomu. Vendar je imel smolo, da je v tem veleslalomu Steve Mahre premagal Stenmarka, ki je na slalom prav tako prišel visoko motiviran in na koncu zmagal. Za majhno razliko. Če se na veleslalomu ne bi zgodil Stenmarkov poraz, bi bil Križaj verjetno prvak. Glava in psiha. To je blazno pomembno. Tudi Čižman je kolajno osvojil dan potem, ko je njegovo dekle Mateja Svet osvojila zlato medaljo, kar ga je po mojem dodatno zmotiviralo.

Če vzamemo mejnik 22 let, je najboljša smučarka nedvomno Mateja Svet, ki je smučala fenomenalno, njeno prenehanje z aktivnim smučanjem pa sam razumem kot največjo tragedijo slovenskega smučanja. Kajti tedaj je imela odprta vrata za marsikaj. Schneiderjeva je ravno nehala in niti ni imela več konkurence. In dolgo časa sem bil mnenja, da je najboljša smučarka Mateja Svet, vendar pa dandanes tega ne morem več reči. Enostavno zato, ker je Tina Maze dobra tudi tam, kjer Mateja Svet ni imela šans. Tudi zaradi fizične konstrukcije. Svetova ni mogla voziti hitrih disciplin.

Kot trener sem dejansko najdlje delal z otroki. Moja zgodba v svetovnem pokalu je relativno kratka. Vsaj v primerjavi s Filipom Gartnerjem, ki je v svetovnem pokalu zabeležil tudi največje uspehe. Daleč največje od vseh. Je pa tudi res, da sem dvajset let pustil v industriji, pri razvoju čevljev v Alpini in smuči v Elanu. Moja zgodba je torej bistveno drugačna. Lahko pa rečem, da so tekmovalci, za katere sem razvijal opremo, zmagovali na velikih tekmah. Od skokov prek alpskih disciplin do tekov.

V tekmovalnem smislu Alpina dela samo še tekaške čevlje. Alpina je enostavno prodala premalo smučarskih čevljev najvišjega ranga, da bi se investicija v tekmovalni program pokrila. Za razliko od tekov, kjer številni najboljši nosijo Alpininine čevlje.

Ker je pri tekaških čevljih uvoznik za Norveško blazno sposoben človek, ki mu je z velikimi napori uspelo, da je Alpinin tekaški čevelj najbolj prodajan tekaški čevelj na Norveškem. Norveška ima sicer vsega štiri milijone prebivalcev, vendar pa jih veliko teče na smučeh. Tu so še Švedi, Finci in Američani. Proda se torej dovolj čevljev, da se lahko investira v propagando.

Danes je priti do opreme lažje oziroma ceneje kot nekoč. Če se spomnim svoje mladosti, sem moral en mesec delati za čevlje, drugi mesec pa še za smučke. Po ena plača je torej šla za vsako zadevo. Danes je to ceneje, vendar potrebuješ štiri pare smuči, včasih pa si potreboval samo dva. Ok, sam sem recimo iz otroškega programa ukinil trening smuka, ker zanj v mlajših kategorijah po mojem ni potrebe. Seveda je še več drugih razlogov, zakaj ne.

Hja, ker nimamo ustreznih pogojev.

Logična pot je postopnost. Da najprej vozijo tehnične discipline, potem šele hitrejše, ki jim na koncu dodamo še skoke. Ni potrebno. Dovolj je, da se začne to razvijati pri mladincih. Dovolj je, če otrokom organiziraš superveleslalome, vendar pa niti zanje nimamo pogojev. Enako je bilo s skakalci, ki prav tako niso imeli kje trenirati, pa imajo sedaj hvalabogu novo Planico. Prav tako lep center imajo tekači na Pokljuki, a potem se ti najde par bučkov tazelenih, ki zadevi nasprotujejo zaradi par litrov vode več v bazenu za zbiranje vode za umetno zasneževanje. Triglavski narodni park? Naj gre v božjo mater, po domače povedano. V Sloveniji je edina možnost, da se postavi spodobno smučišče, okoli Triglava. Nikjer drugje. Vendar pa je tam nacionalni park in ni možno nič.

Te meritve in analize je naredil že pokojni Ciril Praček, smučarska legenda in moj nekdanji trener. In on mi je že zdavnaj rekel, da je edina možnost za spodobno smučišče v Sloveniji v okolici Triglava. Vendar pa tam smučarije ne bo nikoli, ker smo naredili glomazen Triglavski park, ki meri štiri odstotke Slovenije in nas ogromno stane. Brezveze.

To je pa druga zgodba. V nacionalnem parku po mojem ne more biti privatne lastnine. Naj to potemtakem država kupi, če se že hoče tam kaj iti. Bohinj in Bled bi morala imeti smučišče, vendar pa je tudi tam problem vse – od zasneževanja do postavljanja prog. Ampak od nečesa vendar moramo živeti. Hočemo postaviti vetrnice na Volovji rebri, pa zadevo zaustavijo nasprotovanja. Tukaj pod menoj, na Savi, se razmišlja o hidrocentrali, pa so spet sporni neki ptiči. Pa mi smo nori! Ljudje potrebujejo delo, potrebujemo energijo. Slovenci smo norci. Samomorilski. Čim je nekdo podjeten, ga hočemo uničiti. Totalno in takoj.

Ah, seveda, zadeve smo zgladili. Avtor tistega pisma je bil sicer Gorza. Vedno me jezi, če v nekom vidim potencial, pa ga ne izkoristi. Manjkal je vodja, ki bi zadevo potegnil ven. Poleg tega je bilo pri vsem skupaj kanček smole tudi v tem, da je imel tisto sezono Rossignol slabe smuči, česar sicer nisem povedal še nikdar in nikjer, ker kot trener reprezentance o tem pač nisem mogel govoriti. Njihove smuči so bile slabe na trdnih in strmih progah. Z zaprtimi očmi sem tedaj lahko ugotovil, kdo vozi rossignol, kajti že zvok smučke ti pove, koliko in kako katera oddrsava.

Oče atleta Sebastijana Coeja je bil inženir in ne atletski trener, pa je Coe postal olimpijski prvak. Važno je, da si dovolj široko izobražen, da se zavedaš, kaj je potrebno. Massi točno ve, kaj vse je treba imeti, da pokriješ tekmovalca. Konec koncev ima za trenerja Magonija. Pa na nekaj ne pozabimo: ko gre Kostelić v Hintertux za en mesec, se ves mesec posveča smučanju. Potem gre na morje in je tudi tam enako. Kaj se je dogajalo z nami? Šli smo v Hintertux in se vrnili. Kaj zdaj? Trener ima svojo familijo, en tekmovalec dela hišo, eden se ženi, spet tretji počne nekaj tretjega. Tako ne moreš biti konkurenčen. Ne moreš konkurirati ljudem, ki živijo samo za smučanje, če ti ne živiš samo za smučanje. In kaj počne danes Tina Maze? Živi samo za smučanje. 365 dni na leto, podobno kot Kostelić in še kdo. Če tega ne počneš, jim ne moreš konkurirati.