Feri Lainšček

Lainšček je med tema dvema trenutkoma razpel zgodbo, ki se lahko samo dobro konča. Šanghaj si je do konca leta ogledalo dovolj gledalcev, da ga je mogoče primerjati z zadnjim Jamesom Bondom. Film govori o ljubezni.

Pričakoval sem, da bo pri Šanghaju gledalce vznemirila izbira teme. Prepričan sem bil, da bodo Cigani problem. Zgodba pa je bila dobro sprejeta. Edina pripomba, ki sem jo vedno znova slišal, je letela na režiserja in srečen konec. »Marko, ti in tvoj srečen konec,« se ljudje pritožujejo Marku Naberšniku. Če bi naredil film z nesrečnim koncem, bi v Sloveniji popolnoma zmagal.

Ko je šel film v distribucijo v Bosni, so na premieri prav tako opazili srečen konec. Le da so se ga razveselili. »Nagledali smo se tega črnega filma in tematiziranja Ciganov kot naroda, ki nima nobenih šans.« Ne morete si misliti, kako lepo sede srečen konec sredi Bosne, potem ko se jim je zgodilo vse hudo, kar se jim lahko zgodi. Pri nas morajo biti Cigani na poti v pogubo, v Bosni je v redu, če se na koncu izvlečejo iz stiske.

To je res. Vsakih nekaj let nam Bond pove, kako stvari stojijo v Evropi.

Zelo sem se bal, kako bodo Slovenci sprejeli Šanghaj. Zakaj zdaj film o Ciganih? Bodo Slovenci lahko šli čez ta prag? Petdeset tisoč gledalcev je prav zaradi primerjave z Bondom ogromno. Zelo sem zadovoljen, da ni odrinjen. Vedel sem, da bo po svetu dobro sprejet, bal sem se, kako bo v Koloseju.

Pritegnil je črni val, Nabiralci perja, kasneje Kusturica. Težke zgodbe. Sijajen film je Cigani letijo v nebo, ki pa je tudi huda zgodba. Mislim, da so bili ljudje v preteklosti veseli, če so lahko gledali, kako gre Ciganom slabo.

Da. In vesel sem, da mu gre v takem času dobro. Sploh pa taka slika nekoga, za katerega bi radi rekli, da je grd in umazan...

In hudoben, seveda. Ampak dobro je, da je priljubljen film s to svetlobo in srečnim koncem, ki poudarja vrednote. Mislim, da to vsi potrebujemo.

O meni vsekakor zelo. Jaz se imam s tem ljudstvom dobro. Nisem borec za pravice Ciganov. Z njimi se dobro razumem. Veliko lepega doživim z njimi. Lepo mi je, ker so edini, ki se upirajo temu, kar nam je padlo na glavo. Normiranju, evidentiranju, sankcioniranju, zatiranju vsega, kar želi biti svobodno. Ko grem v cigansko naselje, mi Evropa ne more nič. Tam je moja svoboda. Ko mi rečejo, da je govoriti o ciganski svobodi fantom in nekaj izmišljenega, mi ni težko dokazati, da je drugače. Ko pridejo na kup, ne prinesejo tega, kar mi prinesemo. Ne prinesejo pohlevnosti in pokornosti. Ko se zjutraj zbudijo, ne prenehajo biti svobodni. Ko se mi zjutraj zbudimo, ne razmišljamo o svobodi. Razmišljamo, kako bi z avtom nekoga izsilili, da ne bi zamudili službe. Oni imajo v sebi svobodo. Že razpihovanje tega je vredno literature.

Kako pa bi vi rekli?

Razumem. Sam sem prehodil zelo dolgo pot z njimi in želim biti to, kar želite biti tudi vi. Politično korekten.

Ker pri meni ne zveni tako. Ljudi poimenuješ tako, kot si sami želijo. Tudi sam jih imenujem Rome, razen ko jih nagovorim iz bližine, ko jih nagovarjam skozi umetnost in ko govorim kot pisatelj, ki je napisal dva romana, v katerih so Romi glavni junaki. Leto 1971, ko so se poimenovali Romi, se v moji percepciji izgubi, ker segam nazaj v čas. Večina Šanghaja se zgodi, preden so se poimenovali Romi. Bilo bi smešno, če ne bi rekel ciganska glasba, ciganska poezija, cigansko življenje, ciganska duša.

Nekoč sem sodeloval na televizijskem omizju, kjer so vsi govorili o Romih, mene pa je tako kot zdaj zapeljalo in sem rekel Cigani. Poklicala me je gledalka in mi rekla, da še nikoli ni slišala nikogar, ki bi mu v ustih beseda Cigan tako lepo, naklonjeno in ljubeče zvenela. Kar se mene tiče, je to bistveno. Drugače pa ni dilem, večina Romov želi, da se jim reče Romi, tako je prav in tako jim tudi jaz rečem. Družim pa se z ljudmi, ki ohranjajo stik z izginjajočim načinom življenja in sami sebi pravijo Cigani. Moj najboljši prijatelj Ludvik Levačič, poglavar v naselju Kamenci, mi je dal odvezo. On je navdahnil roman Nedotakljivi, iz katerega je nastal film. »Poslušaj,« mi je rekel. »Jaz ne bom nikoli Rom, jaz sem Cigan. Ne morem se poistovetiti z besedo Rom. Reci mi Cigan, ker si tudi jaz tako rečem.« Naj vas pomirim. Ko govorim o ljudeh, ki sami sebi rečejo Romi, rečem Rom. Ko govorim o prijateljih, ki si rečejo Cigani, rečem Cigan.

Seveda so Cigani, in to vedo. Zaradi tega poimenovanja se moji junaki ne počutijo slabo. Vedo, da pišem z ljubeznijo.

V slovenskem prostoru se me držita dve zmotni prepričanji. Prvo je, da pišem predvsem o Ciganih. Tisti, ki malo berejo, so prepričani, da sploh pišem samo o Ciganih. Napisal sem dvajset romanov, dva sta o Ciganih, napisal sem ju v razmaku dvajsetih let. Niso moja obsesivna tema. Drugo pa je, da pišem o Prekmurcih. To je sploh traparija. V nekaj romanih sem pisal o Prekmurju, pa še to v širšem kontekstu občutenja panonske zgodbe. Do Ciganov nisem prišel zato, ker bi bili manjšina, ker bi bili izrinjeni ali ubogi, tako kot do Prekmurcev nisem prišel zato, ker tam pač živim in ker bi rad opeval svoje okolje. V obeh primerih sem iskal stik s prvotnostjo. Iskal sem arhetipske zgodbe in sem se moral v času pomikati nazaj. Oba pola to nosita v sebi.

Prekmurje je še vedno zelo arhaično, sledi do prvotnosti so slabo zabrisane. Tam se počutim kot v laboratoriju. Tam najdem ljudi, ki niso moderni ali postmoderni. Podobno je s Cigani. Ohranili so stik s svojo prvotnostjo. To lahko zveni paradoksalno. Porazgubili so se po svetu, zdelo se je, da njihovo kolektivno nezavedno sploh ne bi smelo funkcionirati. Ni res. Kljub temu da so se razselili, da so živeli ločeno drug od drugega, da se jim je jezik razbil na koščke in ga ne morejo več sestaviti kot enoten jezik, svojo prvotnost še vedno nosijo sabo. To je težko pojasniti. Mislim, da jim ravno to omogoča trdoživost v boju za obstanek, na drugi strani pa je to znamenje, da so posebno ljudstvo. Mene je vodilo potovanje po sledi njihove duše, pri Prekmurcih pa tudi.

Na mojo literaturo o Prekmurju in o Ciganih padajo vsi mogoči dnevno aktualni komentarji, ki so zame popolnoma neuporabni. Kdor misli, da pišem o Ciganih, ker se borim za njihove pravice in sem po naravi na strani dobrega, je v zmoti. Če mi kdo reče, da idealiziram Prekmurce, jih slikam boljše, kot so, in ustvarjam stereotipe o Prekmurju, je tudi v zmoti. Mene zanimajo arhetipi. Zanimajo me zgodbe, ki so izven časa. Tudi zgodba iz romana Nedotakljivi, ki je delno zajeta v Šanghaju, deluje zato, ker je arhetipska. To bo obstalo v času. Domišljam si, da bo nekdo čez sto let gledal film in ne bo imel težav z razumevanjem zgodbe. V Montrealu so Marku Naberšniku na velikem filmskem festivalu dali nagrado za scenarij. Takoj sem vedel, da ta arhetipska zgodba deluje. Zgodba je razumljiva v času in v prostoru. Na drugih koncih sveta jo razumejo morda še bolje kot tukaj.

Res je.

Prav to so lastnosti arhetipskih zgodb. Moj prvi roman Raza, ki je nastal veliko pred osamosvojitvijo Slovenije, lahko danes berete kot napoved tega, kar se je kasneje zgodilo. Zgodba je postavljena v leto 1918, kot metafora pa napoveduje razpad Jugoslavije. Tudi Šanghaj na simboličen način govori o vsem, kar se je zgodilo v Jugoslaviji. Najprej je bila kombinacija materialnega in duhovnega uspešna, potem pa je počasi začela razpadati, bila je zlorabljena in se je razsula. Bistvo literature, kot jo jaz razumem, je, da ti ponudi zgodbo. Jaz ponudim zgodbo. Zgodbe ne komentiram. Ona spregovori, se vzpostavi kot nekaj, kar lahko deluje kot metafora, ljudje jo berejo. Nekateri so v tem smislu nepismeni in vidijo samo to, da gre za zgodbo o Ciganih. Če ne znaš brati, jo lahko bereš tudi tako. Drugi pa ji pridejo zelo blizu in gredo z njo zelo daleč. To je moja umetnost.

Pred njo je še predzgodba o krivdi, ki je v filmu ni.

Da, predzgodba uokvirja zgodbo o štirih generacijah, ki ne smejo doživeti sreče. Karkoli naredijo, se slabo obrne in jih višja sila kaznuje. Vendar gre še za več. V romanih Ločil bom peno od valov in Muriša sem na Prekmurju razgrnil svoj pogled na devetnajsto stoletje. To je moje razumevanje tistega časa. Roman Nedotakljivi sem napisal namesto tretjega dela trilogije. Po težko razumljivem spletu okoliščin sem se moral spustiti v usodo Ciganov. Neka Ljubljančanka je na Društvu pisateljev pred smrtjo pustila zame knjigo o genocidu nad Cigani. To je zamolčani genocid druge svetovne vojne. Dokler mi ta knjiga ni prišla v roke, nisem vedel, da jih je več kot pol milijona končalo v koncentracijskih taboriščih. Z njimi sem preživel celo življenje, pa nisem vedel. Genocid nad Židi je svetovna zgodba, to je os, okoli katere se vrti svet. Cigani so razseljeni po svetu, prav tako so doživeli genocid, ki pa je popolnoma zamolčan. Kot pisatelj pogosto obiskujem šole. Ko otroke vprašam, kaj vedo o genocidu nad Romi, mi običajno rečejo, da nič. Še slišali niso zanj. To je sprožilo moje vnovično pisanje o Ciganih.

Roman se začne v ukrajinskih taboriščih, kjer praded Jorga Migra izgubi vso svojo družino. Začne živeti znova. Znova se poroči, iz njegovega novega poskusa življenja nastane Šanghaj, ki pride generacijsko do sodobnega časa, do najmlajšega Dona, ki je moj vrstnik. Model zanj je romski pesnik, ki živi v moji rojstni vasi, kjer izginja ciganski zaselek. Tam so samo še starci, nobenega vrišča otrok, tišina. On je doživel usodo z drogo in s tem, da se ne more znebiti metadona, izločen pa je tudi iz ciganske skupnosti. Cigani običajno ne posegajo po drogi, stvari se končajo pri alkoholu. To je njihova zgodba iz prejšnjega stoletja, tako kot smo mi vsi iz prejšnjega stoletja. Tudi te dni se nam dogajajo stvari, ki so nam ostale iz propada prejšnjega stoletja.

Mislim, da ne. Bili so poskusi, vendar literarno nevredni in brez odmeva.

Veste zakaj? Zato, ker je Jugoslavija razpadla na nacionalne zgodbe. Nacionalne zgodbe blokirajo objektivno obravnavo tega dogodka. Vseeno je, kateri zorni kot izberete. Če izberete nacionalno perspektivo, boste subjektivni. Ne morete drugače. Zorni koti Slovencev, Hrvatov, Albancev, Makedoncev se močno razlikujejo. Vsi smo še vedno obremenjeni z ozemljitvijo v nacionalno. To je dejstvo, to je v nas. Jaz lahko pišem z distanco in na ironičen način, ker sem izbral cigansko perspektivo. Kako naj bi Cigane zanimala slovenska perspektiva, ali srbska ali hrvaška? S perspektivo mislim na pogled na stvar. Vsi ostali smo blokirani, ker se ne želimo zavedati, kakšna tvorba je bila Jugoslavija. Ne želimo se zavedati vpetosti Jugoslavije v svetovno politiko, v medblokovsko tehtnico in neuvrščene. To je bila velika zgodba. V nekem obdobju je Jugoslavija v svetu odigrala veliko vlogo. To vsi vemo, vendar to vednost potiskamo proč od sebe.

Prav zaradi tega. Zato, da nam ne bi bilo treba reči, kako je razpadlo nekaj velikega. V teh malih državah se veličina ni ponovila in se v malih nacionalnih zgodbah tudi ne more ponoviti. Tako pač je. Ne bi želel, da se tukaj narobe razumeva. V osemdesetih letih sem se tudi jaz zavzemal za demokracijo. Bil sem v Novi reviji in sem se zelo angažiral, da bi se Slovenija osamosvojila. Ampak na zgodbo gledam v celoti.

Da. To je dobra zgodba.

Seveda. Te vzporednice se mi nenehno postavljajo. Veliko vem o teh razpadih. Tu vidite, da literatura ni didaktična. Tudi če so razpadi še tako dobro opisani, se bralci malo naučijo iz njih. V resnici ne želimo, da bi se nas te stvari dotaknile. Kdor razume nelogičnost teh velikih razpadov, je potem ironično razpoložen do novih tvorb. Sam sem bil zelo angažiran pri razpadanju Jugoslavije, bil pa sem zadržan pri nastajanju Evrope. V meni je bil ves čas neki prastrah. Sedaj se mi dozdeva, da je bil moj strah logičen. Napovedoval mi je to, kar se sedaj dogaja.

Mislim, da je to vsajeno v bistvo človeka. Tudi ko se zaljubljamo in spravljamo v pare, si obljubljamo večno zvestobo. Tudi zakonsko zvezo sklepamo kot večno. Na ta način dojemamo sami sebe.

Te fantome potrebujemo in ljubimo. Zdaj potrebujemo veliko Evropo in si želimo, da bi bila večna. Večna vsaj v našem življenju. Če pa nanjo pogledam na daljši rok, mi je popolnoma logično, da to ne more biti večno. Ne mislim, da bo jutri razpadla, in si tega res ne želim. Zdi pa se mi popolnoma logično, da bova morda to midva doživela.

To ni pisateljska drža. To je moj osebni odnos do sveta. Jaz pred seboj vedno vidim napol poln kozarec. Otrokom v šoli razlagam, da se človeku vse bistvene stvari zgodijo do šestega leta. Tega si nisem sam izmislil, slišal sem od drugih. Ti zgodnji dogodki dajo barvo tvojemu pogledu na svet. Veliko sem se vračal v svoje otroštvo, ki bi mi na prvi pogled ne smelo dati takšne barve pogleda. Moje otroštvo bi moralo biti čista katastrofa. Bil sem rojen v najmanjši vasi, ki je bila najbolj na robu. V njej sem bil rojen v najmanjši hiši in v najbolj revni družini. Otroštvo mi ni moglo ponuditi nič od nič. Mnogo kasneje sem odkril, da mi je ponudilo veliko zato, ker sta bila moj oče in mama zelo posebna človeka. Moj spomin na otroštvo v tej revščini je poln lepega. Tam je nastala barva mojega pogleda na svet.

Rodil sem se, ko me starša nista več pričakovala. Oba sta bila že blizu štirideset in sta delovala kot dedek in babica. Z veliko toplino sta skrbela zame. V družini se je ves čas govorilo in pripovedovalo. Tam je zasajena tudi moja zgodba s Cigani. Ciganski zaselek, ki sedaj izumira, je bil takrat poln. Mama je zahajala k Ciganom. Bilo je tako kot zdaj. Bela vas je živela zase, ciganska zase. Med njima je bila nevidna meja, na kateri so se kregali in tepli. Prehajalo se je zelo malo, tako kot se tudi danes malo prehaja. Z mamo pa sva hodila v cigansko naselje. Veliko sem se igral s ciganskimi otroki. Ko so Cigani hodili po vasi in prosili, se mama ni skrivala. Ni imela nič, pa jim je vedno kaj dala. Oni so si to zapomnili in nikoli niso pozabili, kdo jih ima rad.

Zadnjih osem let je bila mama nepokretna, ker je bila prizadeta od kapi. Ko je umrla, smo jo pokopali s klasičnim vaškim pogrebom. Hodim za krsto in nekdo reče: »Cigani gredo.« Vsi Cigani iz naselja so prišli na pogreb. V takih trenutkih se te dotakne nekaj, kjer razumeš, za kaj gre. Svojo ljubezen do njih in svoje široko srce je dobila povrnjeno, čeprav v mojem srcu. Tam je nastala zaveza, ki izključuje vse zunanje meje. Zgradi te za ljubezen.

Moja literatura nastaja tako, da bi zgodba nekaj povedala bralcu. Nastaja… ne s težavo, to bi bil napačen izraz. Nastaja z zarotitvijo. Najprej ustvarim like in jim dam življenje. Oni začnejo delovati. Posamezne like živim z empatijo. Na koncu ugotovim, da jih je štiri ali pet in vsi nekaj hočejo. Jaz sem samo eden, ki nekaj hoče. Ravno sedaj se mi je en roman hudo zavlekel. Junaki hočejo nekaj in zgodba se razvija po njihovo, jaz pa hočem nekaj drugega. Imam svojo željo in sporočilo, ki ga hočem vpeljati v konec, ki bo tudi meni všeč. Eden pa me tukaj moti in rine stran. Jasno, da ga sovražim. Če pišeš tako kot jaz, moraš biti do konca pošten sam do sebe in do svojih junakov. Nisem odkril nobenega drugega načina. Zares me zanima, kako bo deloval prevod Nedotakljivih na Hrvaškem in Češkem. Zanima me, kakšna bo percepcija te zgodbe pri njihovih Ciganih.

Da. Tam je zgodba drugačna. Zanima me, kako bo delovalo. Veliko berem Junga. V svoji literaturi priklicujem zgodbe iz nezavednega, ne samo iz lastnega, ampak tudi iz kolektivnega. Ni nujno, da je prekmursko, ni nujno, da je slovensko. Morda je cigansko ali panonsko.

Tako daleč ne morem seči. Dvomim, da se kdo ta hip počuti kot Evropejec. Zadnje čase se mi zdi, da se mi panonski element rine v ospredje. V sebi prepoznavam vedno več panonskih sentimentov. Živim na tej ravnici.

Tu se ne znajdem najbolje. Kaj bi to bilo?

Da, zato ker me v umetnost ni zapeljala književnost. V naši hiši ni bilo knjig. Jaz do sedmega leta starosti, ko sem šel v šolo, nisem videl knjige. Poslušal sem zgodbe, ki sta mi jih pripovedovala oče in mama. Bila sta sijajna pripovedovalca in tudi sam sem postal pripovedovalec zgodb. Te zgodbe so bile arhetipske. Bile so mitološke in v velikem delu ljudsko izročilo. Prekmurje je en sam palimpsest. Tako je majhno, da ima polno nanosov. V vseh pogledih. Nacionalnih, verskih, kar hočete. Prevladuje pa slovanska mitologija. Tam je temelj mojega ustvarjanja. Kdo je najbolje ujel slovansko dušo in z njo tudi mojo dušo? Morate do Tolstoja, Puškina.

Do Rusov prideva. Tega nimam do konca premišljenega, ampak z mojim čustvovanjem, z notranjim razumevanjem sveta pridem do slovanskega začetka vsega. Zato se ne ujamem najbolje v dilemo med Josefom K. in Švejkom. Srednja Evropa si je vedno želela, da ne bi bila slovanska. Sram jo je, da je slovanska.

Točno tako. S tem se moram strinjati.

Meni je zgodba s Slovenijo popolnoma jasna. Slovenska pomlad je bila rezultat zelo dolgotrajnega prizadevanja. Država je na površje prišla v zelo čisti obliki. Ko je Slovenija nastala kot država, smo imeli Slovenci pred seboj vse priložnosti. Zgodilo pa se je prekrivanje. Šli smo skozi nacionalno očiščenje po poti samostojnosti, vse skupaj je bilo zelo žlahtno. Želeli pa smo si demokracijo in želeli smo si tudi kapitalizem. Želeli smo si kapitalistični proizvodni odnos. V to smo šli zelo naivno. Verjeli smo, da je demokracija res vladavina ljudstva, in je nismo pisali z narekovaji. Verjeli smo, da je kapitalizem nekaj zelo dobrega. Vmes smo pa zaspali. Zaspali so denimo vsi intelektualci. Slovenija je nereflektirana. Tudi če imamo Žižka, ki misli ves svet, je Slovenija popolnoma nepremišljena. Srbi imajo lep izraz za naš položaj. »Prodali su nam muda za bubrege«. Demokracijo so nam podtaknili pod nos kot korenček in pokradli vso prvotno akumulacijo.

V Evropo nismo prišli goli in bosi. Bili smo zelo dobro opremljeni za življenje. Ta kraja pa je državo popolnoma izčrpala. Saj vam ne govorim nič novega. To so splošno znane stvari. Kapitalistični proizvodni način pa ni videti, da bi kaj proizvajal. Na eni strani imaš izropanega, razprodanega, razlastninjenega in izčrpanega starega giganta, na drugi strani pa nimaš novodobne proizvodne enote. Zdaj se morda to šele rojeva. Seveda se zaradi tega vsi počutimo slabo. Sedaj sovražimo slovensko samostojnost, ker smo se z njo zajebali. Mislim, da bi bilo pametno ločiti ljubezen do domovine, če naj tako rečem, od tega, kako funkcionira država. Narod, državni aparat, država, državljani ne morejo biti eno in isto. Stvari je treba nujno ločiti. Izgubili smo tudi nacionalni naboj. Čudno se zdi, da nihče ne izobeša zastave in ne spoštuje simbolov.

Ja. Dobili smo državo kot sistem, ki ne deluje. Ali pa deluje proti nam. Naslednji korak se nam dogaja sedaj. Na protestih na ulicah in trgih izražamo težnje po neposredni demokraciji. Ampak to je že spet projekcija v prihodnost. Neposredna demokracija se ne zgodi iz enega trenutka v drugega.

Mislim, da smo res bili razviti in da je sedaj tako hudo, ker vemo, da smo bili razviti, pa nismo več. Imeli smo vse možnosti, da bi delovali v dobro vseh in živeli v blagostanju. Zdaj se je vse to razblinilo. En majhen delež tega je bilo popravljanje krivic, ki jih je naredil prejšnji režim Jugoslavije. Ampak zelo majhen del prvotne akumulacije je šel za popravljanje krivic. Vse drugo pa so nove krivice. Ali ni legalizirana kraja vsega skupnega premoženja nekaj strahotnega? To vedo vsi. Vedo tisti, ki so kradli, in to vedo ti, ki hočejo vzdrževati zakonodajo tako, da te nove krivice nikoli ne bi bile popravljene. Vsi to vemo. V tem nismo sami. Vsa Vzhodna Evropa je prehajala iz enega sistema v drugega po tem vzorcu. Meni je bistveno vprašanje, ali je Maribor začetek slovenske vstaje ali vstaje po vsej Vzhodni Evropi. Morda pa Maribor ne bo prišel v zgodovino po Kanglerju.

To je dejstvo. Zdaj imamo samo še to težavo, da se nam pod krinko ljudske vstaje spet kaj ne zgodi. Nesmiselno bi se bilo igrati vizionarja. Ampak iz tega upora se bo nekaj rodilo. Moja in vaša generacija se je postarala in je napol senilna. Iz najine generacije so politiki, ki držijo v rokah državo. Kot pijanec plota se oklepajo tega, kar so si priborili. Pa sploh ne mislim samo na njihovo premoženje, ampak na položaj v družbi. Predstavljam si, da mislijo, kako ohranjajo sistem na demokratičen način. Lahko jim to privoščim, odobravam, lahko jim nasprotujem, ampak zgodilo se bo to, kar se mora zgoditi. Zdaj se jim je začelo dogajati in so nemirni.

Vedno bolj množični izrazi nezadovoljstva. Na svet gledam na malih vzorcih, ker mi je lažje. V Murski Soboti je imel protest zanimivo strukturo. V jedru je bilo nezadovoljstvo mladih, ki so na družbenem robu in težko preživijo. V drugem krogu so Romi. Del ljudi je iz najnižjega socialnega roba blokovskih naselij. Šele v četrtem krogu se začnejo pojavljati facebookovci, ki bi najbrž morali biti v središču. V petem krogu so nezadovoljni ljudje, ki niso socialno ogroženi. Če bi to zmagalo, bi jih kultura in svobodno novinarstvo zanimala še manj. Njihov problem je, kako nekoliko bolje živeti. S tem ne mislim nič slabega. Tako pač je. Tu smo. Vrenje se mi zdi podobno vrenju v osemdesetih letih.

Nisem analitik, ampak mislim, da smo namesto demokracije dobili vladavino strank. Ta dva pojma nista sinonima. Stranke so posrkale vsa civilna in vsa družbena gibanja in iz javnega življenja izločile vse druge. Na koncu so bile samo še stranke. Sedaj se dogaja reakcija na tak način vodenja politike. Zgodba je sestavljena iz mnogih silnic. Ne znam si predstavljati, kako se lahko stvari obrnejo, če se protesti razvijejo v odporniško gibanje.

Ne, mislim, da ni. Najbrž so bila obdobja, ko je to bilo res. Morda je literatura v začetku osemdesetih let še poskušala biti premislek tega, kar se dogaja v družbi, zdaj pa te funkcije nima. Niti nima sama te ambicije niti se je tako ne dojema. Mislim, da literatura ni prizorišče slovenskega samopremisleka. Mislim pa tudi, da je država sploh brez samopremisleka. Kulturološke revije, ki so imele te ambicije, so se izpele. Nova revija, ki je to najdlje vzdrževala, je mrtva. Tudi na področju filozofije se ne dogaja nič prosvetljenega. A sociologija sploh še obstaja?

Morda pa govorim v prekratkem obdobju. Literatura ni dnevni komentar. Osebno kot pisatelj čutim dolžnost, da poskrbim predvsem za svoje like.

Do bralcev vzdržujem trubadursko držo. Moja generacija je zaničevala pozitivno naravnanost. Drznil sem si jo ohraniti in si jo upam opevati. Opevam ženske in lepo pokrajino. Ljudje težko na glas rečejo, da jim je to všeč, skrivaj pa radi posežejo po meni. Kot pisatelj sem bil večkrat na razpotjih. Bila so obdobja, ko sem bil izrazito družbeno angažiran. Zdaj sem notranje angažiran, vendar ne dopustim, da bi v moji literaturi prevladovale ideje. Kot pisatelj nisem prodajalec idej. Iščem zgodbe, ki stojijo same zase in se ljudi dotaknejo. Rad bi, da bi meni in drugim bilo v življenju dobro. Te drže ne dajem za zgled, ampak moja je pač takšna.

O tem sem se veliko spraševal. Prvi prevod sem doživel na Dunaju v zelo uglednem okolju v prvem kvartu. Predstavitve se je udeležil predsednik parlamenta. To je bil roman o Ciganih Namesto koga roža cveti. Pred seboj sem zagledal štirideset metrov dolgo vrsto ljudi, ki so nekaj čakali. Večinoma so bile starejše dunajske gospe.

»Zakaj pa stojijo v vrsti?« sem vprašal.

»Da jim podpišete knjigo,« so mi odgovorili.

Bil sem zelo mlad in to me je popolnoma šokiralo. Ugotovil sem, da nimam tam kaj početi. Zakaj bi jaz starim ljudem razlagal, kako je na svetu? Če hočeš funkcionirati, moraš poznati svoj kulturni prostor. Nisem si zares želel biti prevajan pisatelj. Nikoli nisem v to investiral. Sedaj vidim, da je največ knjig v nemščini, ki je sosednji jezik. Sedem knjig je izšlo na Hrvaškem, v Italiji je na policah četrti roman. V ta okolja segam. Še vedno pa ne vem, ali prostorom, ki jih ne poznam, sploh lahko kaj povem.