S svojim enkratnim slogom, v katerem tali blues, jazz, funk, boogie woogie in voodoo, je avtoriteta in čislani ambasador kulture New Orleansa, mesta z zelo posebnim statusom v kulturni zgodovini ZDA.

Dr. John govori počasi, razmišlja hitro, misli pa rad zaključi z navihanim nasmeškom. Nekaj besed se vedno znova ponavlja v njegovem slikovitem govoru. Poudarek, ki ga daje besedi kul, je tako enkraten kot proslavljeni slog, s katerim Samuel L. Jackson pri Tarantinu izgovarja »mother...er«. Besedna zveza »that's good« in razširjena verzija iste »that's a good thing« sta mu priljubljeni krilatici. Ne nazadnje je tu še »hip«, ki zanj hkrati pomeni lepo, sijajno, moderno in napredno. Beseda »hip« je tudi sicer nadvse primerna za opis Dr. Johna, saj je bil na začetku samostojne kariere konec šestdesetih eden najbolj hip glasbenikov. Njegovi prvi in najglasnejši podporniki so bili najbolj vplivni glasbeniki tistega časa in dosedanje zgodovine popa in rocka, možje, kot so Mick Jagger, Eric Clapton, Bob Dylan, ki je celo prispeval eno izmed vrstic za Doktorjevo zimzeleno Right Place Wrong Time, in fantje iz zasedbe The Band, ki so ga povabili na The Last Waltz, na katerem je zapel klasiko Such a Night, torej najbolj »hip« rock umetniki.

Za razliko od nekaterih vrstnikov ima Dr. John še vedno nadvse živahno in sila ustvarjalno ne le izvajalsko, pač pa tudi avtorsko, diskografsko življenje. Njegov predzadnji album Locked Down, s katerim je podal revizionistični pogled na svoja psihadelična leta, je bil z grammyjem okronani tour de force, na letošnjem Ske-Dat-De-Dat: The Spirit of Satch pa se s svobodnimi in domiselnimi priredbami klanja Louisu Armstrongu, prvemu glasbenemu junaku New Orleansa, mesta, kjer se je zelo verjetno začela glasbena zgodba ZDA.

Za začetek – kako vas kličejo v družini in med prijatelji?

Ponavadi me kličejo Mac. Vsaj sestra mi tako pravi in zadnja žena, družina pač. Imam tudi kopico otrok, ki mi pravijo kar očka.

Ali vaše otroke zanima glasba?

Nekatere med njimi.

Ste jim predstavili glasbo, jih učili kitare in klavirja?

Pri nekaterih sem poskusil vzbuditi zanimanje, ampak kaj, ko ni vse odvisno samo od tebe. Me je pa ena vnukinj navdušila za glasbo Dana Auerbacha iz The Black Keys. Všeč so mi bila njegova sodelovanja s hip-hop glasbeniki in druge stvari, ki jih je naredil, pa tudi tiste, ki jih je ukradel, in tako sem se navlekel na njegovo glasbo.

Kako se je začelo vajino sodelovanje z Danom Auerbachom? Kdo je naredil prvi korak?

Poklical me je, ko je prišel v New Orleans. Nimam pojma, kako je lahko vedel, da bom ravno takrat doma, toda očitno je nekako izvedel. Poklical me je in kar naenkrat je bil pred vrati hiše. Dobila sva se v mojem brlogu in napisala nekaj pesmi. Nič od tega, kar sva takrat napisala, nisva uporabila na albumu. Kasneje sem za vsako pesem napisal več različic besedil, on pa se je potem odločil, katera je boljša. In res je vedno izbral boljšo opcijo, tako kot to naredi poklicni producent. Odličen producent bo. Konec koncev je bil že nagrajen z grammyjem za producenta leta. To je dobra stvar.

Koliko vas je sodelovanje z mlajšimi glasbeniki, ki jih je Dan zbral za ta album, usmerilo na nova področja? Ste uživali pri sodelovanju z ljudmi, ki jih pred tem niste poznali?

Nekatere sem poznal že od prej, saj smo se srečali na turnejah. Sicer pa rad spoznavam nove obraze. Pri tem projektu sem imel priložnost spoznati The McCrary Sisters, kar je bilo prav lepo. Te pevke so hčere pevca iz The Fairfield Four (rev. Samuela McCraryja, ustanovnega člana The Fairfield Four, ki so nastali v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in sodijo med antologijske zasedbe gospela, op.a.), ki sem jih imel zelo rad. Nekoč sva z Earlom Kingom (slavni bluesovski kitarist iz New Orleansa, ki je napisal klasike kot Trick Bag in Big Chief, pisal pa je tudi za Fatsa Domina in Leeja Dorseyja, op.a.) na jukeboxih porabila ogromno drobiža za glasbo The Fairfield Four. Ob tem pa sva si neštetokrat predvajala tudi zgodnje posnetke The Staple Singers. Ta gospel godba je bila za naju z Earlom nekaj resnično posebnega.

Na albumu Locked Down je ena ključnih pesmi Kingdom of Izzness. Besede izzness ni v nobenem slovarju, domnevam, da gre za vašo skovanko. Kaj pomeni izzness? Ali izhaja iz besede crazyness – norost?

Napisal sem kakih šest pesmi, ki govorijo o »izzness«. Ne bi rekel, da je »izzness« norost, pač pa nekaj, kar je posebno. Če se mi nekaj zdi posebno, temu rečem »izzness«. Gre za poseben občutek.

V tej pesmi govorite o človeškem rodu. Pravite: »Ne moremo se najti ne glede na to, kaj počnemo.« Navajate različne svetovne vere, islam, judaizem, budizem, krščanstvo, in pojete, da je svet izgubljen in ne vemo, kdo smo… Lahko poveste kaj več o tej pesmi, z zornega kota avtorja?

To, kar iščete, lahko strnem v nekaj besed. Gre za občutek, ko si to, kar si. V tem je v osnovi vsa stvar. Če si to, kar si, si resničen. In takrat, ko je neka oseba to, kar je, je najbolj resnična. Takrat boš samo to, kar si. Samo ti. To je blagoslov. Več ko ljudje o tem razmišljajo, več jih bo to lahko storilo. In to je dobro.

Hočete reči, da smo ne glede na vse vere na tem svetu ljudje kot taki vsi enaki?

Jaz že tako mislim. V svojih prepričanjih sem zelo preprosto radikalen, veste. Ničesar ne zavračam. Verjamem, da je vse del ene in iste stvari. Ne obstaja dobro, ne obstaja slabo. Sovražim, ko ljudje pravijo »nekaj je narobe z islamom« ali preprosto »nekaj je narobe s tem«. Jebeš to! Nekaj dobrega je v vsem, in dobro je treba iskati. Kjer je dobro, ni slabega. In v tem je skrivnost poti, ki jo moramo ubrati v svetu. Če tega ne bomo storili, kaj za vraga sploh počnemo?

Ob neki priložnosti ste dejali, da fantje Blind Boys of Alabama predstavljajo pozitiven vpliv na naš planet in da upate, da ste to tudi vi. Ena izmed pesmi, ki ste jih radi prepevali, napisal jo je vaš prijatelj Earl King, je tudi Let's Make a Better World. Kako vaše delo pozitivno učinkuje na ljudi?

Trudim se, da povem resnico. Če lahko resnica pripelje do nečesa dobrega, sem prepričan, da bo. In če resnica pripelje do nečesa slabega, upam, da bom naslednjič stvari izpeljal bolje. Nihče nima čisto prav ves čas. Nihče ni popoln. Smo le ljudje. Vsi imamo svoje napake, vsi imamo težave, ampak delamo po najboljših močeh.

Kaj je prva asociacija, ki jo dobite v zvezi z New Orleansom? Je to glasba?

Glasba je dobra plat New Orleansa, enako kot je zanj značilna dobra hrana. Ti dve stvari sta trdno povezani in dobrih stvari ni dobro ločevati. Moja nova plošča je posvetilo Louisu Armstrongu, oba sva bila rojena v isti soseski, v Third Wardu v New Orleansu, in to je dobra stvar.

Je ta album tudi posvetilo vašemu otroštvu, saj ste verjetno odraščali ob tej glasbi?

Moj oče je vsakič, ko smo šli po ulici Louisa Armstronga, rekel: »Tu je bil rojen Louis Armstrong.« Nekega dne so jo mestni politiki porušili. Ampak takšni so politiki, ki zame na splošno niso najbolj kul ljudje.

Cenijo vas kot osrednjega varuha glasbene dediščine New Orleansa. Vam godi, da imajo ljudje tako visoko mnenje o vas?

Samo ohranjam nekaj, kar mi je bilo zaupano. Moja prijatelja George Davis (glasbenik, skladatelj in založnik iz New Orleansa, op.a.) in Earl Palmer (bobnar, rojen v New Orleansu, sprejet v r'n'r hram slavnih, op.a.) sta vedno govorila, da moramo preprosto samo rolati naprej. Če to glasbo prenašamo na mlade, je to dobra stvar.

V pesmi Such A Night pojete, da ste prijatelju Jimu morali izmakniti dekle. Je navdih za pesem prišel iz dejanske izkušnje?

To pesem sem pravzaprav napisal za pevko Esther Phillips. Mislil sem si, da jo bo briljantno zapela in da bo to najboljša pesem na svetu. Vendar pesmi ni uporabila. Leta kasneje me je Allen Toussaint (producent albumov, ki jih je Dr. John posnel z The Meters, op.a.) prepričal, naj pesem predelam in posnamem. Nisem si predstavljal, da bo moja verzija hit.

Intervju