Boštjan Jazbec

Iz prostorne pisarne v stavbi, stisnjeni med Slovensko in Cankarjevo ulico, so po prvem nadstropju plavali toni klasične glasbe. »Ugasnem?« je vprašal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, medtem ko loviva detajle prostora – od nemega kriljenja poročevalca Sky News do ekonomskih klasik, ki služijo kot podlaga za družinske fotografije. Guverner Jazbec je energičen sogovornik, ki izredno rad govori v prispodobah.

Guverner ne mara očitkov na račun Banke Slovenije, ki se po njegovem prepričanju vsakodnevno spopada z različnimi pritiski iz različnih koncev, tudi tistih, ki niti ne razumejo najbolje, kaj počne nadzornik bančnega sistema. Morebiti tudi zato ni želel ocenjevati dela svojega predhodnika, pa čeprav trdi, da so institucije v resnici ljudje.

Prvič, smo država, ki se je zaradi makroekonomskih, sistemskih in lastniških težav lani skozi šivankino uho izognila programu trojke. Tudi zaradi tega smo morali že decembra opraviti dokapitalizacije v bančnem sistemu. Ob tem so se pogoji poslovanja v gospodarstvu začeli izboljševati šele letos, podatki za makroekonomske stresne scenarije in za pregled bančnega premoženja pa so vezani na konec lanskega leta. Ravno izboljšana slika letos pomeni, da bank ne bo treba še enkrat dokapitalizirati. Drugič, Slovenija je verjetno edina država, kjer so vse tri sistemske banke v državni lasti in posledično odsevajo stanje gospodarstva. Nekateri lahko ocenjujejo, da je bil rezultat slab, drugi, da smo imeli izredno srečo.

To samo kaže na to, da so bile naše banke v precej slabšem položaju kot evropske. Iz tega sledi, da dokapitalizacija ni zadosten, temveč zgolj potreben pogoj za sanacijo vsega tistega, kar se je v zadnjih dveh desetletjih dogajalo v slovenskem gospodarstvu. Namreč, vse slovenske banke so sodelovale v procesu privatizacije in tranzicije na način, ki očitno ni bil pravilen. Z dokapitalizacijami smo slovenske banke zgolj približali standardom, ki veljajo v evrosistemu. Ti popravki pravkar izvedenih stresnih testov v višini 65 milijonov evrov pa so v večji meri vezani na balkanske portfelje bank, ki lani niso bili del pregledov bančnega premoženja.

O vtisu, dobrem ali slabem, je zelo težko govoriti. Kot nadzornik bi si seveda želel, da imajo slovenske banke čim več kapitala, kot davkoplačevalca pa me skrbi, kako in kdo bo porabljal moj denar. Banko Slovenije se neprestano obtožuje, da ni dovolj dober nadzornik, hkrati pa, da ne skrbi za davkoplačevalski denar. V Sloveniji, ne samo v bančništvu, so pomešane vloge posameznih institucij, funkcij, predvsem pa so pomešane vloge, kdo je kdaj lastnik in kdaj upravljalec. Z vidika nadzorniške funkcije je naša vloga popolnoma jasna. Banke morajo imeti kapitalsko ustreznost, ki je v skladu s pogoji delovanja in regulative v okviru ECB. Pri nas pa se vselej zapletamo v zgodbe, povezane z davkoplačevalci. Zakaj? Namesto da bi bila vloga države v bankah in gospodarstvu vedno manjša, je vedno večja. In to zato, ker je finančna kriza izpostavila vse šibkosti slovenskega gospodarstva, ki so nujno povezane s prezadolženostjo podjetij. Kako rešiti ta problem? Tako, da pretvorimo ta posojila v lastniške deleže. Ker imamo državne banke, to pomeni, da smo v vseh poskusih normalizacije slovenskega gospodarstva zopet postavljeni pred iste odločitve kot na začetku privatizacijskega procesa v devetdesetih letih, razlika je le v vrednostih, ki so danes veliko nižje.

Ravno na to opozarjam, da je Banka Slovenije v primežu med tem, kar bi morala narediti kot regulator – zahtevati čim več kapitala – in razmislekom, od koga zahtevati kapital, ker se v Sloveniji vselej vrnemo do davkoplačevalcev. Lanski in letošnji pregledi bank so pokazali, da so bile dokapitalizacije potrebne, upravičene in minimalno zadostne. Vendar pa s tem še vedno nismo rešili ključnega problema, ali so naše banke v resnici sposobne same do konca pripeljati zgodbo okrevanja slovenskega gospodarstva. Mislim, da ne, ključni problem nastane predvsem pri prestrukturiranju finančnega dolga podjetij. To namreč ni več zgolj ekonomski, marveč politični problem, saj nujno vodi tudi v lastniško prestrukturiranje.

Mi kot nadzornik presojamo regulatorni okvir in njegovo uresničevanje. Vodenje in upravljanje premoženja pa je stvar lastnikov bank.

Če me vprašate kot nadzornika, bom potrdil, da banke ne kršijo nadzorniških pravil. Če me vprašate kot davkoplačevalca, pa bi si želel, da bi bile banke bolj učinkovite.

Etičnost je eden od pomembnih dejavnikov. Bom znova povedal primero, ki se mi zdi najboljša za oris stanja v našem gospodarstvu. Po makadamu se boste 120 kilometrov na uro vozili samo s službenim, ne pa s svojim avtomobilom. Ker bo stroške popravila nosil nekdo drug in ne vi.

Iz vašega vprašanja sledi, da je Slovenija edina država, ki je imela opravka s finančno krizo. S tem se ne morem strinjati.

V redu, bom pa jaz vas vprašal. Kako pa?

Saj smo jo naredili, lani decembra.

Malo mešate, kdo se je rešil. Lastniki bank so reševali svoje banke s tem, da so zagotovili dovolj kapitala. V Sloveniji je to naredila država. Drugi nadzorniki po Evropi popolnoma sproščeno izvajajo svoje ukrepe, saj imajo na drugi strani znane lastnike, ki lahko zagotovijo kapital. Šele tedaj, ko ga ti ne morejo zagotoviti, vstopi država. V Sloveniji je problem, da jemljemo vedno znova iz iste malhe. Vselej smo opozarjali, da je bila lanska dokapitalizacija zgolj plačilo vseh računov, ki so bili vezani na poslovanje bank, njihovo kreditiranje in zgrešeni način tranzicije, ki smo jo peljali zgolj in samo z zadolževanjem, v redkih primerih pa tudi z lastniškim prestrukturiranjem oziroma z investicijami, ki bi v resnici prenesle celotno tveganje. Kaj se je zgodilo v Sloveniji v trenutku, ko smo vstopili v EU in prevzeli evro? V celotnem procesu smo bili daleč na repu vseh tranzicijskih držav po obsegu neposrednih tujih investicij. To seveda pomeni, da so slovenske banke, v tem primeru državne, prevzemale tveganja, ki so se izpostavila v finančni krizi. Luknjo smo zakrpali davkoplačevalci, drugod pa so breme tveganj prevzeli zasebni vlagatelji. Četudi vse to vemo, je v Sloveniji veliko vaških posebnežev, ki nas prepričujejo, naj pojemo godljo, ki so nam jo skuhali. Vse, ki te godlje nočemo pojesti, pa prepričujejo, da nimamo pojma, kaj je dobro.

Banka Slovenije je ukrepala v skladu z mednarodnimi standardi in regulatornimi okviri. Tveganja niso samo problem Banke Slovenije, ampak celotne svetovne ekonomije. Ravno zaradi krize je prišlo do spremembe baselskih standardov (Basel III, op.p.) in regulatornih okvirov, ki dodajajo makroprevidnostne ukrepe. To vse so odgovori na finančno krizo, ki ni prizadela le Slovenije, ampak ves svet. Vsaka kriza ima v končni fazi isti vzrok – nekdo je vzel preveč kreditov.

Lance Armstrong je sedemkrat zmagal na dirki po Franciji, preden so ugotovili, da je goljufal. Dokazovanje zlorab dopinga je veliko bolj resna znanost kot ekonomija, pa so ga zalotili šele, ko so ga izdali sodelavci. Težko je pričakovati, da ne bo novih kriz. Vsaka prinese s seboj spremembo regulative, in te spremembe so vselej zgolj odgovor na pretekle krize. Hkrati je treba razumeti, da se finančni trgi nenehno razvijajo in s tem tudi finančni instrumenti, česar regulativa ne dohaja. Kot odgovor na krizo je nastal tudi enotni nadzornik.

Verjamem, da je veliko pomislekov, v nekaterih primerih je prišlo verjetno tudi do kriminalnih dejanj, ki so v procesu naznanitev in vloženih obtožnic. Vendar pa to ni vloga regulatorja, temveč pravosodnega sistema. Če pogledate ameriški in islandski primer, je prišlo do obtožb šele šest let po začetku krize. Seveda bi v Sloveniji radi stvari pospešili. Na drugi strani pa je treba poudariti, da ni vsak kredit, ki se ne vrača, kaznivo dejanje. Lani se je število stečajev podvojilo v primerjavi s predhodnimi leti, kar nujno pomeni, da nekateri poslovni projekti niso bili zastavljeni na ustrezen način in posledično niso bili sposobni preživeti. Vendar je to povsem normalno delovanje gospodarskega sistema. Na žalost so se vse negativne stvari združile v letu 2013. Tudi zaradi tega, ker niso bile upoštevane zahteve Banke Slovenije po dokapitalizacijah bank v preteklih letih, ko je bil vselej proračunski problem, kako zagotoviti kapital. Končna posledica tega je bilo tudi izdajanje podrejenega dolga, s katerim so banke izpolnjevale kapitalske zahteve.

Verjetno ne pričakujete, da bom komentiral svojega predhodnika.

Kar lahko povem s stališča Banke Slovenije, je, da je zahtevala dokapitalizacije pravočasno in v zneskih, ki bi lahko omilili krizo. Odločitev pa je bila v rokah lastnika, finančnega ministrstva in vlade. Položaj Banke Slovenije je morda najlaže ponazoriti s tem, da je lahko biti strog do sosedovih otrok, medtem ko se za lastne vedno najde kakšen odpustek. Ravno zato smo morali slovenske banke tako krepko dokapitalizirati in zato imamo še danes težave z upravljanjem bančnega in državnega premoženja.

Sam vidim vzpostavljanje enotnega nadzornika bolj v smeri nadaljnje konsolidacije evropskega bančnega sistema. ECB je namreč prevzela nalogo vodenja enotne denarne politike v izredno fragmentiranem finančnem sistemu. Tudi skrbni pregled je bil narejen z namenom, da banke pripelje na najmanjši skupni imenovalec, kar bo izboljšalo prenos učinkov denarne politike v realno gospodarstvo.

Moram vas popraviti. Banka Slovenije je od bank, ki so prejele državno pomoč, z odredbo zahtevala, da preverijo preteklo poslovanje v postopkih obravnavanja kreditov z vidika skladnosti z vsakokratno veljavno zakonodajo in internimi predpisi bank. In da v primeru ugotovljenih kršitev ustrezno ukrepajo.

Uprava banke je tista, ki zastopa in vodi posle bank. Banka Slovenije od bank ni zahtevala odškodninskih postopkov za vsako ceno, ampak zgolj ukrepanje v primerih, kjer je to pravno mogoče.

Stvari, ki se nam morda zdijo nedvoumne, so verjetno z vidika nekoga, ki gleda od daleč, precej drugačne. Zaradi tega je prišlo do prekvalificiranja vseh prestrukturiranih terjatev v slabe terjatve. Tak sistem bo veljal za vse evropske banke. Tudi druge evropske banke so ugotovile, da so bili procesi določanja slabih posojil doslej premalo natančni. Tu ni bilo nobenega namena oslabiti zgolj in samo slovenske banke, čeprav se radi postavljamo v položaj, češ, nekdo spet nekaj zahteva od nas. Sami smo se odločili za vstop v EU in območje evra, zdaj moramo skupna pravila, ki jih tudi soustvarjamo, sprejeti. Seveda pa to v Sloveniji nekatere bolj boli kot druge, saj so še vedno prepričani, da bi lahko tukaj na svoj poseben način upravljali z gospodarstvom ali nekaterimi institucijami.

Res je. A hkrati se nihče ne vpraša, ali obstaja dovolj pravih projektov, v katere bi bilo smiselno vlagati. V območju evra prihaja ob tem do resnih pomislekov, ali je način, kako je zgrajeno evropsko gospodarstvo, ki je skoraj v celoti podprto z bančnimi krediti, v resnici pravi model za rast. V ZDA imajo banke precej manjšo vlogo pri financiranju gospodarstva, kar je eden izmed razlogov, da danes toliko govorimo o bančništvu v senci, ki je v bistvu celotno področje opravljanja finančnih storitev, ki ni neposredno pod bančno regulativo. S tega vidika je ključen premislek tudi v Sloveniji, ali je smiselno vse projekte financirati s krediti pri bankah in ali ni morda prišel trenutek za iskanje načinov, kako odpreti slovensko gospodarstvo zasebnim vlagateljem. Lani so donosi na slovenske državne desetletne obveznice znašali okoli sedem odstotkov, danes so okoli 2,5 odstotka. Lahko se nam spet zgodi, da se ujamemo v začarani krog zadolževanja, ki bo zgolj in samo povečal zadolževanje, hkrati pa izjemno malo prispeval k obnovitvi gospodarske rasti. Predvsem pa bodo vsa tveganja spet padla na ramena davkoplačevalcev. Danes je vsak pripravljen posojati državi, manj jih je pripravljenih privatizirati, še manj pa investirati in prevzemati tveganja.

Problem Slovenije je v tem, da lahko država pride do kakršnekoli količine denarja, realni sektor pa do tega denarja ne more. Investitorji namreč niso prepričani, da mislimo resno. Za tujce nismo zanimivi, ker smo preveč nepredvidljivi.

Banke so po krizi seveda bolj previdne pri odobravanju posojil, predvsem zato, da ne bi ponovno nastala slaba posojila. Pri bankah, za katere so stresni testi pokazali, da so kapitalsko dovolj močne, je predvsem vprašanje, ali ni za manjši obseg posojil vendarle krivo ne dovolj kakovostno povpraševanje. Danes zahtevati od bank, da bodo dajale posojila vsem, ki si jih želijo, bi bilo izjemno nevarno.

Mogoče pa je razlog v tem, da je bilo pred krizo izdanih preveč posojil in da je proces razdolževanja le vračanje v normalne okvire. Bilance bank bodo zagotovo manjše kot pred krizo. Nevarno je pričakovati, da bodo banke poskušale doseči enake ravni bilanc kot pred krizo. To bi pomenilo, da se vračamo na prag nove finančne krize.

Nisem pravi naslov za to vprašanje. Banka Slovenije je nadzornik, prodajo NKBM vodi Slovenski državni holding. Zahtevala jo je evropska komisija v zameno za odobritev državne pomoči, enako velja za združitev Abanke in Banke Celje. Vse skupaj so zgolj koraki v smeri konsolidacije bančnega sistema, ki bi lahko izboljšala finančno stabilnost in poiskala zasebne lastnike.

NLB bomo težko prodali, dokler bo obveljala klavzula 25 odstotkov plus ena delnica. To je tako, kot da bi prodajali štirisobno stanovanje, pri čemer bi eno sobo še vedno obdržali zase. Postopek prodaje NKBM pa teče po pričakovanjih.

V Sloveniji je problem, ker še vedno nismo zanimivi za tuje investitorje, tudi bančni sistem ne. Kot država se seveda lahko odločimo, da ne bomo ničesar prodali in da poskušamo izboljšati upravljanje podjetij. Vendar moramo pri tem vedno upoštevati, da bo tudi naslednja morebitna dokapitalizacija šla na pleča davkoplačevalcev. To je legitimna odločitev, vendar mora za to nekdo prevzeti odgovornost. Če tega ne znamo, potem je bolje, da banke prodamo. A to mora povedati vlada.

Za Banko Slovenije je pomembno, da banke izpolnjujejo regulatorne zahteve, da so ustrezno kapitalizirane in da je bančni sistem stabilen. Je pa res, in upam, da smo se v zadnjih 24 letih že naučili, da država verjetno ni najboljši lastnik bank. Pa ne zato, ker bi bila državna lastnina sama po sebi problematična, vendar imamo očitno probleme z upravljanjem državnega premoženja. Edina rešitev je prodaja, bodisi tujcem ali domačim vlagateljem. Slednje smo poskušali v preteklih desetletjih, in upam, da smo v tajkunskih zgodbah ugotovili, da tako ne gre. Prodaja tujcem je izhod v sili, vmesna rešitev pa bi bila najem profesionalnih upravljavcev, od katerih bi se lahko celo kaj naučili. Na ta način bi se izognili pritisku po takojšnji prodaji premoženja, ki je v ekonomskem smislu težko opravičljiva. Zakaj? Zato, ker je nemogoče na hitro prodati tako veliko število podjetij po primerni ceni. S prodajanjem kažemo svetu, da mislimo resno, a za Slovenijo so ključne nove investicije, ki jih brez demonstrativnih učinkov privatizacije ne bo.

Slaba posojila v drugih državah so bila vezana predvsem na nepremičninski sektor, pri nas pa na podjetja, kar seveda nujno pomeni tudi lastniško prestrukturiranje. Če menedžer s krediti ni uspel privatizirati podjetja, potem bo banka ta slaba posojila pretvorila v lastniški kapital in podjetje lastniško preoblikovala. V tem trenutku moramo najti neki sistemski način razdolževanja, ki ne bo vezan samo na banke. Zato je bila tudi ustanovljena DUTB. Postopki DUTB za nekatere potekajo prepočasi, vendar potekajo. Ključno je vprašanje, kako bomo s prestrukturiranjem dokončno očistili podjetja. Naj poudarim, da vsa podjetja ne bodo preživela. Danes se v Sloveniji na žalost znova pojavlja histerija, da morajo vsa zadolžena podjetja preživeti. Najbrž obstajajo razlogi za to, da slabo poslujejo. Morda nimajo dovolj trgov, lahko je v ozadju pomanjkljiv poslovni model. Ali pa so se sama zapletla v zgodbe, ki niso nujno kazniva dejanja, ampak so le posledica spremenjenih gospodarskih razmer in verjetno v določenih trenutkih napačne presoje o tem, v kaj je bilo smiselno investirati pred leti in v kaj danes.

To je vprašanje za tiste, ki so pripravljali in sprejeli zakon o slabi banki. Ustanavljanje slabe banke je bilo vedno politično vprašanje. Poglejte si kronologijo. Zakon je bil v obravnavi v parlamentu decembra 2012, potem je sledila ustavna presoja. Šele maja 2013 je slaba banka nekako nastala. Ko je vlada želela nanjo prenesti slaba posojila, pa je vstopila evropska komisija. Komisiji je bilo že od daleč jasno, da nekdo poskuša politično vplivati na prenose premoženja z državnih bank na državno inštitucijo in pri tem uporabiti davkoplačevalski denar. Iz te zgodbe se lahko naučimo, da vse, kar se dogaja v Sloveniji, prej ali slej pride tudi do Bruslja in Frankfurta. Zato bi bilo ključno razmisliti, ali so naši motivi vedno pravi in dobronamerni.

Število bank na trgu je vedno poledica razmer na trgu in lastnikov, ki so glede na donosnost na trgu pripravljeni vztrajati. Menim, da je v Sloveniji še vedno preveč bank in da je konsolidacija z vidika vedno večjih kapitalskih zahtev proces, ki bo še nekaj časa trajal. Če ima banka večji kapital, mora imeti tudi večji obseg poslovanja. Pri nas so banke po obsegu poslovanja premajhne, zato so tudi stroški primerljivo višji kot v drugih državah. Nerealno je pričakovati, da bo kdo kupil banko, ki ima le štiri- ali petodstotni tržni delež. Zato je smiselno nadaljevati s postopki konsolidacije.

Ker so stresni testi, ki smo jih naredili za obdobje treh let, pokazali, da lahko pride do oslabitve kapitala. Gorenjska banka ima možnost, da okrepi svoj kapital na različne načine. Ali s preoblikovanjem aktive, z odprodajo premoženja ali pa da najde zasebnega lastnika.

Da.

Ob lanskih dokapitalizacijah smo od bank zahtevali le to, da nemoteno opravljajo storitve za komitente. Tega ne smemo mešati z varnostjo bank. Zato v Sloveniji ni nastal problem, kot v nekaterih drugih državah, ko nekateri depozitarji niso mogli dvigniti svojih prihrankov.

Dejal sem le, da je možnost v okviru reševanja problema, ki je nastal z izbrisom, da ustavno sodišče presodi, da je bil zakon neustaven. Banka Slovenije je izvrševala zakon o bančništvu, ki zahteva, da so pred dokapitalizacijo z davkoplačevalskim denarjem izbrisani vsi imetniki kapitala, v tem primeru tudi lastniki podrejenih obveznic.

Kakšno odgovornost pa naj prevzamem? Če ne bi izbrisali podrejencev, bi kršili zakon. Če tega ne bi storili, bi moral prevzeti odgovornost za kršenje zakona o bančništvu.

Pravila zahtevajo izbris lastnikov kapitala in lastnikov podrejenega dolga. Želim si, da bi ustavno sodišče čim prej razsodilo, ker so pritiski na Banko Slovenije neutemeljeni.

Končna posledica je bila v Sloveniji in Avstriji enaka, izbris podrejencev.

Verjetno je prišlo do ločitve finančnih ciklov in cikla realnega gospodarstva. Soočamo se z brezkreditno gospodarsko rastjo, kar ni samo slovenski fenomen, ampak je opazen tudi v nekaterih drugih delih evrskega območja. Zato je ključno sporočilo ECB in nacionalnih regulatorjev, da centralne banke ne moremo same zagotoviti kreditnega povpraševanja in gospodarske rasti, če pri tem ne sodelujejo tudi druge ekonomske politike. Te pa so nujno vezane na nadaljevanje reform v smeri večje fleksibilnosti gospodarstva in na fiskalno politiko. Problem Evrope je, da imamo enotno denarno politiko, a še vedno razpršene fiskalne politike. Zato prihaja do večjih pritiskov na centralne banke. Stresni testi in uvedba evropske bančne unije sta ukrepa v smeri krepitve ponudbe, na povpraševanje pa centralne banke zelo težko vplivamo.

Omejitve izhajajo predvsem iz razdrobljenosti finančnih trgov v evrosistemu. Donosi na dolgoročne obveznice v državah, ki imajo evro, so izjemno različni. Vendar te razlike niso posledica denarne politike, ampak različnih strukturnih faz gospodarstev. Zato je logično, da vse centralne banke opozarjamo na komplementarnost ostalih politik. Logično je, da se mora investicijski cikel pospešiti z drugimi ukrepi, predvsem s strukturnimi reformami.

Evrsko območje nikoli ni izpolnilo vseh pogojev za enotno denarno valuto. Zato je bila zavestno sprejeta odločitev, da bo evro spodbudil procese konvergence, vendar pa ti potekajo počasneje, kot bi si želeli. Leta 2008 smo se morali soočiti še s finančno krizo, ki je razgalila težave, v Sloveniji vezane še na strukturne nepravilnosti. Težave je seveda kratkoročno najlaže reševati z denarno in tečajno politiko, dolgoročno pa so nujne strukturne prilagoditve.

Mandat ECB je jasen. To je cenovna stabilnost. ECB s tega vidika že danes prestopa nekatere svoje neposredne pristojnosti z instrumenti, ki poskušajo spodbuditi gospodarsko rast oziroma obnoviti kreditiranje. Ker smo v območju ničelnih obrestnih mer, je logično, da doslej nestandardni ukrepi postajajo standardni. Okviri, znotraj katerih delujejo centralne banke, so se spremenili, in najbrž bo treba na novo napisati kar nekaj učbenikov. Današnji ukrepi centralnih bank so bili še pred časom povsem nepredstavljivi. Zato prihaja tudi do neskladij ukrepov s pravnimi redi v nekaterih državah. Težave bomo reševali, ko bo do njih prišlo. ECB pa ima še vedno veliko manevrskega prostora, in če bo razsodba neugodna, bo uporabila druge ukrepe.

Kadarkoli na ECB sprejmemo kakšen ukrep, se naslednji dan pojavi vprašanje, kaj bo sledilo. Nihče ne počaka na učinke ukrepov. Menim, da moramo vzdržati pritiske javnosti in trgov. Stresni testi so zagotovo bili eden od zaviralnih elementov pri povpraševanju na trgu. Lani smo na primer v Sloveniji čakali kar nekaj mesecev le na rezultate stresnih testov. Ko so bili objavljeni, so se mednarodni finančni trgi odzvali izjemno pozitivno in donosi na desetletne državne obveznice so močno padli. Če se bo le del tega učinka prenesel na evrsko raven, ECB morda sploh ne bo treba poseči po kvantitativnem sproščanju.

Vedno je tako, da so pritiski na dobro delujoče institucije večji. Še posebej takrat, ko druge institucije ne delujejo. Nekaj mesecev smo bili v položaju, ko se je stara evropska komisija poslavljala, nova pa je šele nastajala. S formiranjem nove komisije in z ureditvijo proračunskih vprašanj ter odpravo makroekonomskih neravnovesij se bodo zadeve umirile in končno bomo lahko začeli iskati komplementarnost politik med ECB in komisijo. Hkrati je bila ECB sredi stresnih testov, kjer je bilo tudi veliko pomislekov, kako zdravo je v resnici jedro bank.

Nekatere centralne banke ne opravljajo nadzora, na primer v Nemčiji in nekaterih baltskih državah. Centralnih bank zato ne morete primerjati zgolj po številu zaposlenih. Po drugi strani pa je logično, da imamo več zaposlenih, saj imamo več nalog. Banka Slovenije tudi ni proračunski porabnik. Svoje delovanje financiramo s sodelovanjem v evrosistemu. Vsako leto v proračun vplačujemo presežke nad stroški. Zato se le čudim, ko slišim, da je Banka Slovenije davkoplačevalski porabnik in da bi jo bilo treba zapreti. Takrat bodo šele nastali stroški za davkoplačevalce – štiristo ljudi bo na zavodu za zaposlovanje.

To izhaja iz nerazumevanja delovanja Banke Slovenije in kritike so povsem neupravičene. Obseg dela se je povečal, ker ne skrbimo samo za slovenski bančni sistem, ampak sodelujemo tudi pri vseh drugih aktivnostih ECB. Smo pa šli v reorganizacijo banke, ki bo povečala odzivnost do bank.

Stroški nadzora so bili doslej večinoma na plečih Banke Slovenije. S ciljem srednjeročnega poenotenja ureditve nadzorniških nadomestil v okviru evro območja, kar pomeni enake pogoje za vse banke znotraj SSM ureditve in nadzora, bomo začeli pri bankah postopno povečevati delež pokritja stroškov nadzora. V šestih ali sedmih letih bi bili stroški pokriti v celoti. Proces se začenja letos.

Zaradi konkurence na trgu lahko vsakdo izbere najcenejšo banko. Miselnost, da je najboljša samo ena, in to slovenska banka, se že spreminja. Naj opozorim, da gredo vse spremembe v slovenskem bančnem sistemu v smeri približevanja standardom v evrskem območju.