"Resna rešitev bi bila izgradnja visoke zapore na zgornji Idrijci, ki bi omogočila gravitacijsko preskrbo z vodo celotne pokrajine," je zapisal v nadaljevanju. Predlagal je sistematsko izgradnjo med seboj povezanih akumulacij vode, prečiščevanje odpadnih voda in njihovo sekundarno uporabo. "Kmetijske tehnologije naj bi se prilagodile varni uporabi vode v kmetijstvu - kapljično namakanje po izraelskem načinu." Sloveniji predlaga, da se začne do vode obnašati kot puščavske države, ker se bo prej ali slej soočila s pomanjkanjem vode.

Ljudi, ki delajo paniko zaradi okolja, je veliko. Dr. Timi Ećimović pa je med njimi nekaj posebnega.

"Nisem predlagal nič drugega kot to, kar sem naredil doma, v svoji hiši tukaj v Kortah. Že ko sem hišo gradil, sem vedel, da se bomo v desetletju ali dveh soočili s pomanjkanjem vode. Kaj to pomeni, sem videl že v sedemdesetih letih, ko sva z ženo prvič živela v Afriki."

Hiša v Kortah je polna spominov na življenje v vzhodni in zahodni Afriki, Indiji in na Kitajskem. Sedemdesetletni Ećimović se v kopici dokumentov, objavljenih knjig in poljudnih pamfletov pojavlja kot dr. veterinarske medicine, fizik, ustanovitelj ekoloških gibanj, kandidat za Nobelovo nagrado, predstojnik katedre okoljskih znanosti na univerzi v Kuala Lumpurju in prejemnik letošnje filipinske nagrade za mir, ki jo podeljuje fundacija Gusi iz Manile. Zares privlačna pa je njegova življenjska zgodba in način, na katerega jo je prevedel v svoje neposredno življenjsko okolje v Kortah nad Portorožem, kjer je zgradil hišo.

Pravite, da je Slovensko Istro zajela suša.

Ne rabite mene, da vam to povem. Oblasti so naredile prvi korak k omejevanju porabe vode in predpisale stroge kazni za kršilce. Kmetje vozijo vodo s cisternami. Napovedujejo se redukcije dobave vode v vodovodih. To je suša. Da. Je pa v neposredni povezavi s premiki v sistemu klimatskih sprememb, o katerih pišem in predavam.

Ali ni to v resnici samo malo bolj suho vreme, ki je za te kraje običajno? Navajeni smo, da poleti ni dežja. Zakaj letošnjemu lepemu in toplemu poletju jemljete privlačnost?

Zato, ker vaše lepo in toplo poletje za naravo okoli nas pomeni radikalne spremembe. O tem sem napisal nekaj knjig. Kraj, kjer sedimo, je dežela refoška in najboljšega oljčnega olja v Mediteranu. Oboje je prizadeto. Najprej februarja zmrzal, ki je prišla skupaj z nenavadno močno burjo. Potem pa hudo pomanjkanje padavin.

Kako pogosto je to?

To je zelo redko. V zemlji ni več latentne vlage. Glinena tla so je še nekaj zadržala, flišnata tla pa so popolnoma suha. V Zgornji Medoši imamo glinena in flišnata tla. Če pogledate po hribu, boste videli, da so nekateri vinogradi še živi, ti rastejo na glinenih tleh. Vse, kar je na flišnatih tleh, pa je usahnilo. Vsaka lokalna skupnost ima svoje probleme. Nas je suša prizadela drugače kot kraje, ki so morda samo dvajset kilometrov stran. Pomanjkanje dežja pa občutimo vsi.

Ampak ali ni bilo tukaj vedno bolj malo dežja?

Ne. Običajno pade ravno dovolj padavin za mediteransko okolje. Leta 1992 smo imeli pomanjkanje vode, vendar manjše kot sedaj. Pred tem in po tem pa ne. Starejši se spomnijo suš pred drugo svetovno vojno, vendar je bilo v resnici vedno dovolj padavin.

Tole pa je sedaj suša. Treba je biti natančen. Suša je pomanjkanje atmosferskih padavin na znana povprečja. Kako vemo, kaj je povprečje? Tako, da ga merimo. Klime ne merimo tako dolgo, kot ljudje mislijo. V rimskem času nihče ni meril klime. Niso imeli s čim. Šele konec devetnajstega stoletja so začeli meriti z aparati. Razcvetelo pa se je z vojnami. V prvi svetovni vojni so hoteli bolje razumeti vreme na Maginotovi črti, v drugi svetovni vojni pa so hoteli predvidevati vreme za invazije. To smo podedovali mi, ki našo klimo merimo. Vemo, kaj je običajno, kaj je občasno in kaj je izjemno.

V Kortah, v Zgornji Medoši, kjer sedaj sedimo, je na leto povprečno padlo 625 milimetrov dežja. Takšno povprečje je bilo zadnjih sto let. Pričakovati je bilo, da bo takšno tudi ostalo. Od oktobra lanskega leta pa tukaj ni bilo padavin, ki bi zemljo namočile globlje kot dva centimetra. Glede na znana povprečja občutimo pomanjkanje atmosferskih padavin. Temu se reče suša.

Zakaj je tako?

Klima je posledica veliko dejavnikov. Ampak načeloma je tako, da zrak nad naše območje prinaša vlago in običajno je je nad severnim Mediteranom dovolj. Tako je vedno bilo. Zdaj pa smo soočeni s čisto lokalnim učinkom klimatskih sprememb. Vsi Slovenci smo navajeni živeti v svoji klimi. Lahko niha sem in tja, ampak iz leta v leto je bolj ali manj enaka. Ali bolje: iz leta v leto je bila bolj ali manj enaka. Sedaj pa se je naša klima začela spreminjati. Leta 1995 sem v knjigi o ekološkem kmetijstvu pisal o tem, da bo prišlo do sprememb. Osnovni motor narave je medsebojno delovanje. Spremembe v Sahari, ki je na drugi strani našega morja, vplivajo tudi na nas, četudi se zdi tako zelo daleč. Ampak Sahara je v našem neposrednem sosedstvu.

Napovedi za Mediteran, kamor sodi tudi večina Slovenije, so še kar jasne. Bili smo vajeni, da je pozimi visoko v hribih štiri metre snega. Zdaj ga že dolgo časa nismo videli. Namesto v Kranjsko Goro bi se splačalo vlagati v visokogorska smučišča na Krnu. Ko gre za sneg, nas skrbijo smučišča. Vendar ima pomanjkanje snega še druge posledice. Če pozimi ni snega in ledu v gorah, se spomladi nima kaj taliti in po rekah odteči v dolino. Zaradi tega se znižuje raven podtalnice. Tega ne vidite, zato vas ne skrbi. Prišel pa bo čas, ko vas bo skrbelo. In na to se je pametno pripraviti.

Kako?

Najprej na lokalni ravni okoli svoje hiše. Tukaj vode sedaj ni. Vedno je bilo samoumevno, da voda je. Odpreš pipo, natočiš zalivalnik in greš na vrt. Sedaj pa vode iz vodovoda ne smemo uporabljati za zalivanje. Ampak tega ne občutimo samo mi. Sam sem že zdavnaj naredil zbiralnik za vso deževnico, ki se po vrtnem potoku steka v kamnito jezero. Ko zjutraj vstanem, je tukaj jata ptic, ki hodijo sem pit. Nimajo kam drugam. Slovenija pa nima narejenih zbiralnikov za vodo v primeru suše.

Kako se lahko sploh soočimo s klimatskimi spremembami?

Lahko vam dam odgovor na našem dvorišču. Ko dežuje, moramo vodo shraniti. Deževnico je treba zbirati, popolnoma nesmiselno je, da odteče v kanalizacijo. Shranjujem jo v velikem pokritem rezervoarju. Tam zgoraj za hišo. Če pride do viška vode, ta odteče v kamnito jezero spodaj, potem še v manjše jezero in od tam ima odtok v hišno kanalizacijo. Če je vode dovolj, se tukaj naredi potoček, ki naredi okolico prijetno. Ptiči imajo to zelo radi. Sedaj je vode zelo malo, zelo počasi teče v kamnito jezero in naprej, za ptiče pa je tudi to dovolj.

Tukaj desno vidite zeleno rastlinje. Govoriva o suši, tisti del vrta pa je ves zelen. Paradižniki tukaj spodaj so suhi in letos sploh ne bodo dozoreli. Usihajo. Nehali smo jih zalivati. Tam, vidite, pa je vse zeleno. To je rastlinje, ki potrebuje vodo, zalivamo pa ga ne. To je rastlinska čistilna naprava. Vse odpadne vode iz hiše se prečistijo in spustijo v odtok. Tehnično se temu reče rastlinsko sanitarno močvirje. Vsa odpadna voda gre najprej skozi greznico, ki zadrži trde delce. Odpadna voda potuje do petdeset centimetrov globoke, dva in pol metra široke in osem metrov dolge luknje, v kateri je gramoz granulacije od štiri do trinajst milimetrov. V Sečoveljski dolini sem pred dvanajstimi leti v potoku izkopal trsje in ga presadil nad luknjo. Trsje izkorišča snovi, ki so v odpadnih vodah, raste in se razmnožuje. Vse odpadne vode se predelajo v rastlinsko maso, ki jo potem porežemo in iz nje naredimo kompost, s katerim gnojimo vrt.

Tako se bivalno okolje načrtuje za klimatske spremembe. Na strehi so sončne celice za segrevanje vode. Na Cipru, kjer imajo težave z energijo, so bile zakonsko predpisane že leta 1974. Pozimi in poleti imamo toplo vodo za umivanje, za kuhinjo in za centralno ogrevanje na sončno energijo. Zakurim samo takrat, ko je najhujši mraz, nekajkrat na leto. Pod streho je rezervoar iz nerjavečega jekla, ki drži kubik vode. Napajamo ga iz vodovoda. Vpraševali so me, če sem zmešan, da držim pod streho kubični meter vode. Ko bodo redukcije in ne bo vode, bo en kubik dovolj, da se prebrodi kriza.

Ko smo živeli v Tanzaniji, smo temu rekli tanganjiški bojler. Tam sem ga prvič videl. Vode je bilo vedno premalo, nekaj ur na dan pa sploh ni tekla. Brez rezervoarja na strehi ne bi preživeli. Ko voda je, je shrani čim več. Na sušo sem relativno dobro pripravljen, vendar imam težave tudi jaz. Sosed Ottavio, ki ima traktor, mi enkrat na teden napolni rezervoar z vodo, da lahko zalivam.

Zalivam pa pazljivo. Tako sem se odločil zaradi izkušnje življenja v Afriki, kjer se s problemi pomanjkanja vode srečujejo ves čas in na zelo dramatičen način. Vedenja o razmerju med človekom in naravo pa je tam veliko. Že moguli v Indiji so znali denimo hladiti zrak. V Rdeči trdnjavi v starem delu New Delhija voda teče iz jezera v jezero skozi cel vrt in ga hladi. Teče pa tudi skozi sobane, kjer je tudi v najhujši vročini hladno.

Je prišel čas, ko se moramo učiti od držav, ki smo jim včasih rekli tretji svet?

Leta 1970 sva bila z ženo prvič dve leti v Tanzaniji. Najprej sva se naučila, kaj pomeni angleški izraz take it easy. Nič ni tako grozno, da ne bi moglo počakati na pametno rešitev. Zdi se mi, da nam v Sloveniji tega manjka. Tukaj se hoče juho pojesti, ko je najbolj vroča. V ekstremnih pogojih pa tako ni mogoče ravnati. Ljudje, ki živijo v ekstremnih pogojih, niso nič drugačni od nas. Le prilagoditi se morajo, ker sicer umrejo. Homo sapiens je po vsem svetu enak. Smo različne barve in rasti, ampak človek je samo eden. Miselnost v srednji Evropi pa se močno razlikuje od miselnosti v podsaharski Afriki.

Ko sem prišel v Indijo, sem videl, da se da razmišljati še mnogo drugače. Na Kitajskem tudi. Razmišljajo drugače, delajo pa iste napake kot vsi drugi. Na Kitajskem sem jim pred desetletji izračunal, da bodo izgubili 14 odstotkov kmetijskih površin, če bodo gradili avtoceste in parkirišča. In točno toliko so jih izgubili. Veliko jih je, pametni pa so tako kot mi.

Vaša bibliografija je tako pisana, da je težko razbrati vaš profil. Kaj vse ste počeli?

Sem doktor veterinarske medicine. To je bila moja prva izobrazba. Moja prva služba v tujini je bila v Tanzaniji, kjer sem bil vodja veterinarske službe v Mbeyi. Ko sva se z ženo vrnila, sva se lotila zunanje trgovine in prepotovala ves svet. Ukvarjal sem se s farmacijo. Kasneje sem kot svetovalec delal za Ljubljansko banko, dokler nisem šel postavljat tovarne disperzijskih barv v Nigeriji, v mesto Enugu nad Onitsho ob reki Niger. Tam bi morala biti urejena parcela, pa ni bilo nič. Parcela sploh ni bila dodeljena. Sedem ur sem stal pred ministrovo pisarno in čakal, da me sprejme.

Ko je bilo konec delovnega časa in je odhajal domov, sem še vedno sedel tam. "Kaj pa vi tukaj?" me je vprašal. Če bi šel molče mimo mene, bi tudi jaz molčal. V Afriki se pred uradniki tako postopa. Ker pa me je vprašal, sem mu odgovoril. "Čakam, da dodelite parcelo za tovarno," sem mu rekel. "Ah, pozabil sem sem," je rekel. Seveda ni pozabil. Postopal je po lokalnih navadah višjega uradnika do ljudi na nižjem položaju. Ker sem spoštoval pravila, sem dobil 42.000 kvadratnih metrov ob glavni cesti na poti med Enugujem in Onitsho. V osemnajstih mesecih sem postavil tovarno disperzijskih barv.

Veliko sem potoval, od zahodne Afrike do vzhodne Kitajske. Sistematično sem se začel ukvarjati s sistemom klimatskih sprememb, ker sem začel slutiti učinke v deželah, skozi katere sem potoval. V ekstremnih razmerah so stvari včasih bolj jasne. Med letošnjo sušo so tudi pri nas razmere ekstremne, zato se marsikdo vpraša, kaj je sedaj s klimatskimi spremembami. Veliko je načinov, na katere je o tem možno govoriti. Meni se zdi, da je poljudnost najbolj ustrezna. Sušo je treba načrtovati in se nanjo pripraviti.

Kako lahko načrtuješ sušo?

Tako, da zadržiš vodo za potrebe v sušnih časih. Istra je vedno bolj skromna s padavinami, vodnih rezerv pa je premalo. Tudi vodovodi niso do konca sestavljeni v sistem. Naš največji rezervoar vode je Trnovski gozd, ki zadrži vlago na poti k Alpam. Nimamo pa narejenega zbirališča na Idrijci, ki bi lahko zalagala celotno Primorsko v primeru suše. Se zdi trapasto, ne? Hraniti vodo v deželi, ki misli, da je polna vode? Ampak pojdite v Bolgarijo in se povzpnite na Šapko, kjer so se borili Rusi in Otomani. S planine je sijajen razgled daleč naokoli. Povsod vidite majhna jezerca. Nešteto jezerc. Bolgarija je ena največjih proizvajalk vrtnic in rožnega olja na svetu. Sooča pa se z nevarnostjo suše, ki lahko ogrozi državni budžet. Vodo si zagotavljajo tako, da deževnico zbirajo v majhnih odprtih rezervoarjih po vsej deželi. Na klimatske spremembe moramo biti pripravljeni. To niso več predpostavke in teorija. Tudi v Sloveniji zaznavamo spremembe.

Ampak, oprostite: pred dvema letoma smo slišali, da so poplave v Ljubljani rezultat klimatskih sprememb. Govorimo o segrevanju ozračja, pa smo imeli letos eno bolj mrzlih zim. Kaj je res?

Klimatske spremembe pomenijo, da so možni vsi ekstremi in da se lahko zgodijo stvari, ki so se še pred desetimi leti zdele nemogoče. V Radžestanu v puščavskem delu Indije so me pred dvajsetimi leti vpraševali, kaj mislim o njihovi klimi. Rekel sem jim, da bodo videli sneg kljub temu, da so v subtropskem pasu v puščavi. Takoj so postali prešerne volje in se smejali, češ, ja, to bi pa res radi videli. Sneg pri nas. Čez deset let so padale snežinke. Ni padlo pol metra snega. Ampak v puščavi so naletavale snežinke. Potem sem se smejal jaz.

Sistem klimatskih sprememb se je začel premikati in videli boste vse mogoče. Vendar ne presojati samo po ekstremih. Ti nas samo opozorijo. Poplave v Ljubljani so bile posledica zelo velike količine padavin v zelo kratkem času. Učinki so bili tako hudi, ker niso bili pripravljeni. Niso naredili sistemov za kompenzacijo, ki bi učinke ublažili. Še kanalov ob cestah niso počistili in jih še danes ne čistijo. Ob naslednjih velikih padavinah v zelo kratkem času boste videli isto.

Pri klimatskih spremembah se srečujemo še s fenomenom pomanjkanja družbene odgovornosti posameznika. Sto tisoč let pred našim štetjem so ljudje imeli v sebi to, da so del dediščine narave. V devetnajstem in dvajsetem stoletju se je to začelo izgubljati, danes pa živimo v svetu družbene odgovornosti korporacij.

To je pač svet, v katerem živimo.

Da. In nimamo nobenega drugega. Naša suša tukaj v Kortah je rezultanta delovanja sistema klimatskih sprememb na globalnem nivoju, na regionalnem nivoju kontinentov in na lokalnih nivojih. Madeleine Albright je v Združenih narodih doživela aplavz, ko je rekla, da so klimatske spremembe globalnega pomena. Ampak nihče ne umre v globalnem smislu. Vsi živimo v lokalni skupnosti. Za planet Zemljo je vseeno, ali smo mi tukaj ali nas ni. Če bomo s svojim delovanjem povzročili naše izginotje kot vrste, bo svet še naprej obstajal. Ampak morda sveta le ni dobro prepustiti abstraktni odgovornosti. To je le naš svet. Od vsakega od nas.

Nekako živimo v upanju, da je te procese mogoče obrniti.

Tako mislimo, ker smo pokrpali ozonsko luknjo. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so razvili klorofluoroogjikovodike, ki jim na kratko pravimo freoni ali cfc. Do nedavnega so jih imeli za najbolj stabilno sintetično kemično substanco. Bili so skrajno koristne spojine. Uporabljali so jih povsod, celo v barvah za hiše, v gradbenih materialih, v gasilnih aparatih. Za vse mogoče. V hladilnikih smo jih uporabljali za hladilno tekočino. Do leta 1980 jih je bilo izdelanih okoli šest milijonov ton. Za več kot štiri milijone se ni vedelo, kje so.

Konec šestdesetih let smo zaznali, da nastaja ozonska luknja. Ozonska luknja je bila prvi primer zaznavanja vpliva človeškega delovanja na sistem klimatskih sprememb. To je tudi edini primer, da se je napako popravilo. Z montrealskim protokolom so bili cfc-ji prepovedani in ozonska luknja se je skrčila. Ampak freoni niso vse, kar spuščamo v atmosfero. Zdaj nas je na svetu sedem milijard. Vsak od nas pušča za seboj smeti, zaradi nas pa se v zrak dvigajo milijoni ton ogljikovega dioksida, kar povzroča učinek tople grede. Vsak od nas rabi energijo noč in dan. Pomnoženo s sedem milijard so to strašne sile. S tem je sistem klimatskih sprememb, ki je bil stabilen, porušen. Prišlo je do konstantnega dviga temperatur. Do konca stoletja predvidevamo, da se bodo temperature v povprečju dvignile za štiri stopinje.

To se ne zdi dramatično.

Prijatelju, ki ima hišo ob morju, sem svetoval, naj jo proda. Morska gladina se bo zvišala in zanjo ne bo dobil nič.

Toda morska gladina se dviga zelo počasi.

Ste videli letošnje katastrofalno taljenje letu na Grenlandiji? Talil se ni led, ki je v morju, ampak led na kopnem. Za nas je najhujša tragedija, če izgubimo ledenike, ki se sedaj talijo na Antarktiki in na Grenlandiji.

Kdaj bo tukaj spet dež?

Čez dvanajst dni.

Pa ga bo dovolj?

Ne. Ti časi so minili.