Ima celo lastne piščalne orgle iz mojstrske delavnice Tomaža Močnika, a jih je trenutno postavil v cerkvico sv. Miklavža v Dvoru pri Polhovem Gradcu, saj so zavzele celo dnevno sobo. In da mu ni treba hoditi vedno vadit v cerkvico, ima doma še elektronske orgle, ki pa niso namenjene repertoarju, temveč le eksperimentom v improvizaciji. Zdaj si želi še velik koncertni klavir s pedalno klaviaturo za noge, ki pa ga bo treba še izdelati.

Po diplomskem in magistrskem študiju orgel in kompozicije na dunajski univerzi za glasbo se je na akademiji Internazionale di Musica Antica v Milanu specializiral še iz predklasične glasbe za inštrumente s tipkami. Koncertira in predava po vsej Evropi in Aziji, vabijo ga v žirije na mednarodna orgelska tekmovanja. Kot organist je deloval na Dunaju in potem v Ljubljani, vmes tudi poučeval in bil predsednik Slovenskega orgelskega društva, nato je nekaj let vodil lasten orgelski razred na Univerzi za glasbo v Gradcu. Zadnja štiri leta honorarno deluje kot docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani in poučuje v Zavodu sv. Stanislava. Tam je zasnoval nove orgle in sodeloval pri izdelavi še 25 novih slovenskih orgel, med drugim v Kosezah, Dravljah, v Plečnikovi cerkvi v Šiški in v Slovenski filharmoniji.

Na akademiji predavate komorno glasbo s čembalom. V čem je komorna igra drugačna, če druščini sodobnih inštrumentov dodamo historični čembalo?

Druženje modernih glasbil s historičnimi je pustolovščina zase in ima svoje zanimive plati, a tudi omejitve. Študent, ki študira baročni inštrument čembalo, se v komorni skupini kar naenkrat druži recimo z moderno violino in moderno oboo ali flavto, s solopevci... Pedagoško je treba pristopiti na poseben način, saj moderno šolan violinist potrebuje čas, da se nauči lokovanja, artikulacije in intoniranja na baročni način.

Za repertoar je značilen tudi precejšen časovni razpon, kajti čembala so poznali že od 14. stoletja naprej, vsaj pol tisočletja pred klavirjem. To je bil čas pestrih izvajalskih praks in ogromnega števila stilnih obdobij, vse do zgodnjega Mozarta, ki je najprej komponiral za čembalo in šele pozneje za klavir. Od Mozarta naprej potem dolgo nihče ni več pisal za čembalo, pojavi se spet v sodobnem času.

Zadnje desetletje ni več dvoma, v kakšni izvajalski maniri in na kakšnih inštrumentih so igrali nekoč. Ali pač?

Lahko bi celo rekli, da se je v zadnjem stoletju proučevanja stare glasbe oblikovalo veliko znanja, celo konvencij, tudi zgolj hipotetičnih, kako naj bi se igralo pred štiristo, petsto leti. Čeprav o teh praksah vemo marsikaj, je še vedno dovolj prostora za intuicijo in inspiracijo. Za individualizacijo pa sploh, kajti čembalist pri starih sestavih, recimo pri kakšni trio sonati, kjer igra z oboistom in violinistom, z desno roko vedno improvizira; v notah je zapisana igra samo za levo roko. Glede na zasedbo lahko potem desno roko uporabi vsakič drugače.

Improvizacija ni značilna le za jazz, temveč je bila pri inštrumentih s tipkami do visokega baroka in še pozneje sploh primarni način igranja. V Bachovem času skladbe niso nastale primarno za orgelski repertoar, ampak kot modeli, kako se dela glasba. Bach je v predgovorih k svoji orgelski knjižici na primer pisal, da zgolj kaže način, kako se določen koral obdeluje. Poleg jazzerjev smo v bistvu organisti edini, ki improvizacijo gojimo naprej.

Ko ste na orglah preigravali Bachove "orgelske skladbe", vam preprosto nekaj ni "štimalo". Zdaj vam po svetu prikimavajo, ko pravite, da mnoge od teh skladb sploh niso bile primarno pisane za orgle, temveč za povsem drug inštrument.

To se mi je dogajalo pri določenih Bachovih skladbah in skladbah njegovih sodobnikov, intuitivno sem vedel, da nekaj ni prav, in ta občutek me je moril deset let. Vemo, da je mladi Bach oboževal severnonemške skladatelje, recimo Dietricha Buxtehudeja. Obalna trgovska mesta severne Nemčije so bila takrat zelo bogata in rojevala se je zanimiva glasba. Igrali so jo tudi z nožnimi tipkami oziroma pedali. Dejstvo, da je treba igrati tudi z nogami, so nekateri od 19. stoletja naprej tolmačili, da je to muzika za orgle. Kar pa ni nujno, saj so obstajala tudi glasbila s pedali, ki niso bila orgle.

Tako nekako sem odkril repertoar, ki očitno primarno ni bil namenjen za orgle, temveč strunskim inštrumentom, natančneje pedalnima čembalu in klavikordu, ker šele tam skladbe umetniško polno zaživijo. Medtem ko orgle gradijo velike in močne zvočne arhitekture, je lahko pedalni čembalo izredno hiter, živahen in agilen. Leta 2010 smo na ljubljanski Univerzi ob pomoči oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti in dr. Leona Stefanije organizirali mednarodni simpozij. S predavatelji iz ZDA in Evrope smo razpravljali, da se ta repertoar odkriva na novo, izdali smo tudi zbornik predavanj. Najbolj me fascinira, da tu ne gre za neke obskurne skladatelje, ki jih potegneš iz lokalnega arhiva, temveč je ta Bachov krog eden vrhuncev evropske glasbe za inštrumente s tipkami.

Zakaj so potem na inštrumente s pedali sčasoma pozabili oziroma so izumrli?

Ta glasbila so imeli ljudje doma, recimo pedalni klavikord ali pedalni čembalo, in so, s pedali ali brez, pač izumrla, saj jih je v Mozartovem času izrinil klavir. Gre za celo kategorijo pozabljenih glasbil.

Danes so inštrumenti precej standardizirani, točno se ve, kakšna je violina in katere strune ima, kakšen obseg ima klavir, in nihče ne izdela klavirja s petnajstimi dodatnimi tipkami. Včasih te uniformiranosti ni bilo, vsak teden se je na evropski sceni pojavilo pet novih izumov. Mnogo skladateljev je kreativno sodelovalo pri iznajdbah, inovacijah. Vemo recimo, da je Bach zgodnjo obliko fortepiana s svojimi pripombami izboljšal in da je dajal navodila tudi drugim izdelovalcem. Celo sam je izumil tip godala in sooblikoval inštrument s tipkami, ki se mu reče lautenwerck oziroma lutenjski čembalo.

Pedalni strunski inštrumenti s tipkami so imeli svojčas bistveno večji pomen, kot se danes zavedamo. Poučevanje na akademiji v Gradcu mi je dalo med drugim to, da sem na določene skladbe pogledal s povsem novega kota. Študente orgel sem posadil za čembalo in že je skladba bolje funkcionirala, potem pa sem začel zbirati denar še za rekonstrukcijo pedalnega čembala, kajti noben primerek se ni ohranil. Pomagal sem si s historičnimi literarnimi viri in opisi inštrumentov, kot so jih imeli Bach in njegovi učenci. Nato smo izdelali nekakšen "fotorobot", ki smo ga nadgrajevali še kakšni dve leti. Čembalo je potem izdelal francoski mojster Gerald Cattin. Leta 2009 sem s tem inštrumentom začel koncertirati po Evropi od Italije do Skandinavije.

Med transportom se inštrument razglasi. Ga sami uglasite pred koncertom?

Vedno se razglasi, zato je treba inštrument v primernem vozilu pripeljati vsaj kakšen dan pred koncertom, da se ponoči v dvorani aklimatizira. Dopoldne se ga potem uglašuje, popoldne pa že lahko vadiš. Pred koncertom se opravi še fino koncertno uglaševanje. Pedalni čembalo uglašujem sam, pedalni klavir pa mi uglasi klavirski uglaševalec.

Kakšen pedalni klavir trenutno sploh prevažate s sabo?

Pedalnih klavirjev je bilo veliko različnih tipov. Sam sem sprva vzel moderni pianino, ki smo ga predelali, da je dobil zvočne značilnosti, ki spominjajo na 19. stoletje, potem smo dodali še pedale. V 19. stoletju si lahko imel inštrument narejen tako, da si imel en klavir zgoraj in drugega spodaj za igranje z nogami. Lahko pa si pedalno klaviaturo obesil na basovske tipke klavirja, vendar oktavo nižje, to je tako imenovani šestnajstčeveljski bas, kakršnega so v pedalu imeli Liszt, Schumann in Mendelssohn.

Tehnika igranja na tak klavir je zelo zanimiva. Pri orglah smeš pritisniti pedal malo močneje ali malo manj, na pedalnem klavirju pa to sploh ni vseeno. Zelo moraš paziti, da zadeneš pravo nianso glasnosti. Če je v pedalu neka pasaža zelo hitra in mora biti odigrana pianissimo, za to potrebuješ ogromno vaje. Noge bi prehitro rade kaj premočno odigrale. Posebnost je tudi ta, da ko s prsti noge pritisneš desni pedal zgornjega klavirja, moraš s peto hkrati igrati še pedalne tipke. To je recimo bistvena nadgradnja igranja na orgle.

Pravite, da so za pedalne inštrumente s tipkami pisali največji skladatelji, danes pa se ta literatura izvaja narobe.

Robert Schumann je napisal določene skladbe za pedalni klavir in ker danes pač takšnih klavirjev ni več, se igrajo občasno kar na orgle, zato pa niso pretirano priljubljene, saj se precej bistva izgubi. Velik koncertni klavir s pedali je naravnost idealen za izvajanje romantičnega Franza Liszta, ki je v nekem obdobju ravno tako originalno pisal za pedalni klavir, kajti tudi on je bil inovator. Prav Liszt je povzročil, da so v Parizu leta 1840 začeli izdelovati pedalne klavirje. Lisztova dela včasih zahtevajo ogromno zvoka, kar je pedalnemu klavirju pisano na dušo. Pisal je celo skladbe, pri katerih je ena klaviatura navadna klavirska, druga pa harmonij.

Pedalni klavir je bil v Nemčiji nekaj časa v trendu in že je kazalo, da se bo prijel, kot so se prijela nekatera glasbila, ki jih poznamo še danes, denimo saksofon. A je žal izumrl. V Budimpešti, na Dunaju, v Bruslju, Oslu in Londonu, kjer sem igral leta 2010 in potem spet lani, so bili navdušeni, ko so Schumanna slišali na pedalnem klavirju. Zanimivo se mi zdi, da kamorkoli pridem koncertirat ali predavat, me večinoma spet povabijo. Pozimi sem gostoval na dunajskem Konservatoriju in na Royal College v Londonu in od obeh sem dobil ponudbo tudi za prihodnje sezone. Zdaj se odpravljam v Prago in nato v Moskvo, na sloviti državni konservatorij P. I. Čajkovskega.

Kako bi isto Schumannovo skladbo slišali na orglah in kako na pedalnem klavirju?

Na pedalnem klavirju predvsem romantična literatura zazveni s tistim čudovitim značilno klavirskim izrazom, ki je pogosto "dejanski obraz" skladbe. Če igramo isto skladbo na orgle, kar je seveda legitimno, je to povsem drug zvočni svet, ki pogosto ignorira določene čustvene vzgibe teh skladb; orgle imajo sicer ogromno registrskih barv, ki jih niansiraš s premikanjem registrov, medtem ko na klavirju vse niansiraš zgolj s prsti. Kakšna pozna Brahmsova skladba, ki smo jo doslej poslušali samo v orgelski različici, on pa jo je dokazano igral na pedalni klavir, na takšnem klavirju da povsem drugo sliko - zame fascinantno in avtentično.

So skladatelji vedno prav razumeli inštrument, za katerega so skladali?

Ravno za to gre. "Orgelski" skladatelji v 19. stoletju so bili primarno pianisti, ki so bolj turistično sedali tudi za orgle. Recimo Mendelssohn je bil že ugleden pianist in skladatelj, ko se je šele začel učiti orgle, podobno Liszt. Tako Robert Schumann kot njegova žena Clara Schumann sta bila pianista, Bach pa jima je bil tako zelo všeč, da sta si za igranje njegovih skladb priskrbela pedalni klavir. Schumann je bil popolnoma prevzet in zvočno fasciniran je začel komponirati za ta inštrument.

Vsi so bili torej bolj pianisti kot profesionalni organisti, in to se pozna v klavirskem narečju njihovih skladb. Brahms je pisal orgelske skladbe tako zelo klavirsko, da jih raje igram na pedalni klavir kot na orgle. Tudi če jih pozneje igraš na orgle, je izredno koristna etapa vadba na pedalnem klavirju. V glavi imaš potem to romantično zvočno sliko in pozneje na orglah nehote izbereš druge registre, drug tempo, drugačno artikulacijo. Temu sam pravim "hidden authenticity" ali skrita avtentičnost, ki jo je treba poiskati.

Bodo pedalni klavirji zdaj doživeli revival?

Vse tako kaže. Zanimanja je veliko, za študijske namene po akademijah že nabavljajo pedalne klavirje. Leta 2009 in 2010 sem imel na akademiji v Budimpešti predavanje pa tudi dva koncerta s pedalnim čembalom in pedalnim klavirjem. Eden od budimpeštanskih profesorjev si je potem kupil najprej pedalni čembalo, nato pa je nekje izvohal še en malce slabše ohranjen pedalni klavir iz 19. stoletja. Prej o tem nihče ni razmišljal. Načrtujem še snemanje zgoščenke tako za pedalni čembalo kot za pedalni klavir.

Vaša želja je, da bi imeli lasten pedalni koncertni klavir. Kako ste si pomagali doslej?

Najem takšnega koncertnega klavirja za en koncert stane več tisoč evrov, zato me organizatorji vedno najprej vprašajo, kakšen je pa moj klavir (smeh). "Borgato", ki ga lahko najamem, bi ob nakupu s pedalnikom vred veljal 300.000 evrov. To najemanje mi je trn v peti, enostavno potrebujem svoj klavir, ki bo z mano potoval po svetu. To je potem čisto druga zgodba.

Če želiš izvesti vrhunski koncert, boš najbolj vesel, če boš lahko igral na pedalni klavir, na katerem si ves čas vadil. Tudi smučar ne more 15 minut pred tekmo vzeti smučk nekoga drugega. Imam že izdelan projekt, in sicer sledim zamisli francoskega romantičnega klavirja iz leta 1852, ki sem si ga podrobno ogledal v pariškem muzeju Cité de la Musique. Zanj bom potreboval krepko čez 100.000 evrov, ki jih nabiram prek sponzorjev.

Koliko volje pokažejo izdelovalci za takšne nemanufakturne projekte, ki so seveda dražji?

Takoj so pripravljeni, sploh če najdeš dovolj denarja. Res pa moraš najprej sam dobro razmisliti, kako naj inštrument funkcionira, oni se v te stvari poglabljajo bolj z vidika izvedbe, ne koncepta, kjer je mnogo dilem. Mozarta je mogoče igrati na različne tipe klavirja, kar je stvar interpretacije. Najpogosteje ga igrajo na modernih klavirjih, ampak kdor ga je igral na originalnem klavirju iz 18. stoletja, ve, da je izvirna zvočna podoba svetove daleč od modernega klavirja.

Po eni strani sem zelo srečen, če imam pod prsti originalen inštrument, ker bolje razumem, kaj je hotel skladatelj povedati. Ko sem skladbo enkrat naštudiral, pa se načeloma ne branim sesti za moderen inštrument. Tako sem kljub dilemi, koliko pedalnih klavirjev sploh potrebujem - enega za Mozartovo obdobje, enega za Schumannovo in še enega za poznejša obdobja -, to rešil tako, da sem izbral moderni pedalni klavir.

Za jesen ste napovedali svetovno premiero Mozartovega koncerta za pedalni klavir in orkester. Kateri Mozartov koncert boste izvedli?

Ta koncert, štev. 20 v d-molu (KV 466), je skladatelj krstno izvedel ravno na pedalnem klavirju. Ker ga je igral sam, je na začetku zapisal samo nekaj taktov za pedalno igro, naprej pa je improviziral. In ko se temu koncertu dodajo pedali, vidimo skladbo v drugi luči. Pianisti danes ta koncert igrajo zelo srčkano, Mozart pa je v pedalu dodal zelo globoke tone, se pravi, da je verjetno računal na nekoliko bolj masiven zvok tudi v rokah. Na nekaterih mestih me je ganilo do solz, tako lepo vse skupaj zazveni na pedalnem klavirju.