Leto za letom različna društva in organizacije pri nas čistijo divja odlagališča, zdaj že drugič poteka tudi vseslovenska akcija, a podatki in ugotovitve s terena kažejo, da divjih odlagališč ni nič manj. So čistilne akcije sizifovo delo?
Če gledamo z vidika tistih, ki po vseh teh akcijah še vedno nedovoljeno in nemoralno odlagajo odpadke v naše okolje, bi se s to trditvijo strinjal. Vendar mislim, da je poslanstvo te vseslovenske akcije bistveno širše in ne pomeni le praktičnega prispevka k zmanjšanju količine odpadkov, temveč je njena ključna vrednost okoljsko ozaveščanje. Gre za praktično okoljsko izobraževanje in vzgojo številnih generacij, zato me zelo veseli, da v teh akcijah sodeluje cela mavrica društev, šol, vojakov, policistov, številnih nevladnih organizacij, turističnih društev. Dejstvo, da je v prvi akciji sodelovalo več kot 270.000 prebivalcev Slovenije, kaže na to, da so bili Ekologi brez meja res brezmejno uspešni pri tem projektu, in upam, da bo tako tudi tokrat.
Po različnih ocenah je v Sloveniji še vedno od 30.000 do 50.000 divjih odlagališč, v povprečju torej več kot 140 na občino. Številka se mi zdi grozljivo visoka.
Slovenija obsega okoli 20.000 kvadratnih kilometrov, to pomeni več kot dve odlagališči na vsakem kvadratnem kilometru. Ali druga primerjava, v državi imamo okoli 6000 naselij, torej na vsako naselje pride skoraj deset divjih odlagališč. Slovenija je resnično zasmetena in število divjih odlagališč je presenetljivo veliko glede na veliko ali pa vsaj zmerno okoljsko ozaveščenost prebivalcev.
Zakaj torej toliko nedovoljenega odlaganja, in to ob dejstvu, da lahko prebivalci gospodinjske odpadke brezplačno odpeljejo na urejene deponije?
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Morda vzrok delno tiči v tem, da ni pravega nadzora, vsaj pri gradbenih odpadkih. Ti namreč predstavljajo več kot polovico vseh smeti na divjih odlagališčih. Ljudje tudi še vedno razmišljajo, da z nedovoljenim odlaganjem ne povzročajo večje škode. Tretji razlog pa je po mojem mnenju ekonomski. Očitno se še vedno bolj splača odpadke odlagati na črno kot na urejenih odlagališčih.
V register, ki so ga vzpostavili Ekologi brez meja, je vpisanih preko 14.000 divjih odlagališč, a se z njimi, kadar ni čistilnih akcij, dogaja bore malo. Kaj je narobe?
Obstajajo že primeri, ko so občine koristno uporabile te podatke in se na tej osnovi lotile sanacije. Pomembno je namreč vedeti, kakšna je sestava odpadkov, ali so med njimi na primer nevarne snovi, pa tudi, kje ležijo ti odpadki, ali so na primer na vodovarstvenem območju. Z občinskimi uslužbenci je praktično nemogoče priti do takšnega popisa.
To, da število divjih odlagališč ne upada, ne kaže ravno na učinkovitost občin in državnih inšpekcijskih služb.
Mislim, da niso čisto jasne pristojnosti med občinskimi in državnimi organi glede kaznovanja in odstranjevanja odlagališč. Predstavniki inšpekcijskih služb se pritožujejo, da je njihovo število skromno, jaz pa mislim, da je skromna tudi koordinacija. Če na drugi strani ne bo drastičnega kaznovanja tistih, ki odlagajo - in tega doslej ni bilo, bilo je samo nekaj primerov kaznovanja -, potem ni pričakovati, da bomo z mehkimi ukrepi končno začeli zmanjševati število divjih odlagališč.
To je velika naloga za občine, ki po mojem mnenju niso storile vsega, kar bi bilo mogoče storiti glede na dejstvo, da posamezna črna odlagališča posredno, v nekaterih primerih pa celo neposredno, ogrožajo oskrbo prebivalstva s kvalitetno pitno vodo. To je po mojem več kot dovolj jasen razlog, da bi morale tu tako inšpekcijske službe kot občine in država svojo nalogo opraviti bistveno bolje, kot so jo doslej.
Treba je torej okrepiti inšpekcijske službe...
To je nujno, predvsem pa je nujno zelo jasno kaznovanje. Mislim, da bi tukaj tudi številna društva in zavode, recimo zavod za gozdove, ribiče, morda tudi gasilce in turistična društva morali usposobiti, da bi opravljali inšpekcijski nadzor in prijavljali kršitelje. Ko bi povečali mrežo opazovanja kršiteljev, bi dosegli ključni cilj. V tem smislu je tudi vprašljiva odločitev informacijske pooblaščenke (da ne dovoli postavljanja nadzornih kamer na območja divjih odlagališč, op.p.), ki po mojem mnenju predstavlja zelo neprimeren signal kršiteljem, da ne bodo deležni drastičnih kaznovalnih ukrepov. Mislim, da bi tu morali poiskati neki kompromis.
Omenili ste, da ljudje v naravo odlagajo nevarne snovi, odpadke puščajo na vodovarstvenih območjih... Kakšna je pravzaprav bilanca divjih odlagališč v Sloveniji glede na posledice za ljudi in okolje?
Odlagališča kvarijo podobo pokrajine s turističnega vidika in povzročajo smrad, ključni problem pa je njihov dejanski in potencialni negativni učinek na kvaliteto vode. Številna divja odlagališča najdemo na območjih talne vode, ki se nahaja v Ljubljanski in Celjski kotlini, na Dravsko-Ptujskem polju, v Prekmurju, Spodnjem Posočju in na Brežiško-Krškem polju. Ta vodozbirna območja so ključnega pomena za našo oskrbo z vodo.
Druga vrsta območij so kraška območja - 44 odstotkov Slovenije je kraške -, ki so z vodno-ekološkega vidika še bolj občutljiva in se nahajajo predvsem v osrednji in zahodni Sloveniji. Pri tem kraške pokrajine druge možnosti kot oskrbe iz kraških virov nimajo. Predvsem ta vodno-ekološka občutljivost Slovenije pa je tisti dejavnik, zaradi katerega bi se morali lotiti sanacije divjih odlagališč kot ene od ne le okoljsko, ampak tudi eksistenčno strateških nalog.
Divja odlagališča predstavljajo le majhen delček problematike onesnaženosti slovenskih voda, ki jih ogrožajo še urbanizacija, kmetijstvo, industrija. Kakšno vodo pijemo v Sloveniji?
Če primerjamo Slovenijo z drugimi evropskimi državami, pijemo dobro vodo. Vendar to velja za velike vodovodne sisteme, imamo pa še številne majhne sisteme vodne oskrbe, kjer ni nadzora nad kvaliteto in voda pogosto ni pitna. Drugo so številni kraški izviri, kjer je voda mikrobiološko oporečna in je potrebno kloriranje, kar seveda tudi zmanjšuje kvaliteto vode. Ne nazadnje pa so v talni vodi, ki se nahaja na prej omenjenih območjih, vsaj občasno presežene mejne koncentracije nitratov in pesticidov, ker se nad talno vodo nahajajo območja z intenzivnim kmetijstvom in ne nazadnje tudi z neurejenim čiščenjem voda iz naselij. V Sloveniji je okoli 6000 naselij, pa samo okoli 300 komunalnih čistilnih naprav, kar pomeni, da večina naselij še ni vključena v sistem odvajanja in predvsem čiščenja odpadnih voda.
Ima pa Slovenija veliko vode.
To je naš glavni strateški vir, a morda tako mačehovsko z njim ravnamo ravno zato, ker imamo občutek, da je vodnih virov na razpolago še veliko. Vendar podnebne spremembe kažejo, da se količina vode v Sloveniji zmanjšuje, in spremembe so kar velike.
Ko razmišljamo o vodnih virih, je pomembna vodna bilanca, v katero so zajeti količina padavin, izhlapevanje in odtok vode. Več ko je padavin in večji ko je odtok, bolj je država bogata z vodo. V Sloveniji je padavin dvakrat nad svetovnim in evropskim povprečjem, torej je veliko vode. A odtok se je v zadnjih dveh desetletjih zmanjšal za šest odstotkov in izhlapevanje povečalo za 11 odstotkov, medtem ko padavine ostajajo na približno enaki ravni. Povedano drugače, več vode izhlapi in manj je je na razpolago za našo vodno oskrbo. Še bolj neugodno pa je dejstvo, da se zmanjšujejo pretoki rek. Pri čemer je posebej skrb zbujajoče, da se zelo zmanjšujejo v poletnem, torej sušnem obdobju.
Tu je še ena negativna stvar, v zimskem, poletnem in spomladanskem delu leta je količina padavin v glavnem ostala na enaki ravni ali se zmanjšala, povečala se je le v jesenskem obdobju. Vendar jeseni potrebujemo najmanj vode. Še posebej pa je treba podčrtati, da so med slovenskimi pokrajinami zelo velike razlike v količinah padavin. Torej je občutljivost na sušo večja, kot bi pričakovali na osnovi povprečnih podatkov.
Po nekajmesečnem padavinskem mrtvilu hidrologi že ves mesec opozarjajo, da bomo letošnje poletje pričakali z manjšimi zalogami podzemnih voda in manjšimi pretoki rek kot ob veliki suši leta 2003.
Tu so pomembni še podatki o temperaturi rek. Porečje Save pokriva 60 odstotkov slovenskega ozemlja, zato njene povprečne letne temperature zelo jasno kažejo, kaj se pri nas dogaja. V obdobju 1991-2005 so se v primerjavi z obdobjem 1976-1990 povečale z 11,4 na 13,4 stopinj Celzija. Njene poletne temperature pa so se povečale za skoraj tri stopinje, na Kolpi celo za 3,5 stopinj Celzija. To je zame kot Belokranjca seveda plus, ker se podaljšuje kopalna sezona, velik minus pa je, da višje temperature pomenijo manj kisika v vodi in s tem manjše samočistilne sposobnosti vode. Povedano drugače, zaradi tega moramo odpadne vode še bolj čistiti, da ohranjamo vsaj enako kvaliteto rečnih voda. Za Slovenijo torej še vedno drži, da je bogata z vodami, vendar ta podoba ni tako enozvočna in mogoče preveč živimo v iluziji vodnega izobilja.
Rešitev za manjše izgube oziroma večje zadrževanje vode v Sloveniji vodarji vidijo v vračanju naravnih značilnosti rekam.
Da, s tako imenovanimi ekoremediacijami, ki so usmerjene v naravno preureditev že zelo reguliranih rek, dejansko povečamo tudi njihove samočistilne sposobnosti, vendar je treba na drugi strani povedati, da s tem ukrepom ne bomo rešili celotnega problema. Čakata nas dve veliki nalogi, tudi nas v gospodinjstvih. Morali bomo racionalizirati in zmanjšati porabo vode, predvsem pri manjših razpršenih naseljih pa pristopiti h gradnji malih čistilnih naprav, vključno z rastlinskimi čistilnimi napravami, ki posnemajo močvirja.
To je pomembna naloga, ki pa se je država dejansko ne zaveda. Ves trud je usmerila v gradnjo velikih kanalizacijskih omrežij in velikih čistilnih naprav, kar ni narobe, a je zanemarila poselitveno razpršenost Slovenije in v svojih načrtih zelo mačehovsko obravnava gradnjo malih čistilnih naprav. Dejansko jo prepušča posameznikom.
Tiste, ki živimo v velikih mestih, pri oskrbi s čisto pitno vodo podpirajo država in lokalne skupnosti. Prispevati moramo tudi svoj denar, a v manjših naseljih je praktično vse prepuščeno posameznikom oziroma posameznim zaselkom in vasem. Ni mogoče pričakovati, da bodo zmogli ta za sedanje krizne razmere velik finančni vložek, in če bo država želela ohraniti kvalitetno pitno vodo, jim bo morala nameniti del sredstev. Tu nam tudi evropska zakonodaja ni naklonjena, saj podpira predvsem gradnjo čistilnih naprav v večjih aglomeracijah.
Rekli ste, da se država mačehovsko obnaša do zaščite pitne vode pred fekalnim onesnaženjem iz manjših, razpršenih naselij, a mačehovsko se do zaščite vode obnaša tudi v primeru kmetijskega onesnaževanja. Ko je prejšnja vlada lani omilila omejitve pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev, umetnih gnojil in gnojevke na vodovarstvenih območjih, so se kmetje sami temu uprli.
Mislim, da tu obstaja rešitev, ki sicer ni optimalna, a jo bomo morali prej ko slej preizkusiti. Porabniki vode bomo morali žal nositi vse stroške črpanja in ohranjanja kvalitete vode, kar pomeni, da bomo morali nositi tudi stroške za kmete na vodovarstvenih območjih, ki bodo morali dejansko zmanjšati uporabo mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev, ta izpad v dohodku pa bomo morali po načelu pravičnosti kriti mi. To niso tako velike vsote, da jih ne bi zmogli, čeprav je v teh kriznih časih tudi meni težko govoriti o njih, ampak realno gledano jih bomo morali prevzeti nase, kajti stroški nekvalitetne vode ter iskanja in gradnje novih črpališč bi bili bistveno večji.
Problem onesnaženja z nitrati je tudi ta, da se posledice ne vidijo takoj, ampak se izkažejo čez leta.
Prihaja do akumulacije strupov. Na karti nitratov v podzemni vodi leta 2011 recimo vidite, da so koncentracije nitratov presežene na območju Pomurja, Dravsko-Ptujskega polja, Celjske kotline, Brežiško-Krškega polja, Sorškega polja in še na posamičnih lokacijah. To je z vidika zdravja zelo zaskrbljujoč podatek, ki se mu pridružijo še občasno presežene koncentracije pesticidov, kar pomeni, da se v človeškem organizmu te in še druge strupene snovi združujejo, akumulirajo. Posamično so pod mejnimi vrednostmi, dejansko pa je zaradi akumulacije naš organizem zaradi tega lahko zelo prizadet.
Zdaj je vlada na območju države sicer začela izvajati biomonitoring kemikalij v ljudeh, a se mi zdi, da malo pozno.
Človek bi pričakoval, da bo zdravje prebivalcev prva prioriteta, ampak očitno smo jo v teh kriznih obdobjih postavili zelo nizko, tako kot smo v socialni krizi zelo nizko postavili tudi okoljsko prioriteto. Očitno smo glede vrednostnega sistema v precej hudi krizi in mislim, da so temeljni vzroki sedanje globalne krize povezanimi s krizo vrednot, ki so absolutno neprimerne za čas, v katerem živimo. Šli smo preko planetarnih zmogljivosti okolja, česar sploh ne upoštevamo. Na drugi strani pa so socialne razlike v svetu postale tako neznosno boleče, da če ne bo reakcije na teh dveh področjih, se nam bo razvojni in politični model popolnoma sesul in se bomo srečali s problemi, o katerih zdaj lahko samo sanjamo.
Najbolj, bolj kot posamični okoljski problemi, me skrbi, da je naš razvojni vzorec preživet, ker temelji na vrednostnem sistemu, ki ob sedmih milijardah prebivalcev in preseženih zmogljivostih okolja absolutno ne more več veljati. Krizne razmere pa rešujemo s starimi neoliberalističnimi mehanizmi, ki v prihodnjem svetu nimajo nobene prihodnosti, ker so zasnovani na povečevanju socialnih razlik, na nepravičnosti in na popolni okoljski neodgovornosti. Več kot dve milijardi ljudi živi v pogojih absolutne revščine in samo bojim se, kdaj bo ta problem eksplodiral.
Če nekoliko parafraziram vašo nedavno izjavo, bi morala biti zelena revolucija v interesu 99 odstotkov svetovnega prebivalstva, saj omogoča zmeren dvig materialnega blagostanja za vse prebivalce planeta v okviru okoljskih zmogljivosti, medtem ko kapitalska logika teži k maksimizaciji dobička 1 odstotka bogatih elit. Bo večina prebivalstva nekoč ogrožena?
Ne, to ni potrebno, še vedno obstaja druga možnost. Ta planet je do nas zelo prizanesljiv in podatki o njegovih nosilnih zmogljivostih tudi glede na naravne vire kažejo, da omogoča zmeren, človeka vreden materialni standard za osem do devet milijard prebivalcev. Ampak to pomeni manj razkošen način življenja in zmanjševanje socialnih razlik. Na drugi strani moram povedati, da zelena revolucija z decentralizirano rabo naravnih virov, z rabo obnovljivih naravnih virov, s trajnostnim kmetijstvom in trajnostnim turizmom odpira bistveno več delovnih mest - seveda na srednji in dolgi rok - kot dosedanje centralizirane tehnologije, ki prinašajo dejansko moč kapitalu in drobnim podjetniškim mrežam ne dajo dihati, da bi zaživele.
Slovenija se po naravnem potencialu za trajnostni razvoj uvršča med 20 najbolj perspektivnih držav. Imamo vse, kar potrebujemo: vodne vire z vsemi omejitvami, les kot ključno surovino - več kot 60 odstotkov ozemlja Slovenije je pod gozdom, na hektar imamo več kot 270 kubičnih metrov lesa, prirastek okoli 7 kubičnih metrov na hektar; imamo regionalne mavrice obnovljivih virov energije -, sončno, vodno in geotermalno energijo ter biomaso, le vetrne energije imamo malo. Imamo možnosti za bistveno višjo stopnjo prehranske samooskrbe, ki sedaj pri žitih znaša katastrofalnih 50 do 60 odstotkov. To bo v prihodnosti ključen problem človeštva in majhne države kot Slovenija na svetovnem trgu geopolitično ne bodo mogle tekmovati s Kitajsko, ki že zdaj najema obdelovalne površine celo v lačni Afriki.
Kot se zelene tehnologije dobro slišijo, pa prinašajo tudi mnogo pasti, marsikdaj povzročajo konflikte med samimi okoljevarstveniki. Vzemiva samo primer bioplinarn.
Biogoriva nasploh so velik problem in v njih ne vidim prave perspektive iz preprostega razloga, ker bioplinarne, ki uporabljajo silažno koruzo, še zmanjšujejo prehransko samooskrbo Slovenije. To ne pomeni nič bioplinarn, lahko bi gojili poljščine zanje na degradiranih območjih, kjer imamo zastrupljene prsti, kot je recimo okoli 7000 hektarjev zemljišč s preseženo koncentracijo težkih kovin v Celju.
Obstajajo še drugi okoljski problemi bioplinarn, v Zgornjih Pirničah ena stoji sredi vasi, prebivalce zaradi tega moti smrad...
Tu je še hrup same plinarne in prometa, ker je treba surovine pripeljati do obrata. Drug zelo velik problem je zlivanje odpadne gnojevke na polja. Ker je Slovenija vodno-ekološko zelo občutljiva, to pomeni ogrožanje vode, še posebej kraških izvirov. Slovenija je geografsko zelo mozaična in ima številne omejitve, zato moramo vsega uporabljati po malem.
Pa je sploh mogoče koordinirati različne interese - kmetijstvo, industrijo, urbanizacijo - z vodno oskrbo tako, da bomo zadovoljni vsi?
To je možno samo v primeru trajnostne vladne politike, kar pomeni, da bi moralo priti do tesnega trajnostno zasnovanega medsektorskega sodelovanja, ki ga v Sloveniji žal ni. Zdaj, ko smo izgubili ministrstvo za okolje in prostor kot enega od pomembnih varovalcev okoljske politike, se mi zdi, da bodo te naloge še bistveno težje. Predvsem me žalosti, da sta se razdelila okolje in prostor. Me pa moti tudi to, da se je okolje pridružilo kmetijstvu, ker bi po neki logiki stvari pričakoval, da bomo dobili ministrstvo za okolje in kmetijstvo, ne pa obratno. To ni samo simbolnega pomena, pogledal sem koalicijsko pogodbo in ugotovil, da se kmetijstvu pri naštevanju nalog posveča velika pozornost, okolje pa je odpravljeno s štirimi besedami. To mi zbuja nezaupanje, čeprav mislim, da minister za kmetijstvo in okolje gospod Franc Bogovič ni brez okoljskega čuta.
Koalicijski partnerji so napovedali tudi poenostavitve postopkov pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj. Podpirate to?
Zelo natančno sem pogledal koalicijsko pogodbo in poenostavitev postopkov pridobivanja dovoljenj za poslovne cone in tako naprej. Sodim, da to ni pravilna odločitev. Res je, da so ti postopki predolgi, a bojim se, da se za poenostavitvijo skriva to, da ne bodo potrebne natančne prostorske in okoljske presoje, kaj poseg povzroča. Mislim, da gre tukaj za velike interese kapitala, ki mu praktično ni do tega, da bi povečal število delovnih mest, ampak da bi se povečali dobički vlagatelja.
Prej ste omenjali celjsko cinkarno, kjer okoliški prebivalci po več kot dvajsetih letih od prvih zaznanih koncentracij težkih kovin v tleh znova odkrivajo, da živijo v zastrupljenem okolju. Kako dober je pri nas nadzor nad onesnaženostjo prsti, tudi voda in zraka? So meritve zanesljive in zadostne? Vemo, kaj dihamo, jemo, pijemo?
Osnovna merilna mreža je zadovoljiva za identifikacijo problemov. Kar mene pri meritvah moti, je dejstvo, da so meritve v podjetjih, ki so veliki obremenjevalci okolja, preveč prepuščene samo njim. Se pravi, da je možnost nadzora države in lokalnih skupnosti nad njimi, konkreten primer je poleg celjske cinkarne tudi cementarna Lafarge, zelo skromna. Žal pa je treba povedati, da je v tej finančni krizi in sploh v zadnjem desetletju trend tak, da se število merilnih mest zmanjšuje, še posebej pri zbiranju hidroloških podatkov.
Eden od očitkov v zvezi z meritvami onesnaženosti je tudi izbira, kaj naj se sploh meri. Na določenih območjih je mogoče pričakovati določeno vrsto onesnaženja, vendar pa se to ne meri, ker na nacionalni ravni ni zanimivo. Tak primer je recimo vsebnost olj v vodi tik za obratom lendavske Nafte.
S tem se strinjam, absolutno bi morale biti meritve prilagojene posebnostim posameznih območij, ker se na različnih območjih Slovenije pojavljajo tudi različne obremenitve okolja. Predvsem alternativni raziskovalci opozarjajo na potencialne specifične strupene snovi v posameznih okoljih, temu pa namenjamo absolutno premajhno pozornost.
Če se vrneva na obstoječe meritve, te kažejo, da v Sloveniji ne dihamo prav svežega zraka.
Pri zraku bi izpostavil dve stvari. Omenil bi emisije toplogrednih plinov v ozračje, ki so v Sloveniji glede na doseženo stopnjo BDP visoke, kar pomeni, da smo višje materialno blagostanje dosegli tudi na račun planetarnega obremenjevanja okolja. Če vzamemo povprečne emisije vseh toplogrednih plinov, znašajo te okoli 10 ton na prebivalca na leto, samo emisije CO2 pa okoli 7,5 tone. Dejansko bi smeli glede na planetarni koncept in zmogljivost našega ozračja proizvesti največ dve toni emisij na prebivalca na leto. Torej ima Slovenija veliko nalogo, da do leta 2050 zmanjša te emisije. S šestim blokom Termoelektrarne Šoštanj tega problema ne rešujemo, ampak ga potenciramo.
Druga stvar so klasične emisije, ki ogrožajo naše bivalno okolje. Pri žveplovem dioksidu je bil dosežen velik napredek in emisije so se zmanjšale. Problem ostaja pereč okoli šoštanjske termoelektrarne, ampak stanje ni kritično. Pri dušikovih oksidih, ki so v glavnem vezani na promet, povečane vrednosti najdemo v Ljubljani in Mariboru. Pri ozonu je stanje zaskrbljujoče ne le v Sloveniji, ampak praktično v celotni Evropi. Presežene koncentracije ozona so bile v zadnjem obdobju zabeležene v Murski Soboti, Celju, v Šaleški dolini, pa celo na Krvavcu in Pohorju, kar pomeni, da ne gre le za lokalni ozon, ampak ta prehaja preko meje, predvsem z industrijskega območja severne Italije. Potem imamo tukaj še povečane koncentracije v Novi Gorici, Kopru, Ljubljani in Mariboru.
Najbolj pereč problem pa so trdi delci...
Tako je, ti majhni delci v zraku, ki jih prispevajo promet, gospodinjstva, ki uporabljajo les, tudi industrija. Mejne vrednosti so presežene v Murski Soboti, Celju, v Zasavju, okoli Šoštanja, v Novi Gorici, Kopru, Ljubljani in Mariboru. Stanje je že tako skrb zbujajoče, da nas evropska komisija opozarja, da bomo morali plačati okoli 80 milijonov evrov kazni, ker ne spoštujemo predpisanih standardov. Kajti tu je prizadeto zdravje prebivalcev, za temi številkami se skriva povečana umrljivost ljudi. Izboljšanje kakovosti zraka bi morala biti naša osrednja naloga, pa vendar sem ob nastopih županskih kandidatov na nadomestnih volitvah zasledil, da tem problemom posvečajo bistveno manjšo pozornost, kot bi morali.
Minister Bogovič je sicer kot eno prednostnih področij svojega delovanja napovedal izboljšanje kakovosti zraka v Sloveniji in sprejetje načrtov ukrepov za najbolj degradirana območja, ampak ti načrti bi morali biti sprejeti že pred leti.
Res je. Pri tem, gledano regionalno, največje okoljske probleme najdemo v Zasavju, kjer je bilo izvedenih zelo malo sanacijskih ukrepov, tam je veliko onesnaževalcev, na drugi strani pa so samočistilne sposobnosti okolja zelo omejene zaradi majhnih vodnih tokov in ozkih, neprevetrenih dolin.
Potem je tu območje Celja, kjer bi posebej poudaril izredno hudo okoljsko breme preteklosti, to so obsežne površine s težkimi kovinami zastrupljenih zemljišč. Znani so problemi Mežiške doline, a tu je država sprejela sanacijski načrt, ki se izvaja, koncentracije svinca v krvi otrok pa so se zato že bistveno zmanjšale. Problematična je Šaleška dolina, zaradi urbanizacije pa tudi Ljubljana in Maribor.
Malo sva govorila o onesnaženosti tal. Ta je posledica predvsem preteklega industrijskega onesnaževanja, kakšno pa je stanje danes?
Tu je treba izdvojiti urbano območje Celja, kjer je problem po mojem mnenju najbolj pereč, saj gre za obsežne površine, zastrupljene s težkimi kovinami, ki so nevarne za zdravje ljudi in ogrožajo tudi druge elemente okolja. Potem je tukaj Mežiška dolina, ki ima ravno tako probleme s težkimi kovinami. Tu je tudi Idrija zaradi živega srebra, pa Jesenice, Anhovo in še številna manjša območja.
Največji problem pri prsti je, da so tu sanacijski ukrepi najdražji. Zato bi morala najbolj degradirana in najbolj zastrupljena območja Slovenije postati posebna planska kategorija v Sloveniji, s sanacijskimi ukrepi pa ne bi smeli reševati le problemov okolja, temveč hkrati povečevati razvojne možnosti teh območij. Moram reči, da je skrajno skrb zbujajoče, da Celje in Zasavje ne izvajata radikalne okoljske sanacije. Za Celje so bile tudi pod pritiskom tamkajšnjih civilnih iniciativ vendarle pripravljene strokovne podlage, sedaj pa upamo, da bo prišlo tudi do sanacijskega načrta.
Če povzamem, v Celju so bile že leta 1989 ugotovljene prekomerne koncentracije težkih kovin v tleh, pa se od takrat ni naredilo nič za sanacijo območja. Pri kmetovanju na vodovarstvenih območjih država spušča standarde. Že več let dihamo onesnažen zrak, pa še vedno ni sanacijskih ukrepov in nam zdaj s kaznimi grozi celo evropska komisija. Pri oskrbi s pitno vodo se soočamo s premajhnim številom čistilnih naprav. Je država na okoljskem področju zaspala?
Če primerjamo Slovenijo z drugimi državami na približno enaki ravni blagostanja, vidimo, da te dajejo okoljski problematiki večji poudarek, a se soočajo tudi z večjimi okoljskimi bremeni iz preteklosti. Mislim, da je ključni problem v tem, da se vlaganja v okolje ocenjujejo samo kot izboljšave stanja okolja in se ne obravnavajo kot razvojna priložnost. Mi vse preveč delujemo na koncu pipe, torej se zganemo, ko okoljski problem že imamo.
Najbolj pa me skrbi, da Slovenija zamuja tisti ključen zgodovinski trenutek prehoda iz netrajnostnega v trajnostno gospodarstvo in si bodo pozitivne učinke tega prehoda zopet razdelile tiste države, ki so že zdaj v prednosti. Želel bi si predvsem, da okoljska politika postane del širše nacionalne politike. Ko vidim svoje otroke in vnučko in razmišljam, kaj bi jim podaril, bi bil strašno zadovoljen, da bi jim ob svojem odhodu s tega planeta dal to doto, da bi se Slovenija uvrščala med države s kvalitetnim okoljem, zmernim blagostanjem in občutkom za socialno pravičnost ter zmernim materialnim in odgovornim napredkom za vse prebivalce, ne le elito.
Zdi se, da se vsaj na deklarativni ravni Slovenci tega zavedajo. Po drugi strani divja odlagališča pripovedujejo drugačno zgodbo. Tudi stanje v parlamentu kaže, da še ni prišel čas za zeleno stranko, TRS je na decembrskih volitvah ostala zunaj.
Čisto iskreno sem pričakoval, da bo podpora TRS na volitvah večja in bo stranki uspelo priti v parlament kljub narejenim napakam. Pokazalo se je, da je zavedanje še premajhno, to pa zato, ker smo v kriznem obdobju. Ljudje skušamo vzpostaviti stanje pred krizo z obrazci in vzorci, ki jih poznamo, mi pa ponujamo nove vzorce, ki resnici na ljubo še niso bili v celoti praktično uporabljeni. In v negotovosti se človek odloči za preizkušeno. Kljub temu sem prepričan, da prihaja čas ne le za TRS, ampak tudi za druge stranke, ki zagovarjajo trajnostno paradigmo, ker je dosedanji razvojni model dosegel svoj maksimum. Zanimivo je to, da je trajnostni model dejansko naklonjen 99 odstotkom prebivalcev in je proti elitam, medtem ko je neoliberalni model zelo naklonjen elitam, a so ga volilci so vseeno podprli. Se pa tukaj ne da čisto nič prehitevati.
Koliko pa je v strankah, ki so prišle v parlament, zelenega? Je bil TRS neuspešen na volitvah tudi zato, ker so druge stranke prevzele njegove teme?
Tudi stranke, ki so sedaj v parlamentu, imajo okoljske postavke, vendar so v ozadju in potisnjene na obrobje in jih ob ostalih prednostnih ciljih ne bo mogoče uresničiti.
Bi lahko TRS igrala kakšno vlogo pri združevanju levice?
Kaj pa je sploh slovenska levica? Mislim, da je to predalčkanje na leve in desne že zdavnaj preživeto, gre le še za eno vprašanje: neoliberalni ali trajnostni koncept. Postulata tako imenovane levice bi morala postati okoljska medgeneracijska odgovornost in socialna pravičnost ter okoljsko odgovorno gospodarstvo in gospodinjstva. Upam, da bo postopno prišlo do tega, vendar sam gojim veliko nezaupanje do obstoječih "levih" parlamentarnih strank, saj mislim, da je za uvrstitev na levico premalo samo ideološko opredeljevanje do naše preteklosti. Levica bi absolutno morala zagovarjati vsaj radikalno socialno pravičnost, v obdobju zadnje tako imenovane leve vlade pa so se socialne razlike v Sloveniji povečale, torej tisto temeljno poslanstvo ni bilo opravljeno. Vse parlamentarne stranke zagovarjajo v svetu trenutno vladajoč neoliberalni razvojni model, sicer z določenimi kozmetičnimi popravki, ki pa se po mojem mnenju premalo posvečajo okoljskemu in socialnemu polju. Na drugi strani imamo stranke, ki zagovarjajo trajnostni model in počasi rastejo, čeprav imajo svoje težave v tem pionirskem obdobju.
Vlada se v teh kriznih razmerah ukvarja predvsem s klestenjem javnofinančnih stroškov in rebalansom proračuna. Kako se pri tem piše okolju?
Slovenija absolutno potrebuje varčevalni program, vendar me zelo moti, da je ta varčevalni program zgrajen tako, da bo prizadel socialno zelo občutljive sloje. Mislim, da je to napačna sporočilna nota, da bi morali bistveno bolj obdavčiti najbogatejši sloj oziroma elite, ki bi morale glede na to, da so povzročile krizo, največ prispevati k njenemu reševanju. To varčevanje me moti tudi z vidika, da bi ob njem moral biti že izdelan tudi paket investicij v delovna mesta. Kar se okolja tiče, pa se bojim, da bo krčenje pomenilo manjše okoljske investicije predvsem v tista področja, ki bi lahko spodbudila večje zaposlovanje, kot so obnovljivi viri energije.
