Njihova neodvisnost, nepristranskost in profesionalnost so ključnega pomena za demokratični ustroj države.
Naloga vladajoče politike je, da strokovnjakom na vseh področjih, še posebej pa nosilcem javnih funkcij, ki opravljajo delo, poverjeno s strani državljanov, zagotovi čim boljše pogoje za profesionalno, neodvisno in nemoteno delo. Nova vladna koalicija je s svojim prvim dejanjem pri tem strumno propadla.
Dr. Primož Gorkič z ljubljanske pravne fakultete je soavtor lani izdane monografije Dokazovanje v kazenskem postopku in strokovnjak za kazensko procesno pravo. Razložil je posledice, skušnjave in izzive, ki so pred nami.
Je upravičen strah, da nam bolj kot kdaj prej grozi, da bodo vladajoči politiki uporabili sredstva nadzora, pregona in kaznovanja za utišanje neprijetnih glasov in za obračun z ljudmi, ki jih vidijo kot svoje nasprotnike?
Nisem prepričan, da strah izvira le iz trenutne situacije. Gre za strah ob vsaki politični konstelaciji. Naša ureditev, že sama razdeljenost vlog v kazenskem postopku, nosi določeno mero nezaupanja do policije, državnega tožilstva in tudi sodišč. Nujno bi bilo, da bi bila ureditev enako dobra in zaupanja vredna ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti. Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Morda nič. A možnosti za zlorabe so sedaj večje, kot so bile, ko sta bila državno tožilstvo in policija ne le različna organa, ampak sta sodila tudi pod različni ministrstvi.
Državno tožilstvo mora nadzorovati in usmerjati ter skrbeti za zakonitost dela policije. A to nalogo si verjetno prisvaja tudi minister za notranje zadeve. Kaj se bo zgodilo s temi odnosi hierarhije in odgovornosti?
Državni tožilec mora v predkazenskem postopku zbirati prvo, kritično gradivo o zadevi in hkrati načrtovati ter predvidevati, kako bo deloval v sodnem postopku, če se bo odločil zahtevati pregon. Najbolj splošno pooblastilo državnega tožilstva je, da usmerja predkazenski postopek. Usmerjanje je običajno pri preiskovanju organizirane in gospodarske kriminalitete, še zlasti ko pridejo v poštev prikriti preiskovalni ukrepi, kot sta denimo prisluškovanje in nadzor komunikacij. V teh primerih lahko daje za policijo obvezujoča navodila in predloge ter z mnenji skrbi za zakonitost policijskega dela.
Spet v drugih primerih državni tožilec neposredno prevzame vlogo varuha vseh nas pred posegi policije. Presodi o upravičenosti tajnega opazovanja ali sledenja. Nenazadnje je državni tožilec garant tudi posredno kot predlagatelj ukrepov, od pripora do nadzora komunikacij, o katerih dokončno odloči sodišče. Na koncu predkazenskega postopka državni tožilec odloči o kazenski ovadbi, ki jo ponavadi spiše policija. Lahko se odloči za pregon, lahko pa jo zavrže ali zahteva dopolnitev, s čimer lahko poda tudi oceno o zadovoljivosti dela policije.
Vedeti moramo, da se policija in državno tožilstvo ne združujeta. Prenesle se bodo pristojnosti ministra za pravosodje glede državnega tožilstva na ministra za notranje zadeve. Ni konkretnih mehanizmov, da bi katerikoli minister lahko neposredno vplival na delo državnega tožilstva. Državni tožilec ostaja nosilec funkcije pregona. A bodoči minister za notranje zadeve bo v neprijetni situaciji. Odpirajo se neposredni komunikacijski kanali med ministrom ter na eni strani policijo in na drugi strani državnim tožilstvom. Bojim se, da se bo minister prej ko slej znašel v položaju, ko nujnih napetosti med policijo in državnim tožilstvom ne bo mogel ohraniti. Te napetosti pa so tam z namenom. So zid med nami in državnimi organi, ki izvajajo posege v naše najpomembnejše dobrine.
Državni tožilec presoja, kateri dokazi so zakoniti in jih bo lahko uporabil na sodišču. Na neki način je prvi branitelj pravic osumljenca. Je občutek, da se mu sedaj majejo tla pod nogami, pravilen?
Tudi policija nedvomno pozna pravo in zakone. Problem nastopi, ko se razlikujejo razlage pooblastil ali interpretacija dejstev policije in državnega tožilstva. Trditi, da se jim majejo tla pod nogami, bi bila prevelika nezaupnica tako policiji, ministru za notranje zadeve kot državnemu tožilstvu. A lahko se zgodi, da bo minister na neki točki prisiljen odločiti, čigavo postopanje, policije ali tožilstva, je ustreznejše - recimo, ko bo na vrsti naslednje spreminjanje kazenske zakonodaje.
Že sam pregon in preiskava znata biti neprijetna. Kaj vse to prinese?
Vsi vemo, kako reagiramo, ko preberemo ali slišimo, da zoper nekoga teče kazenski postopek. Stereotipov in predsodkov, vezanih na to, je veliko. Od sodnikov pričakujemo, da se jih otresejo, a sami to težko naredimo. Kazenski postopek prinese stigmo. Tožilčeva odločitev, ali zahtevati začetek kazenskega postopka ali ne, je občutljiva ne glede na končni izid. Tudi odločitev, da se nekega storilca in dejanja ne preganja. Morda je to še občutljivejše, saj se o tem odloči za štirimi stenami. Kakršnikoli vplivi na tej točki, ki bi presegali pravno presojo, ki je pridržana državnemu tožilcu, so sila nevarni. Pomembno je, da zaznamo premike, ki lahko možnost takih vplivov povečajo. Lahko da gre za paranojo, a prepričan sem, da je treba pri ravnanju državnih tožilcev, policistov in na koncu sodnikov na vseh točkah, tudi ko gre za vprašanje pristojnosti ministrstev, vzdrževati videz samostojnosti in profesionalnosti. Na to je vezana stopnja zaupanja državljanov, ki pričakujemo, da ti organi za nas izvajajo varstvo najbolj temeljnih družbenih dobrin.
Državno tožilstvo je veljalo in velja za neodvisno. Katera orodja ima minister, da kakorkoli poseže v delo državnih tožilcev?
Najlažje je povedati, v kaj se minister ne sme vmešavati. To so odločitve, vezane na pregon v konkretnih primerih: usmerjanje dela policije, predlaganje ali odredba določenih ukrepov in na koncu odločitev o kazenski ovadbi ter kasneje obtožnem aktu. Ob tem obstaja niz zadev, vezanih na kadrovsko službo, zadeve pravosodne uprave in podobno. Minister denimo predlaga vladi v imenovanje državnega tožilca, lahko zahteva uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega tožilca, zelo široke pristojnosti ima pri zahtevah o obveščanju in poročanju, prav tako lahko zahteva podatke o konkretnih zadevah. Zahteva lahko tudi vpogled v posamezne zadeve, tudi če niso pravnomočno končane.
Ta pooblastila ostajajo praktično enaka, kot so bila v starem zakonu. So rakava rana naše ureditve že od prvega zakona o državnem tožilstvu po osamosvojitvi. Z novim zakonom se je zamudilo veliko priložnost, da bi preprosto preprečili ministru, da kakorkoli izkaže interes za tekoče, nekončane kazenske postopke. A držati roko nad tožilstvom je v interesu vsakokratne oblasti. Do neke mere je to sicer razumljivo, kolikor gre za zagotavljanje pogojev delovanja in poslovanja tožilstva, izvršilna veja oblasti nenazadnje tudi oblikuje kriminalitetno politiko in v tem okviru lahko usmerja tudi politiko pregona in kaznovalno politiko. A že možnost, da minister izrazi interes za odprto zadevo, močno presega te legitimne interese.
Pa sta bili roki, ki se ju je doslej držalo na eni strani nad policijo in na drugi strani nad sodišči in tožilstvom, različni?
Vsi trije organi naj bi delovali avtonomno znotraj pristojnega ministrstva. Ne vem pa, ali naša praksa vliva zaupanje, da bo trenutna oblast poskrbela za ohranitev videza avtonomnosti. Zelo zelo bi morali biti zadržani, ko se v okviru politike razpravlja o delu policije, tožilstva ali sodišč. Velik napredek bi bil, če bi spoznali, da je vmešavanje v tekoče zadeve, za kar žal so na voljo orodja, preprosto nekaj, kar ni prav.
Obstaja vzorčni primer preveč prepletenega sodelovanja med policijo in tožilstvom?
Našel bi se v sodni praksi. Gre za različne svetove, različne funkcije in k temu je treba tako pristopiti že na ravni državne ureditve. Sodnik, ki slepo zaupa državnemu tožilcu, ni več sodnik. Državni tožilec, ki nekritično zaupa policiji, ni več državni tožilec. Državni tožilci morajo ostati na preži. Ne njihova vloga ne način razmišljanja se ne smeta zliti v eno s policijskima.
S prenosom državnega tožilstva pod MNZ bo pod istim ministrom kot policija tudi oddelek za preiskovanje dela policije, Sove, vojaške policije… Kako problematično je to lahko z mednarodno- in ustavnopravnega vidika?
Posebni oddelek za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, katerih domnevni storilci naj bi bili policisti, je bil ustanovljen z namenom, da se zagotovi učinkovita preiskava in s tem varstvo najbolj temeljnih dobrin, življenja in zdravja, ki sta pri uporabi sile zoper osebo vedno ogroženi. Iz odločitev evropskega sodišča za človekove pravice gre razbrati, da je pomemben že samo videz samostojnosti tistega, ki sprejema odločitev, ali se bo določeno kaznivo dejanje preganjalo ali ne. Na tej ravni daje približevanje državnega tožilstva policiji napačno sporočilo. Že videza samostojnosti ne gre podcenjevati. V nasprotnem primeru je tudi najbolj korektno delo vseh organov lahko omadeževano, kaj šele, če bi se s tem povezani strahovi uresničili.
Predsednik vlade je obtožen kaznivih dejanj, povezanih z dajanjem ali sprejemanjem daril za nezakonito posredovanje v zadevi Patria. Je upravičen strah, da bi prenos državnega tožilstva pod MNZ lahko vplival na tekoče zadeve?
Mislim, da se nam ni treba bati. Ravnanje je očitno politično nehigienično. A prepričan sem, da bodo tožilci, ki zadevo obravnavajo, zdržali tudi to spremembo v okolju, v katerem delajo. To bo lakmusov test. Glede na pretekle apetite do državnega tožilstva, ki jih je izražala še vsaka oblast, si želim, da pristojnosti glede državnega tožilstva ne bi prenesli na MNZ. Zaupanja in prepričanja v svetlo bodočnost s tem niso vzbudili.
Kako lahko razumemo to spremembo v loku razvoja kazenskega postopka še iz časov Jugoslavije do danes? Korak v katero smer je to?
Trend, ki se je začel nakazovati že z delovnim osnutkom zakona o kazenskem postopku iz leta 2008, kaže, da bosta policija in državni tožilec imela popolni monopol nad preiskavo, preden se vloži obtožni akt. Pisci osnutka so pretirano podredili položaj domnevnega storilca policiji in državnemu tožilcu. Osnutek zakona je bil že tedaj deležen kritike. Situacijo bi lahko v praksi omilili, če bi državni tožilci prepoznali, da prevzemajo tudi vlogo garanta, ki naj zagotovi enakovreden položaj domnevnega storilca v kazenskem postopku.
A če temu dodamo sedanjo odločitev organizacijskega zbliževanja policije in državnega tožilstva, je ideja o uvedbi preiskave, katere gospodar bi bil državni tožilec in ne preiskovalni sodnik, rahlo zastrašujoča. Vprašanje je, ali v teh razmerah ne bi kazalo vztrajati pri sodni preiskavi, ki jo vodi preiskovalni sodnik. Nekaj podobnega, v drugačnih okoliščinah, se je dogajalo sredi šestdesetih let. Tedaj so z uvedbo sodne preiskave oslabili policijo. Vprašanje je, ali ne bi bilo treba ponovno razmisliti o pomenu sodne preiskave, ne glede na trende v Evropi, ki gredo v smeri uvajanja postopkov, ki se končajo s sporazumom, in ukinjanja sodne preiskave.
A trenutno gremo v smer ukinitve sodne preiskave. "Preiskovalni" sodnik bi odločal le o najbolj invazivnih posegih, na primer v osebno svobodo, zasebnost, nad ostalim bi imela nadzor državni tožilec in policija. Skrbi me, kako vestno se bo opravljalo preiskavo tudi za potrebe domnevnega storilca. Povprečni obdolženci nimajo namreč ne znanja ne sredstev, s katerimi bi poskrbeli za svojo obrambo. Zadnje zatočišče poštenega postopka je vse bolj sodišče. V vseh pogledih.
