S temi besedami si je 71-letni škof Gianfranco Girotti, vodja Apostolske penitenciarije, vatikanskega sodišča za notranje, zakramentalno področje, prislužil svetovno pozornost, in to tiste vrste, ki gre praviloma papežu. Nedeljski intervju v vatikanskem poluradnem glasilu L' Osservatore Romano so ta teden povzele vse velike agencije in večina resnega tiska od Londona do Madrida. Še več: na internetnih forumih so poudarki tega ne posebno znanega vatikanskega uradnika za hip celo preglasili ba(ka)nalije iz sveta slavnih; v Wikipediji so ga, na primer, "obdelali" čez noč. Kaj je torej takega izrekel škof Girotti, da je vzbudil takšno zanimanje?

Najprej je treba ugotoviti, da je škof v občutljivo področje greha in krivde dregnil z osupljivim občutkom za spoj dolge cerkvene tradicije kodificiranja grešnosti s svežimi "socialnimi" poudarki v iskanju odgovora Rima na izzive globalizacije. Individualni greh v tej optiki ne zadeva več samo posameznika, temveč tudi skupnost. Grešno postane tudi pristajanje na strukturno, sistemsko zlo, ki se kaže v obstoju ozkih bogataških elit, se je bralo v in med vrsticami intervjuja, kar je španski vatikanolog Antonio Pelayo strnil v misel, všečno tudi mladim. Po njegovem je Girotti hotel povedati, da je napočil čas, da se spovedniki in verniki poslovijo od obsedenosti s spolnimi prestopki in uvidijo, da obstaja tudi cel kup drugih načinov, na katere ljudje prizadevajo drug drugega in svet, v katerem živijo.

Sedem smrtnih grehov, sedem kreposti, sedem zakramentov

K odmevnosti intervjuja je prispevala zlasti dobro odmerjena merica vatikanske arhetipske magičnosti. Interpretatorji Girottijevega nastopa so namreč takoj opazili, da je naštetih "novih" smrtnih grehov natančno sedem. Prav toliko pa je smrtnih grehov, ki jih je v 6. stoletju po dolgih razpravah kodificiral eden največjih državnikov med papeži, "patriarh zahoda" Gregor Veliki. Za njim jih je populariziral Dante v Božanski komediji, od koder so najbrž "prispeli" v katekizem in kolektivno zavest zahoda. Ker je v (Benediktovem) katekizmu tudi sedem zakramentov in sedem kreposti, se je nekaterim komentatorjem zastavilo vprašanje, ali Rim nemara po 1500 letih razmišlja o novi, sodobni sedmerici smrtnih grehov in bomo torej v prihodnosti poleg sedmih novodobnih svetovnih čudes dobili še sedem novodobnih smrtnih grehov. Ti so za vernike, kot je znano, strašni zato, ker jih brez pravočasne odveze čaka pekel oziroma večno pogubljenje. Ali kot pravi katekizem: pekel obstaja v večni obsojenosti tistih, ki po svobodni izbiri umrejo v smrtnem grehu.

Vprašanje o morebitnem dopolnjevanju seznama smrtnih grehov je medijsko atraktivno, toda zastavijo si ga lahko le tisti, ki se niso poglobili v teološko bistvo greha, so odmeve na Girottijev nastop komentirali naši sogovorniki z ljubljanske Teološke fakultete. Seznama grehov, pravijo, ni mogoče podaljšati iz preprostega razloga, ker takšen seznam ne obstaja. Greh je namreč vedno subjektiven, nova so le področja grešnosti, ki se z razvojem družbe seveda spreminjajo.

"Odločilna stvar pri grehu je namen, ne dejanje kot tako. Grešnost je vedno povezana s svobodno in zavestno odločitvijo človeka, da bo škodil sebi in drugim. Teološko gledano je greh zavrnitev Božje ljubezni in odmik od Božjega načrta, da bi bil človek srečen, in to na dolgi rok. Greh v prvi vrsti ni prestopanje norm, temveč neizpolnjevanje božjega klica. Za določevanje greha obstajajo le splošna merila - lestvice vrednot se lahko tudi razlikujejo -, najbolj osnovno pa je spoštovanje življenja," pojasnjuje moralni teolog dr. Roman Globokar. Za seznam smrtnih grehov iz 6. stoletja (ki jim rečemo tudi glavni ali naglavni grehi in obsegajo napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jezo in lenobo) pravi, da je le eden od mnogih modelov, ki človeku olajša prepoznavanje grešnega ravnanja. Obstajajo tudi drugi, nič manj relevantni in aktualni modeli. "Grešimo tudi, če ravnamo v nasprotju z desetimi božjimi zapovedmi ali v nasprotju s sedmimi krepostmi - razumnostjo, pravičnostjo, srčnostjo, zmernostjo, vero, upanjem in ljubeznijo. Grešimo, če ravnamo zoper obe zapovedi ljubezni, do Boga in do svojega bližnjega, ali v nasprotju z zlatim pravilom. Seveda pa ta pravila in zapovedi apliciramo na vedno nove oblike grešnosti in na koncu je vedno človekova vest tista, ki razloči med dobrim in slabim." Katoliška teologija namreč za razliko od protestantske vztraja, da človek lahko pride z razumom do spoznanja, kaj je prav in kaj narobe.

Po mnenju dr. Globokarja se lahko z "instrumentarijem" sedmih smrtnih grehov učinkovito spopademo tudi s početji na področju okolja ali bioetike, na katera je opozoril Girotti. "Marsikaj kaže na to, da znanstvenike, ki se lotevajo moralno skrajno spornih raziskav DNK in rodnih celic z neprevidljivimi posledicami za človeštvo, ženejo tudi želja za vsako ceno biti prvi, slava in denar. Napuh in lakomnost torej." Globokar ob tem še opozarja, da je papež Pavel VI. že leta 1971 opozarjal na grehe ekologije, a ti pač tedaj še niso bili tako razvidni, kot so danes.

"Ni novih grehov, so le nove zunanje okoliščine, novi vidiki grešnosti," poudarja tudi strokovnjak za cerkveno zgodovino dr. Metod Benedik. "Ljubezen do bližnjega ima danes pač drugačno obliko kot pred sto leti. Danes je lahko na primer greh, če ne gremo na volitve, kadar s tem pristajamo na ohranjanje družbenih krivic." Na vprašanje, ali sedem (na)glavnih grehov potemtakem zadošča, odgovarja pritrdilno. "Človek se navsezadnje ne spreminja. Ali svoje bližnje zanemarja zaradi lova ali televizije in računalnika, ni bistveno, bistveno je, da jih zanemarja."

Spoved v krizi

Z vprašanjem greha je neločljivo povezano vprašanje krivde, odgovornosti in odpuščanja oziroma odveze. V teologiji imajo grehi različno težo: katekizem govori o velikih, glavnih grehih, ki se jih je treba spovedati vsaj enkrat letno, in malih grehih; spoved teh ni nujna, toda pomaga pravilno oblikovati vest. Obstajajo pa še posebno veliki grehi - med njimi so umor, splav, kontracepcija, prešuštvo, kriva prisega... -, ki verniku nakopljejo kazen izobčenja in za katere da lahko v božjem imenu odvezo Sveti sedež, krajevni škof ali od njiju pooblaščeni duhovniki. Urad, ki ga vodi škof Girotti, odloča tudi o tovrstnih zadevah. Nekateri so zato, malo zares in malo za šalo, pomislili, da se ta urad z novim seznamom grehov bori za svoje delovno področje in Girottijev intervju povezali s krizo spovedi.

Dejstvo je namreč, da so spovednice v Evropi vse manj obiskane. Nedavna raziskava v Italiji je razkrila, da 60 odstotkov vernikov spovedi ne prakticira več, kar 30 odstotkov jih je zatrdilo, da ne potrebujejo posrednika pri odvezi od svojih grehov, za 10 odstotkov pa pomeni spovednik celo oviro v pogovoru z Bogom.

Je v krizi tudi spoved v slovenski RKC? Po mnenju naših sogovornikov o krizi ne bi mogli govoriti, vsi pa opažajo, da k spovedi prihaja manj vernikov kot nekoč. "Sodobnemu človeku očitno ne znamo približati lepote spovedi, jim pojasniti, kako nam ta omogoča, da breme krivde preložimo na Boga in ob zavezi, da ne bomo več grešili, obrnemo nov list v svoji osebni zgodovini," pravi dr. Globokar, ki za to vsaj deloma krivi pomanjkljivo pastoralo duhovnikov in katehetov. "Kako pomembno je, da razčistimo s svojimi grešnimi dejanji in s svojo krivdo, navsezadnje potrjujejo tudi spoznanja psihologije. Spoved je torej tudi nekakšna terapija, le da psihoterapevt na koncu ne more izreči tistega tako pomembnega stavka, ki ga kot posrednik božje milosti lahko izreče le duhovnik: 'odvezujem te grehov, pojdi v miru'," dodaja dr. Globokar.

V omari se je težko spovedati

Natančnih podatkov o gibanju števila vernikov, ki prakticirajo spoved, pri nas ni, ugotavlja sociolog in teolog dr. Vinko Potočnik. Po njegovem opažanju je do precejšnjega upada spovedne prakse prišlo pred nekaj desetletji, "je pa spet res, da pred velikimi dogodki, kot so prvo obhajilo, birma ali cerkvena poroka, vsi opravijo spoved, tudi del svojcev". O krizi spovedi po mnenju dr. Potočnika ni upravičeno govoriti tudi zato, ker se je kvaliteta spovedovanja pri tistih, ki spoved redno prakticirajo, občutno povečala, še zlasti če imajo stalnega spovednika oziroma duhovnega voditelja. "Občutek imam, da je spovedovanje opustilo največ tistih, ki so ga prakticirali neredno in bolj formalno, iz dolžnosti." Krivdo za to dr. Potočnik deloma pripisuje Cerkvi, deloma vernikom, deloma pa hitrosti sedanjega življenja, ki ne dopusti, da bi se človek ustavil za srečanje s samim seboj. "Oblika spovedi se premalo prilagaja čutenju sodobnega človeka, spovednice so še vedno podobne omaram. Spovedniki pa so še v preveliki meri (raz)sodniki, namesto da bi bili predvsem svetovalci in duhovni spremljevalci. Po drugi strani pa je pomanjkljiva tudi formacija vesti pri vernikih. To vodi v nejasnosti v zvezi z zavestjo krivde oziroma greha in osvobajanjem od njega," razmišlja Potočnik.

Za dr. Benedika sta ključni dve razsežnosti spovedi: očiščenje od grehov in iskanje poti naprej, ob soočenju z dejstvom, da je človeško bitje vedno nagnjeno k slabemu, in nujnem sklepu o drugačnem ravnanju v prihodnosti. Da bi bila spoved v krizi, pa po njegovem ne drži, "seveda pa mediji radi govorite o krizah". Ko ga vprašam, ali so spovedniki dovolj usposobljeni za svoje delo v občutljivih primerih, ali bi denimo sam dal odvezo verniku, ki prizna in obžaluje svojo homoseksualnost, a hkrati iskreno pove, da se ji ne bo odpovedal, se odgovoru izogne. "O tem je mogoče odločati le v vsakem konkretnem primeru posebej." Sicer pa po njegovem homoseksualna oseba sploh ne bi prišla s tem pred spovednika. "Ljudje napačno mislijo, da je v spovednicah največ slišati o seksualnih prestopkih. Res je prav nasprotno: o tovrstnih grehih ljudje najmanj govorijo."

Girottijevo razmišljanje sproža še eno zanimivo vprašanje: koliko se skozi čas spreminja cerkveni odnos do določenih oblik grešnosti in ali ne gre tudi v togem vztrajanju pri preteklih sodbah, kaj je prav in kaj narobe, iskati razloge za upadajočo priljubljenost spovedi. Tu velja opozoriti, da je omenjeni intervju sledil enotedenskemu seminarju za spovednike, na katerem so posebno pozornost namenili duhovnemu svetovanju ločencem in homoseksualcem. Oboji naj bi bili po besedah škofa Girottija, ki je tudi svetovalec v zelo pomembni kongregaciji za doktrino vere, deležni večjega razumevanja, kajti "trdota je bila v preteklosti pogosto za mnoge usodna". Tudi za stiske žensk, ki se odločijo za splav, najde Girotti veliko mero razumevanja. Ali to pomeni, da se cerkveni odnos do homoseksualnosti, ločitve, splava... mehča? To seveda ni prav posebno smiselno vprašanje glede na cerkveno pojmovanje časa in njene vloge v njem. Dejstvo pa je, da Cerkev ne bi prvič spremenila svojega moralnega stališča. Samo za primer: vsi papeži do vključno 19. stoletja so obsojali jemanje obresti za posojilo pod kakršnimi koli pogoji, to je veljalo za oderuštvo. Vseeno je bilo, ali so bile obresti nizke ali visoke, ali je šlo za posojilo kmetu ali cesarju. Svoje prepovedi Cerkev ni nikoli preklicala, kljub temu pa ima danes tudi Vatikan svojo banko, oderuštvo pa je definirano drugače. Drugi primer se nanaša na katoliški nauk, ki pravi, da zunaj Cerkve ni odrešitve. Prvotni namen tega določila je bil izločiti vse, ki niso bili krščeni, na primer Jude in nevernike. Celo otrokom, ki so se rodili krščanskim staršem, so bila zaprta nebeška vrata. Zdaj sta Cerkev in odrešitev razumljeni tako široko, da je pravzaprav mogoče pred večnim pogubljenjem "rešiti" vse ljudi dobre volje, celo ateiste.

Dobro pri tem je to, da o rimskih pobudah, kot je ta o razmisleku o novih oblikah "socialne" grešnosti, ki kličejo po večji solidarnosti, večji socialni angažiranosti in skupni odgovornosti, danes ne razpravljajo zgolj verniki, temveč - z določenimi zadržki, a vendarle - vsi ljudje dobre volje, med njimi ateistični grešniki.