Septembra lani je postal dekan ljubljanske ekonomske fakultete.

Dr. Jože P. Damijan je pred tedni ekonomsko stroko izzval s komentarjem, da lahko trditve uglednih strokovnjakov o sistemski naravi inflacije pustijo pomembne psihološke posledice. Pravi, da dokazov o sistemski naravi slovenske inflacije ni. Vendar, nadaljuje, če ugledni strokovnjaki govorijo o sistemski naravi inflacije, s tem vzbujajo inflacijska pričakovanja. Posredno pa s tem ekonomska stroka inflacijo celo podpihuje in iz nje ustvarja trdovraten fenomen. Ost komentarja dr. Damijana je uperjena tudi na vas.

Inflacija je praviloma posledica neustreznega urejanja ekonomije na ravni države. Ne poznam teoretičnih ali empiričnih raziskav, ki bi kot vzrok inflacije navajale javno izraženo mnenje nekaterih ekonomistov, da država neustrezno ureja ekonomijo. Tudi empirična dejstva iz naše preteklosti te teze ne potrjujejo. Čeprav je v času mojega ministrovanja vrsta ekonomistov, med njimi tudi kolega Damijan, ostro kritizirala načrt zmanjševanja inflacije, ki sta ga pripravila vlada in Banka Slovenije, je inflacija izredno hitro padla. Celo hitreje, kot smo sami napovedali!

Sam menim, da še enkrat višja inflacija kot v območju evra v Sloveniji ni povzročena samo z zunanjimi vplivi, temveč z neustreznim delovanjem države na področju tistih dejavnosti, ki nimajo tuje konkurence, in z neustrezno ekonomsko politiko, tako fiskalno kot dohodkovno. Kot minister sem se loteval tudi vzrokov, ki so bili sistemske narave. Del vzrokov nam je uspelo odpraviti.

Pravite, da ste se kot minister skušali spopasti s sistemskimi vzroki inflacije. So se v zadnjih treh letih pojavili novi sistemski vzroki?

Ne. Problem je v tem, da ti sistemski vzroki inflacije še posebej pridejo do izraza takrat, ko je gospodarstvo v šoku.

Za kakšne šoke gre?

Gre, denimo, za dvig cen hrane. Šok je lahko tudi relativno visoka gospodarska rast. Ali pa hitro višanje cen nafte. Sistemska narava naše inflacije vzpodbudi višjo inflacijo od te, ki jo imamo v območju evra, kadar je gospodarstvo soočeno s šoki. Sistemska narava inflacije torej ne deluje v vsakem obdobju enako intenzivno. Deluje v obdobju šokov.

In potem deluje kot nekakšen ojačevalec?

Da. Zato je inflacija višja, kot je v območju evra. Sam sem se kot minister najprej lotil nevtralizacije zunanjih šokov. S tem ko šoke nevtraliziraš, zmanjšaš sistemski vpliv na inflacijo. Drugi korak pa je rez v osnovne vzroke inflacije.

In kaj so osnovni vzroki?

Predvsem v sektorjih, ki niso izpostavljeni tuji konkurenci.

Mislite na komunalne storitve?

Pa na elektrosistem in vse druge sektorje, kjer konkurence praktično ni.

Zakaj pa ni konkurence?

Vzrokov je več. V nekaterih sektorjih je, na primer, zaradi majhnosti države enostavno nesmiselno, da bi se z določeno storitvijo ukvarjalo večje število podjetij. S tem problemom so soočene številne manjše države.

Se da kaj narediti?

V takšnih primerih je potrebna strožja državna regulacija. Ta regulacija mora biti usmerjena v stroške poslovanja teh podjetij. Zelo sistematično smo se lotevali sektorjev, v katerih ni konkurence, preučevali smo njihove stroške, zahtevali smo zniževanje stroškov. Tam pa, kjer je konkurenco mogoče vzpostaviti, se ta vzpostavi bodisi s privatizacijo bodisi z dopuščanjem že obstoječim podjetjem, ki delujejo na konkurenčnih trgih, da svojo dejavnost razširijo. Tak primer je komunala. Konkurenca potem podjetja prisili, da sama nadzirajo stroške.

Državni regulatorji, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami ali električno energijo, morajo prevzeti svojo vlogo. Dokler pa regulatorji niso dovolj učinkoviti, mora država svojo vlogo odigrati tudi kot lastnica teh podjetij. Kot lastnica lahko, skratka, vpliva na stroškovno učinkovitost podjetij. Tu gre za trdo delo, ki zagotovo traja več let. Učinki državne regulacije naj bi bili glede stroškovne učinkovitosti podobni, kot so učinki tržne konkurence.

Je relativno neuspešen boj proti kartelnim dogovorom lahko razlog za inflacijo? Vzemimo aktualen primer, primer gradbeništva, in sume, da gradbene korporacije ob oddaji ponudb nastopajo usklajeno.

Tudi kartelni dogovori zmanjšujejo konkurenco. Vendar ima odsotnost konkurence v različnih sektorjih na inflacijo različen vpliv. Cena električne energije, denimo, ima velik vpliv. Ali pa prevoz, železnice, telekomunikacije. Gre, skratka, za vprašanje, kolikšen je posreden ali neposreden vpliv določenega sektorja na življenjske stroške.

Kako to, da ekonomska stroka ponuja tako različne hipoteze o izvoru inflacije?

Ah, saj poznate pregovor: če imate dva ekonomista, boste dobili tri različna mnenja. Ker izhajamo iz različnih paradigem, so naše razlage različne. In različni so tudi predlogi, kako reševati probleme. Ključno vprašanje je, kateri skupini ekonomistov tisti, ki je odgovoren za ekonomsko politiko, bolj zaupa. In na koga se bo naslonil.

Sam sem se naslonil na skupino, ki je problem slovenske inflacije razlagala z vidika neustrezne tržne strukture. Ob tem sem ugotovil, da je njihova argumentacija zame najbolj sprejemljiva. Jasno je bilo, kakšne ukrepe je treba izpeljati, če se želimo problema lotiti. To smo izvedli in rezultati so znani. Po tem, ko sem zapustil položaj ministra, se osnovni vzroki niso bistveno spremenili.

Neustreznost tržne strukture se je sicer zmanjšala, kar se da pokazati tudi s podatki. Vendar še vedno obstaja. Za odpravljanje neravnovesij v sektorjih, kjer je konkurenca prenizka, je potrebnih več let. In na tem je treba delati. Če bi sedanja vlada sprejela razlago, ki sem jo sprejel tudi jaz, in ustrezno ukrepala, ne bi imeli 6,4-odstotne inflacije, pač pa bi bila bistveno nižja. Bila bi sicer višja, kot je bila v najugodnejših letih, saj je višja tudi inflacija v celotnem območju evra. Hkrati pa naša inflacija ne bi bila toliko višja od evropske inflacije.

Kaj pomeni, če je država soočena s 6,4-odstotno inflacijo?

Gre za inflacijo, ki je še enkrat višja od inflacije v EU. To je izredno visoka inflacija.

Je to razlog za alarm?

Zame je. Inflacija zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva, povečuje pritiske na povišanje plač in na povišanje socialnih transferjev. Velike težave smo imeli, da smo odpravili indeksacijo, torej vezanost plač, pokojnin, drugih socialnih transferjev, pogodb ipd. na inflacijo, zdaj pa se te zahteve ponovno pojavljajo. To je zelo resen problem.

Ekonomisti temu pravite "portugalski scenarij".

Tako je.

Kaj to pravzaprav pomeni?

Portugalski scenarij govori o državi, ki je vstopila v območje evra, ob tem pa ekonomske politike ne ohranjajo več konkurenčnosti tvojega gospodarstva z drugimi gospodarstvi v območju evra. Prej ali slej pride do znižanja rasti bruto domačega proizvoda. Portugalska, denimo, je beležila celo negativno rast BDP. Pride lahko do zelo hitrega povečevanja brezposelnosti. Povečajo se pritiski na javne finance. Zato se pojavi proračunski primanjkljaj, ki je višji od treh odstotkov. Evropski svet finančnih ministrov je prisiljen ukrepati in izrekati kazni. Zvrsti se niz slabih dogodkov, ta niz pa posledično producira nove slabe rezultate. Iz te stagnacije se je zelo težko izvleči.

No, stanje v Sloveniji ni tako črno. Vlada pravi, da imamo proračunski presežek. To, da imamo proračunski presežek, je gotovo dober znak.

Lani je imela proračunski presežek cela vrsta držav. In presežek je bil bistveno višji kot v Sloveniji. Presežek so imele tudi države z nižjo inflacijo od Slovenije. Celo nekatere države bivše Jugoslavije so imele proračunski presežek. Za lansko leto je značilna izjemno visoka gospodarska rast. Zato so bili proračunski prihodki visoki.

Sam menim, da proračunski presežek ni bil dovolj velik, da bi nevtraliziral izjemno ekspanzivnost ekonomske politike, ki se je odražala v zelo visokem agregatnem povpraševanju. Proračunski presežek prav tako ni mogel nevtralizirati zelo visokega dodatnega povpraševanja s strani države, zlasti povpraševanja na področju infrastrukturnih investicij. In prav tako ni mogel nevtralizirati dodatnega povpraševanja, ki je izviralo iz zadolževanja - tako zadolževanja podjetniškega sektorja kot zasebnega sektorja. Ta presežek je bil enostavno premajhen.

Prvič imamo presežek, vam pa se zdi premajhen?

Zagotovo. Moral bi biti tako velik, da bi nevtraliziral vplive znižanja obrestnih mer ob vstopu v območje evra, kar je povzročilo izjemno povečanje zadolževanja prebivalstva in podjetij. Nevtralizirati bi moral povečanje povpraševanja v javnem sektorju. Veliko dodatno agregatno povpraševanje je ob tržni strukturi, ki ima relativno nekonkurenčen nemenjalni sektor, povzročilo višji dvig cen storitev.

Je boj proti sistemskim vzrokom inflacije politično tvegano početje? Predstavljam si, da imajo tisti deli gospodarstva, v katerih je stopnja konkurence nizka, kar precej političnega vpliva. Zato so posegi državnih regulatorjev enostavno nezaželeni.

Težko bi rekel, ali gre tudi za politično tvegano početje. Nedvomno pa sektorji z veliko tržno močjo, denimo elektrosistem ali železnice, ne bodo kar tako pristali na zahtevo, naj znižajo stroške poslovanja. Takšni sektorji lahko organizirajo odpor. Nikakor ne gre za enostavne ukrepe. So pa nujni. Podjetja, ki so na trgu, se dnevno borijo s stroški. Skušajo povečati konkurenčnost na svetovnem trgu. Enako bi moralo veljati tudi v podjetjih, ki so praktično brez konkurence in imajo zato veliko tržno moč.

Vendar v Sloveniji obstaja desetletja trajajoča tradicija, ki jo lahko povzamemo v enem stavku: velike sisteme vodijo ljudje, ki imajo tudi pomemben politični vpliv.

Nisem strokovnjak za politična vprašanja. Moje izkušnje iz obdobja, ko sem bil minister, so vendarle takšne, da je smiselne dogovore mogoče doseči. Konec koncev, če elektropodjetju razložite, da bo imelo njihovo bolj racionalno obnašanje pozitivne učinke na celotno ekonomijo in da bodo imeli od tega na koncu korist tudi oni sami, je dogovore mogoče doseči.

Ste na precej privilegirani poziciji. Od znotraj poznate tako funkcioniranje državne administracije kot znanstvene sfere. Ste v času, ko ste bili v vladi, iz znanstvene sfere dobivali dovolj uporabne nasvete, kako voditi ekonomsko politiko?

Včasih sem se spraševal, ali ni bila to moja največja prednost. Akademsko sfero sem poznal zelo dobro, vedel sem, kako kdo misli in koliko kdo velja. Zato sem se vselej naslanjal na analize, ekspertize in pogovore s kolegi, ki so ostali v akademski sferi. Njihovi predlogi, opozorila in tudi nestrinjanja so bili izjemno koristni. Gre za neprecenljivo pomoč.

Zdaj ste v diametralno nasprotnem položaju. Kot dekan ljubljanske ekonomske fakultete lahko znanstvene storitve ponujate državni administraciji. Je povpraševanje po znanstvenih storitvah, ki bi lahko pomagale pri vodenju ekonomske politike, zadostno?

Če primerjam sedanje stanje s stanjem, ko sem bil sam minister, lahko rečem, da bi bilo za vlado koristno, če bi se še bolj naslonila na akademske raziskave.

Pravite, da ste kot minister cenili tudi polemična stališča iz akademskih vrst. Kako je s tem danes? Ali državna administracija prisluhne različnih šolam mišljenja ali pa se zanaša zgolj na stališča "svojih"?

Vsaka vlada se, če govorimo o ekonomistih, bolj naslanja na eno skupino ekonomistov. To je običajno v vseh državah. Pametno pa je poslušati tudi ekonomiste, ki pripadajo drugim paradigmam. Sicer pa bi se težko opredelil, kdo so "naši" in kdo niso. Ekonomisti pripadamo različnim paradigmam - eni so neoklasiki, drugi pragmatiki, tretji bolj poudarjajo vlogo države.

Teh različnih paradigem ne morete prevesti v pojme, kot so "levica", "desnica", "center"?

Delitev na levico in desnico je preveč poenostavljena. Navadno ob iskanju ekonomskih rešitev vzamete orodje ene ali druge paradigme. Bila bi huda poenostavitev, če bi to označevali s pojmi, kot so "levo" ali "desno".

V zadnjih letih je nastala cela vrsta novih samostojnih visokošolskih zavodov, pripravlja se ustanovitev pete, "Jambrekove", in šeste, katoliške univerze. Vladajoča politika zatrjuje, da obstoječi visokošolski zavodi tako dobivajo dobrodošlo konkurenco. Ekonomisti načeloma sicer ljubite konkurenco, toda ali tudi v visokem šolstvu?

Visoko šolstvo je področje, kjer konkurenca nima enakih rezultatov kot konkurenca na področju proizvodov in storitev. Tisti, ki povprašujejo po storitvah visokega šolstva, namreč nimajo dovolj informacij in znanja, da bi lahko razločevali med različnimi storitvami, se pravi različnimi študijskimi programi. V državah z najbolje organiziranim visokim šolstvom, denimo v skandinavskih državah, na različne načine merijo kakovost in jo izboljšujejo tako, da združujejo visokošolske zavode in ustanavljajo tako imenovane centre odličnosti.

Obstaja tudi cela vrsta raziskav, ki dokazujejo, da konkurenca sama po sebi ne vodi v večjo kakovost, da je s tega vidika pomembna predvsem ustrezna regulativa. Predpostavka, da bo visoko šolstvo samo zaradi večje konkurence bolj prijazno, bolj kvalitetno, da bo torej študentu nudilo boljše storitve in večjo zaposljivost, je skratka napačna.

Konkurenčni visokošolski zavodi so lahko do uporabnika prijazni na več načinov. Na primer tako, da je mogoče na nekaterih hitreje in z manj truda diplomirati.

Da, to je eden od neželenih rezultatov konkurenčnosti v visokem šolstvu. Srbija je lep primer države, kjer se je tovrstna "prijaznost" ponekod udejanjila do konca. Po trditvah nekaterih znancev iz srbskih akademskih krogov je tamkajšnji visokošolski prostor na področju ekonomskega in poslovnega izobraževanja praktično razpadel; tekmujejo le še v tem, kdo bo ceneje prodal diplomo. Takšno početje temelji na predpostavki, da zaposlovalci ne znajo razlikovati med različnimi diplomami.

Pa znajo? Imate morda kakšne podatke o tem, koliko slovenske delodajalce zanima, na kateri poslovni fakulteti je kdo diplomiral? Koliko jim pravzaprav pomeni dejstvo, da je nekdo končal fakulteto s certifikatom, po katerem ta sodi med 90 najboljših poslovnih šol na svetu? Takšna naj bi bila, kot vam je javno polaskala rektorica UL, vaša fakulteta.

Ko sem se pogovarjal z direktorji slovenskih podjetij, ki so člani sveta naše fakultete, so mi vsi dali vedeti, da se zelo dobro zavedajo različnosti diplom in da pri zaposlovanju dajejo prednost našim študentom. Le če med njimi ne najdejo primernega kandidata, zaposlijo tudi diplomante drugih poslovnih šol. Ampak to velja za najpomembnejša slovenska podjetja z domišljeno kadrovsko politiko. Kako razmišljajo v manjših podjetjih ali v državni upravi, še preučujemo.

Sam sem prepričan, da se bo razlikovanje med diplomami in šolami v prihodnje okrepilo, za kar se bodo najbrž potrudile tudi šole same z mednarodnimi akreditacijami. Na ekonomski fakulteti smo si pridobili akreditacijo EQUIS - več kot sedem let je trajalo, da smo zagotovili skladnost s postavljenimi standardi -, zdaj pa se potegujemo za akreditacijo AACSB.

Pri prvi je posebej izpostavljena internacionalizacija vseh dejavnosti fakultete, od učiteljev do programov, pri drugi, za katero bomo potrebovali še leto ali dve, pa je najbolj pomembno, da se zastavljeni učni cilji, znanje in veščine, vseskozi kvantitativno merijo, preverjajo in izboljšujejo tako pri študentih kot pri profesorjih, ki morajo izpolnjevati kriterije, ki jih uvrščajo na svetovno raven.

Vprašanje merjenja oziroma zagotavljanja kakovosti visokošolskega izobraževanja je aktualno tudi na nacionalni ravni. Toda kaj prida na tem področju ni uspelo premakniti ne tej ne prejšnji vladi. Kakšne mehanizme bi morali za ta namen vzpostaviti?

Ni dvoma, da je ustanovitev agencije za kakovost ena od najpomembnejših nalog. Sama po sebi pa ta agencija še ne bi prinesla večje kakovosti. Sistem merjenja kakovosti je zelo zapleten in pogosto tudi protisloven, toda mnoge države imajo tu že veliko izkušenj. Poudarek je na prizadevanjih posameznih fakultet za akademsko kakovost, na njihovih samoevalvacijah - te potekajo s pomočjo meritev rezultatov, anket, ugotavljanja problemov -, ki se nato kombinirajo z zunanjimi evalvacijami. Tu naj povem, da so zunanji ocenjevalci - to so običajno ugledni dekani ali bivši dekani - zelo natančni in "zoprni". Zelo hitro ugotovijo, kje so boleče točke. A če bi tak sistem imeli tudi na nacionalni ravni, se mnoge šole sploh ne bi ustanovile - ker nimajo ne primernih kadrov, ne mednarodnih zvez, ne odličnih raziskovalcev, ne izvirnih programov. Te so v glavnem prepisale od ljubljanske univerze.

Kar pravite, drži do neke mere: mnogi programi so si podobni po imenih, vendar imajo svoje specifike, mednarodno sodelovanje pa tudi ni zgolj prioriteta vaše fakultete. Škof Jamnik se je, denimo, pred dnevi kot predstavnik nastajajoče slovenske katoliške univerze srečal s prvo pomočnico rektorice Harvarda, ki mu je po njegovih besedah obljubila tesno sodelovanje...

Iz tega obiska, ki so ga po Dnevniku povzeli skoraj vsi mediji, se je naredil pravi rompompom. Le kam bi prišli, če bi mediji na enak način poročali o vsakem našem obisku na najuglednejših svetovnih institucijah, o skupnih mednarodnih konferencah, o naših uglednih gostih?!

Hm, pa ste že pili kavo s harvardskim vodstvom?

(smeh) Tudi Harvard sem že obiskal, pa Oxford, pa mnoge druge univerze. Ampak ti obiski sami po sebi ne pomenijo veliko. Tudi če ti kdo od tamkajšnjih profesorjev tu in tam predava, praviloma za visok honorar, to še ne pomeni, da si kakovosten. Odločilno z vidika kakovosti je, da notranje rasteš, da raziskuješ skupaj z raziskovalci na uglednih tujih institucijah, da z njimi pišeš članke, da omogočaš študentom izmenjave in dvojne ter skupne diplome.

Dvojne diplome?

Na primer študent amsterdamske ali univerze Pompeu Fabre iz Barcelone, ki sta "top instituciji", pride med podiplomskim študijem za eno leto v Ljubljano in dobi na koncu dve diplomi, ekonomske in tuje fakultete. Enako velja za naše študente, ki študirajo na tamkajšnjih fakultetah. Pri nas lahko vsako leto več kot 250 študentov študira tudi na eni od 140 tujih visokošolskih ustanov in njihovi študentje pri nas. Da lahko to omogočiš svojim študentom, moraš najprej pokazati, da si vpet v izobraževalni in raziskovalni mednarodni prostor in da si po rangu med najboljšimi na svetu.

Do leta 2013 naj bi v Sloveniji zraslo deset univerz. Tako piše v vladni resoluciji o nacionalnih razvojnih dokumentih. Po vsem, kar ste povedali, bi rekla, da vam tak cilj zbuja prej smeh kot veselje...

Ta cilj se mi zdi hudo zgrešen. Še enkrat naj poudarim, da se v državah z najboljšim visokim šolstvom inštitucije, tako univerze kot inštituti, združujejo, da bi s skupnimi močmi lahko konkurirali navzven, v mednarodnem merilu. Pri nas pa naj bi Škofja Loka konkurirala Ljubljani in Ljubljana Novemu mestu. To je velik in škodljiv nesmisel.

Ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo meni drugače. S tem ko si v vladi prizadevajo, da bi približali študij kraju bivanja študentov, hkrati z razvijanjem ustreznih študijskih programov, kot pravi, zadovoljujejo tudi potrebe regijskega gospodarstva oziroma regij kot takih. Temu se reče regionalizacija...

Slovenija ima dva milijona ljudi. Vse skupaj je ena sama regija. Takšna razpršitev kadrovskih potencialov, kot jo zahteva tovrstna visokošolska politika, je, ponavljam, škodljiva. Morda bo res imelo dostop do študija menedžmenta več ljudi bližje domu, toda ta študij bo zanesljivo manj kvaliteten. Na dolgi rok bodo s tovrstnim študijem regije še bolj deprivilegirane - ker bodo dobile slabše izobražen kader. Doslej so se namreč tudi ljudje, ki so se vrnili v svoja lokalna okolja, šolali na najboljših ustanovah v državi ali pa so jih naši profesorji poučevali v regijskih centrih.

Ko so vaši profesorji honorarno poučevali na novoustanovljenih šolah po vsej Sloveniji, ni bilo slišati, da gre na teh šolah za manj kakovosten študij.

Gre samo za nekaj profesorjev, kjer smo imeli medinstitucionalni dogovor. Vendar je to obdobje minilo. Zdaj si ti novi zavodi z našimi profesorji ne bodo mogli več pomagati, opreti se bodo morali na svoj kader, ustrezno izobraženega kadra pa v Sloveniji za toliko novih ustanov ni.

Dr. Jambrek se z vami ne bi strinjal. Pravi, da ustrezno habilitiranih ljudi, doma in v tujini, ni tako malo, res pa je, da jih ni na etabliranih univerzah, ker so te toge in kadrovsko zaprte. Zdi se, da je precej slovenska značilnost, da se nekdo zaposli na univerzi kot asistent in nato svoj akademski vrtiček sam obdeluje do upokojitve, ne glede na svoje dosežke.

Do neke mere to drži. V preteklosti smo si na mnogih fakultetah sami vzgojili svoje kadre. Na ekonomski fakulteti smo se sicer trudili, da bi dobili koga iz tujine, kakšnega Slovenca na primer. Toda zakaj bi prišel k nam, če pa je imel na chicaški univerzi desetkrat večjo plačo?! Zato smo se zadeve lotili drugače. Od leta 1996 do 2000 smo zaposlili 70 asistentov in jih od tega 45 poslali na doktorski študij na najboljše univerze v tujino. Večina se jih je vrnila in so zdaj profesorji na naši fakulteti. V prihodnje bodo vsekakor v tem pogledu dobrodošli tudi mednarodno odprti kadrovski razpisi za učitelje.

Povrniva se k vpisni politiki. Na vaši fakulteti, pa tudi na FDV in na fakulteti za javno upravo ste, kot je znano, želeli razpisati več rednih in več izrednih mest, kot vam je nato dopustila vlada. Opozicija trdi, da se vlada spreneveda, ko trdi, da omejuje družboslovna mesta na ljubljanski univerzi zato, da bi "uravnovesila" vpis, saj ob tem podeljuje koncesije zavodom, ki so razpisali nova mesta prav za študij družboslovja. Tudi vi tako menite?

Da, točno to počne. Moram poudariti, da sem kot dekan ogorčen, da se omejuje vpis šoli, ki ima edina mednarodno akreditacijo, in to pod obsegom, ki ga je skupaj s programom potrdil svet za visoko šolstvo. V skladu s tem programom bi lahko razpisali 600 mest na rednem univerzitetnem in 400 mest v rednem visokošolskem strokovnem programu. Namesto tega smo že lani lahko razpisali le 540 mest v prvem in 360 mest v drugem programu, čeprav se je za našo fakulteto kot prvo izbiro pri univerzitetnem programu odločilo dvakrat toliko srednješolcev, kot smo razpisali mest, in še več dijakov, ki so se odločili za visokošolski strokovni študij.

Letos smo zahtevali obseg, določen v programu, toda odobrili so nam le 20 dodatnih mest v univerzitetnem programu, ne da bi za svojo odločitev navedli kakršenkoli argument. Po drugi strani pa povečujejo število družboslovnih vpisnih mest na zasebnih zavodih. S tem se določenemu številu dijakov neposredno onemogoča študij na najboljših fakultetah.

Pred sabo imam podatke, s katerimi na ministrstvu zavračajo očitke. Delež razpisanih vpisnih mest za študij družbenih ved, poslovnih ved in prava se je, kot trdijo, zaradi takšne politike z lanskih 31,6 odstotka letos znižal na 29 odstotkov, delež vpisnih mest v znanosti, matematiki in računalništvu pa se je z lanskih 8,6 odstotka povišal na dobrih 9 odstotkov. Za dober odstotek je višji tudi v tehniki in za pol odstotka v zdravstvu in sociali. Kaj bi vi storili kot minister: bi uravnovešali vpis ali bi ga prepustili povpraševanju?

Najprej moram reči, da so te številke zavajajoče, ker seštevajo mesta za redni in izredni vpis. Če pogledamo redni vpis, številke pokažejo, da so število mest v družboslovju povečali za 340 mest. Razmerje med družboslovjem in naravoslovjem se, če gledamo redni študij, ne spreminja v prid naravoslovja. Kako bi ravnal kot minister? Ne poznam države, kjer bi ministrstvo nekomu prepovedalo vpis na ekonomijo. Ne pozabite, da so nam omejili redna in izredna mesta, čeprav naši diplomanti nimajo težav z zaposljivostjo; po naših podatkih se jih 98 odstotkov zaposli v prvem letu po diplomi.

Sam bi bolj prisluhnil študentom, ki si študij izbirajo po svojih željah in v skladu s predvidevanji, kje se bodo lahko zaposlili. Ljudem ne moreš vsiljevati, kaj naj študirajo. Če namreč izbranega študija ne bodo mogli študirati redno, ga bodo izredno.

Vlada si prizadeva tudi za to, da bi skrčila izredni študij. Razmerje med rednim in izrednim študijem je lani znašalo 70,7:29,3, letos pa 73,7:26,3. Kot vem, se s krčenjem izrednega študija na univerzi ne strinjate, toda izredni študij je za študente drag, pa še manj kvaliteten je od rednega. Zakaj ga torej ne bi zmanjšali?

Ministrica formalnopravno nima pravice omejevati izrednega študija. Res je tudi, da je bil izredni študij v preteklosti vir, iz katerega smo pokrivali del skupnih stroškov za redni in izredni študij. Tisto, kar da država za družboslovni študij, je v primerjavi z državami na podobni stopnji razvoja nevzdržno malo. Zato smo vzeli toliko študentov, kot je bilo maksimalno mogoče, in s svojo dodatno dejavnostjo zagotovili vsaj neko stopnjo kakovosti študija. Zdaj je izrednih študentov že tako malo, da komaj pokrivamo njihove stroške študija.

Zdaj pa še odgovor na vaše osnovno vprašanje: nič nimam proti temu, da se zmanjša delež izrednega študija, toda potem mora vlada povečati število vpisnih mest za redni študij in nameniti ustrezno več denarja. Sicer bo spet na udaru kakovost. Zato sem kot finančni minister zahteval, da morajo sredstva za študijsko dejavnost naraščati z rastjo BDP. To ne velja več, minister Zupan je to spremenil. Zdaj rastejo ta sredstva bistveno počasneje od BDP in so za našo univerzo vsako leto realno manjša. To pa bi nas moralo resno skrbeti.