Kdo ne bi stavil, da je to včerajšnji televizijski citat Boruta Pahorja? Pa ni! Izjavo je zapisal Janez Janša leta 1996 v (sicer tipično mrakobnem in komunističnih strahov polnem) uvodu h knjigi Milana Zvera ob 100-letnici ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS). Tedaj so v knjigi in Janševi stranki še navdušeno dokazovali, da so nasledniki socialdemokratov s konca 19. stoletja in (kljub njegovemu jugoslovanstvu) tudi Ivana Cankarja. In se zavzemali, da bi članstvo v Socialistični internacionali preprečili naslednici Zveze komunistov, tedaj Združeni listi socialnih demokratov, zdaj SD. Ko jim to ni uspelo, so na mednarodni ravni prestopili v konservativni tabor, doma iz poimenovanja izpustili socialdemokratski "S", politično dediščino Cankarja in socialdemokratsko retoriko pa je lahko monopolno prevzela Pahorjeva stranka.
Od kod rivalstvo in takšna silna želja po politični dediščini stranke, ki je sicer edina nasprotovala prvi svetovni vojni, a hkrati v slovenski politiki, tako v Avstriji kot kraljevi Jugoslaviji, igrala bolj ali manj obrobno vlogo?
Resda je s socialdemokracijo konec 19. in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja povezanih nekaj briljantnih političnih mislecev, publicistov, pisateljev in urednikov (Etbin Kristan, Albin Prepeluh, sprva liberalno usmerjeni Henrik Tuma, samosvoji Ivan Cankar, Rudolf Golouh), a so bili vsaj nekateri s stranko v zelo kritičnem razmerju. Z izjemo Kristana predvsem zaradi nacionalno-jezikovnih vprašanj, nekaterim pa je bila tudi sicer nacionalna, liberalna in socialna usmeritev masarykovcev celo bližje kot klasične socialdemokratske ideje.
Anarhisti in socialdemokrati
Pri sklicevanju na začetke socialdemokracije je sicer precej manevrskega prostora. Delavska društva, iz katerih je zrasla, so v Ljubljani, Mariboru in Trstu delovala že v šestdesetih letih 19. stoletja, pod policijskimi pritiski in zaradi krize pa nato razpadala. V osemdesetih so znova oživela, vendar je bilo tedaj avstrijsko delavsko gibanje že razcepljeno na zmerni in radikalno-revolucionarni (anarhistični) del. Po več sodnih procesih, ki so zajeli tudi slovenske voditelje, t.i. "krvavce" (obsodba obrtniškega in delavskega voditelja, kasnejšega socialdemokrata Franca Železnikarja pred sodiščem v Celovcu leta 1884 zaradi anarhizma na deset let strogega zapora), je prišlo do pomiritve. Tako je pred sto dvajsetimi leti, konec leta 1888, na kongresu v Heinfeldu nastala Avstrijska socialdemokratska stranka, katere sestavni del so bili tudi slovenski socialdemokrati. Ko je prišlo do cepitve stranke po nacionalnem načelu, so se osamosvojili tudi slovenski in januarja 1896 v Ljubljani ustanovili Jugoslovansko socialdemokratsko stranko. Še naprej pa so na Koroškem in Štajerskem delovali nemški socialni demokrati, v Primorju in Istri pa italijanski. Stranka je posvojila heinfeldski program, sprejemala je parlamentarizem in se zavzemala za splošno, enako in neposredno ter tajno volilno pravico, temeljni cilj je bil odprava kapitalizma in uvedba socializma (skupnega lastništva nad proizvodnimi sredstvi), na pragmatični ravni pa boj za delavske pravice. Imela je svoj sindikat in razne druge delavske organizacije.
Z nastankom Jugoslavije so bili socialdemokrati, ki so dotlej zagovarjali avstromarksizem (ohranitev Avstro-Ogrske, postopni prehod v kapitalizem, kulturna avtonomija za nenemške narode), postavljeni pred velik izziv, ki pa so ga bolj slabo prestali. Le redko so imeli poslance v parlamentu in še redkeje so sodelovali v vladah. Najprej je leta 1919 prišlo do cepitve na komuniste na eni in socialiste oziroma socialdemokrate na drugi strani. Slednji so se skušali združiti v eno Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, iz katere pa se je kmalu izločil del kot Socialistična delavska stranka Jugoslavije. JSDS je na slovenskem ozemlju še naprej delovala samostojno, rivalstva in prepiri pa so delavstvo odvračali od vseh treh. Decembra 1921 so se vse tri stranke združile v centralistično in unitaristično Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ), katere pokrajinska organizacija je postala tudi JSDS, ki pa se je kmalu razcepila na kar štiri skupine. Ena od njih, t.i. Bernotova skupina z okoli 1100 člani, je leta 1926 znova prevzela ime Jugoslovanska socialdemokratska stranka in se opredelila za federalizem, druge tri (skupaj kakšnih 1500 članov) pa so se še enkrat povezale v Pokrajinsko organizacijo SSJ in so na sindikalnem področju sodelovale s komunisti. Edina vsebinska osvežitev v dvajsetih letih je bila koalicija za ljubljanske občinske volitve leta 1922, ko se je povezal del socialistov (t.i. zarjani, po glasilu Zarja), krščanskih socialistov (Delavska zveza, ki je bila tedaj še del Slovenske ljudske stranke) in komunistov v Zvezo delovnega ljudstva (ZDL), ki je na volitvah tudi zmagala.
V sicer kratkotrajnem enoletnem obdobju vladavine ZDL je bilo zgrajenih več velikih občinskih stanovanjskih hiš (tudi znana Rdeča hiša na Poljanskem nasipu), sprejeti so bili predlogi za 48-urni delavnik, uravnavanje otroških doklad, za uvedbo delavskih zaupnikov v podjetja in še vrsta drugih socialnih ukrepov. Obetajočo koalicijo je razbilo jugoslovansko komunistično vodstvo, kjer je prevladala leninistična struja, ki je bila proti povezovanju z nekomunističnimi delavskimi organizacijami in strankami. Slovenski komunisti so sicer januarja 1923 ustanovili tudi Socialistično stranko delovnega ljudstva, ki naj bi nadomestila ilegalno in samostojno komunistično partijo, nova stranka pa je imela podoben program kot ZDL. Namera - lahko zapišemo, da v evropskem komunističnem gibanju tistega časa edinstvena - odpovedati se lastni organizaciji in internacionalizmu je dvignila na noge jugoslovanske in del slovenskih komunistov, bivajočih v tujini. Stranka je propadla, njeni nasprotniki iz komunističnih vrst pa so v Beogradu ustanovili legalno Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije (NDSJ), ki pa je bila po letu in pol delovanja prepovedana.
Zveza delovnega ljudstva
Med diktaturo je bila SSJ razpuščena, a je ohranila svoj aparat in privržence. V tridesetih letih so bili zaradi gospodarske krize zelo kritični do oblasti, vendar so zavračali sodelovanje s krščanskim socializmom. Enačili so ga z desničarskim katoliškim korporativizmom, še posebno previdni pa so postali zaradi Dolfusovega klerofašizma in obračunavanja s socialdemokrati v sosednji Avstriji. Februarja 1934 so v Beogradu obnovili Socialdemokratsko stranko Jugoslavije, ki pa jo je notranji minister prepovedal, nato so poskušali nastopiti na volitvah kot Zveza delovnega ljudstva, a jim tudi tega oblasti niso dovolile. Sredi tridesetih let so se pridružili ljudskofrontnemu gibanju in se udeležili množičnega zleta Svobode v Celju julija 1935, potem so se sprli, presenetljivo ne s komunisti (z njimi so celo načrtovali skupno stranko), ampak s kmečko-delavskim gibanjem, in ljudskofrontno gibanje zapustili. Do občasnega, bolj lokalnega sodelovanja je prihajalo s krščanskimi socialisti. Po Masarykovi smrti leta 1937 so se znova približali masarykovstvu, okrepili stike s češkoslovaškimi socialdemokrati, priredili vrsto shodov v spomin na češkoslovaškega politika in nato ustanovili delavsko društvo Vzajemnost. Svoj vpliv so skušali razširiti tudi na podeželje in poleg Delavske politike začeli izdajati glasilo Ljudski glas, ki je pozornost namenjalo kmečkemu prebivalstvu. Pridružili so se združeni opoziciji in - znova neuspešno - poskušali ustanoviti svojo stranko, na jugoslovanski ravni pa so sodelovali v vladi Cvetković-Maček. Po paktu Hitler-Stalin avgusta 1939 so načeloma kritizirali spremenjeno komunistično politiko, glavni odbor SSJ je tudi uradno prenehal sodelovati z ilegalno komunistično stranko, očital ji je podrejenost Moskvi ter s tem despotizmu in totalitarizmu, kar je imelo precejšnje posledice zlasti v sindikalnem gibanju na levici. Kljub temu je levi del socialistov v Sloveniji stike s komunisti ohranil in občasno tudi sodeloval v njihovih akcijah. Tik pred vojno so se, politično precej osamljeni, začeli akcijsko povezovati z liberalci, kar naj bi v perspektivi pripeljalo tudi do strankarskega povezovanja. A jih je vojna prehitela.
Vojna je za socialdemokrate pomenila konec. Po začetku okupacije so sodelovali v Natlačnovem Narodnem svetu, na ustanovnem sestanku Slovenske zaveze marca 1942 so, sicer maloštevilni, prav tako imeli svojega predstavnika, ob koncu vojne pa so poniknili s političnega prizorišča.
V povojnih desetletjih, potem ko je po sporu z informbirojem opustila sovjetski model socializma, se je jugoslovanska zveza komunistov sicer večkrat spogledovala s socialdemokratskim modelom, a praga zaradi bojazni pred izgubo oblasti nikoli ni prestopila. Najprej je v času t.i. zgodnjega partijskega "liberalizma" Milovan Đilas zagovarjal dvostrankarski socialistični sistem, pri čemer naj bi Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) postala neke vrste socialistična stranka. Edvard Kardelj se je večkrat resno ukvarjal z idejo, da bi ZKJ postala članica Socialistične internacionale. Navzven je sicer stike s socialisti in socialdemokrati formalno vzdrževala SZDL. V prvi polovici petdesetih let, torej še pred normalizacijo odnosov s Sovjetsko zvezo, se je Kardelj navduševal nad nastajajočim skandinavskim socialdemokratskim modelom t.i. welfare state (države blaginje). Skandinavijo je obiskal leta 1954 in nato zasebno še enkrat leta 1959. Tudi Tito je imel z nekaterimi socialdemokratskimi voditelji (na primer Willyjem Brandtom) odlične odnose. V jugoslovanski zunanji politiki je bilo v načelno zavzemanje za pravico vsake države do lastne poti v socializem vtkano stališče, da je mogoče oblast doseči tudi po parlamentarni poti, z zmago delavskih strank. Vendar je socialdemokratska ideja za komuniste postala znova privlačna šele ob koncu socializma. V ZKS so se z njo previdno začeli spogledovati konec osemdesetih let, a jih je že konec leta 1987 prehitel France Tomšič, ki je ob litostrojski stavki začel ustanavljati tudi socialdemokratsko zvezo. Ta je zaživela šele dobro leto kasneje, februarja 1989. Tomšič je bil tudi edini resnični socialdemokratski predsednik. Pučnik, ki mu je sledil nekaj mesecev kasneje, je bil že precej konservativnejši in je pripadal drugi frakciji, čeprav sta oba sledila nemškemu vzoru. Janša, ki se je znašel v stranki bolj zato, ker je pač neko stranko potreboval, pa je bil oddaljen še bistveno bolj.
Protikomunizem obeh je bil poleg različnih političnih profilov strank tudi ena od glavnih ovir, da ni prišlo do združitve z naslednico (naslednicami) zveze komunistov, ki se je le počasi navajala na misel, da je po novem socialdemokratska stranka. Na volitvah 1990 je sicer kot posamična stranka dosegla največ, 17,28 odstotka glasov. Pahorjeva generacija mladokomunistov, ki je danes zagovornica nedefinirane "blairovske tretje poti" ali celo izrazito neoliberalistična, pa je v kampanji nastopala zelo levičarsko. Če bo zmagala opozicija, bo Slovenija postala "dežela divje privatizacije, okleščenih socialnih programov in delavcev na cestah, dežela tacherizma za bogate, za velike kmete, za oblast kapitala z razprodajo tujemu kapitalu, dežela eko avanturizma in ilegalnih mazaških splavov, dežela z močno in drago slovensko vojsko ali pa celo brez nje, dežela Slovencev ĂĽber alles in Bosancev raus…", je v predvolilni kampanji grmel tedanji Pahorjev najtesnejši somišljenik Milan Balažic (marsikaj od izrečenega se je sicer tudi res zgodilo, a ob asistenci ali vsaj navzočnosti stranke same). Pahor pa je v televizijskem spotu nastopil s podobnim geslom kot danes: "ZKS-SDP je sposobna prenesti celo zmago na volitvah."
Trgovke in šoferji na tretji poti
No, stranka je kljub individualni zmagi prešla v opozicijo, nato pa drsela navzdol. Občasno je sodelovala v vladah, s posamičnimi ministri celo v Demosovi, nato uradno v Drnovškovih, enkrat zaradi nezaupanja in nasprotovanja desnih koalicijskih partnerjev z nekakšno ločeno pogodbo.
Prvi "pravi" socialdemokratski program naj bi v SD napisali šele leta 1995 (tako njihova spletna stran). A Borut Pahor, ki je stranko prevzel dve leti kasneje, leta 1997, je bil po miselnosti mnogo bližje liberalcem kot socialdemokratom. V tistih časih je že zahajal v Armanijeve trgovine, da bi bil bližje delavskemu razredu, pa se je občasno naokoli vozil v fičku.
Če bo socialdemokratom prvič v stodvajsetletni zgodovini na volitvah uspelo zmagati, to ne bo posledica proletarizacije Slovenije, čeprav je glede na gospodarsko strukturo očitna, le da so klasične industrijske delavce zamenjali trgovke, gostinski in gradbeni delavci ter šoferji. Najbrž tudi ne zato, ker bi Pahorju v t.i. "moderni" socialni demokraciji uspelo programsko združiti tiste, ki se vozijo v delavskih avtomobilih in kupujejo v tekstilnih diskontih, in tiste, ki se vozijo v limuzinah in nosijo obleke izbranih znamk. Za povrh pa še privržence krščanskega socializma (ti so pod pritiskom katoliške cerkve in desnice praktično izginili). Morda bodo privržence stranke združili protijanševizem, Pahorjeva priljubljenost in nabirek zvenečih imen. To pa še zdaleč ne bo dovolj za to, da bi socialdemokratska usmeritev na Slovenskem tudi v resnici prerasla v večinsko politično silo. Čeprav je tako željo nekoč izrekel celo danes vladajoči politik, ki ga socialdemokrati želijo spraviti z oblasti.