Ko sem jo, naivno misleč, da je z izjavo mislila na vse otroke, prav na dan "primopredaje" funkcije od Hanžka 21. februarja skušal pridobiti za pomoč pri protestu proti policijski odvedbi matere s trimesečnim dojenčkom in petletnim otrokom v ta pripor, ki se je dogajala prav tiste ure, mi je pred kamerami rekla, da bo funkcijo uradno nastopila šele naslednji dan. Kasneje je za Kanal A povedala, da se bo o problemu, na katerega sem opozoril, seveda pogovorila tudi z menoj - še ena požrta obljuba.

Tudi na pismo naslednjega dne s predlogom, naj za pravni del problema, če meni ne verjame, zaprosi za "second opinion" (zdravnikom dobro znana metoda), je molčala. Citiram ta del pisma: "In če se bodo tudi pravniki vaše institucije skrili v 'blaženo nevednost', češ da v tej domnevno pravni državi že kar petkrat sodno potrjeno pravilo o nedopustnosti pošiljanja otrok v CT Postojna za naslednje enake primere ni pravno zavezujoče (če bi se tudi v vaši stroki strokovnjaki tako strahopetno skrivali za svoje domnevno ali resnično neznanje elementarnih pravil stroke, kaj bi vi k temu porekli?), potem vam svetujem, da o tem zaprosite za 'second opinion' na primer ... (imena izpuščam) ali kogarkoli od zgoraj navedenih pravnikov, ki jih spoštujem. Ali sem bolj razočaran nad strahopetnostjo ali nad strokovnim neznanjem in zaplankanostjo večine naših pravnikov, vam težko rečem. (...) In kaj imam jaz kot psihiatrinja s temi vašimi pravniškimi stvarmi, porečete. Kot psihiatrinja morda bolj malo (ali pa tudi?!) - gotovo pa kot ombudsmanka. Na tem mestu je pravna presoja najpomembnejša (...) - in kadar ombudsmanu 'domači' pravni suport ne zadošča, se ima vso pravico obrniti kamorkoli še po 'second opinion'. In to vam predlagam." Brez odgovora (ki bi ga navsezadnje zahtevala že vljudnost).

Šele mesec dni kasneje, 27. marca, mi je poslala pismo, v katerem ni odgovorila ne na ta predlog ne na mojo medtem (v Večeru 3. marca) že objavljeno ostro kritiko njenih prav neverjetnih izjav po obisku v Postojni, ampak je, kot da vsega tega ni bilo, ponavljala svoje "ugotovitve" s postojnskega obiska. Kot lahko sklepam po objavljenih poročilih z njene tiskovne konference 27. marca, sta na tiskovni konferenci ona in njen namestnik (pravnik, bivši vodja vladne pravne službe!) Tone Dolčič povedala isto kot meni v tistem pismu, odposlanem istega dne. Samo za ilustracijo: čeprav sem ji že 3. marca javno očital, da v CT Postojna "ni opazila niti tega, da dobivajo vsi priporniki v CT Postojna samo en topel obrok dnevno - otroci enako kot vsi drugi", je 27. marca mirno ponovno izjavila, da je za otroke tam "primeren tudi jedilnik". Komentar menda ni potreben.

Še hujši pa je fiasko njene (in Dolčičeve) intervencije na pravnem področju. Kadar o nekem spornem pravnem vprašanju pristojno (tu: ustavno) sodišče še ni odločilo, bi bilo pričakovati, da bo varuh kvečjemu zagovarjal ali podpiral stališča v prid domnevno prizadetih človekovih pravic ali pa, če je bolj (beri: pretirano) previden, počakal na odločitev sodišča. Čebaškova in Dolčič pa sta storila ravno nasprotno: odločno sta podprla (zame pravno škandalozna) stališča MNZ, da jih dotedanja sodna praksa in ustavno načelo enakosti pred zakonom ne zavezujeta k enakemu ravnanju v vseh primerih, z besedami "zato varuhinja meni, da se odločitev ustavnega sodišča ne more razširiti na vse ostale primere". Toda višek tega absurdnega (ne)razumevanja vloge varuha pri takih vprašanjih šele sledi (citiram po Delu): da bi v nasprotnem primeru, torej če bi MNZ spoštovalo dotedanjo sodno prakso tudi v sedaj aktualnih primerih, "odločitev ustavnega sodišča resnično pomenila tudi spremembo zakona o tujcih"! V kratkem Delovem poročilu žal ni moglo biti citirano, kako je bivši vladni pravnik Dolčič zapeljal novo varuhinjo celo v arogantno poučevanje ustavnega sodišča, da so bile tiste njegove tri lanske julijske odločitve nezakonite; citiram iz pisma varuhinje meni: "Zato je treba po našem mnenju odločitve ustavnega sodišča, ki v nasprotju z zakonom o tujcih zahtevajo nastanitev v Azilnem domu, uporabiti le v konkretnih primerih, ne pa takšne nezakonite (poudaril M. K.), čeprav z odločitvijo ustavnega sodišča zahtevane prakse razširiti tudi na vse druge podobne primere." Kar pomeni: ni važna petkratna sodna presoja (ustavnega, upravnega in vrhovnega sodišča!) - če MNZ meni, da so bile te sodne presoje nezakonite, bo tudi varuh raje podprl to stališče MNZ kot sodne odločitve in spoštovanje ustavnega načela enakosti pred zakonom! Takšna je torej pri nas resnična vloga varuha? Žalostno.

Trditve MNZ in varuhinje o domnevni nezakonitosti (!) odločitev ustavnega sodišča so tipičen plod ekstremnega pravnega formalizma ali "črkobralstva", ki razume kvečjemu črko zakona, smisla pa ne. V zakonu o tujcih pa je celo izrecno zapisano (v 56. členu), da je v takih primerih prizadetim treba zagotoviti "drugo ustrezno institucionalno varstvo". In če je ustavno sodišče presodilo, da družine odklonjenih prosilcev za azil z otroki ne morejo mesece dolgo čakati na dokončno razrešitev njihovih primerov v CT Postojna in da je, dokler ne bo ta država ustanovila zanje primernejše institucije, edino "drugo ustrezno institucionalno varstvo" v Azilnem domu, je bila to pač tudi po vsebini (ne le formalno) popolnoma zakonita odločitev.

Toda Slovenija, ki bo kmalu predsedovala vsej EU, je očitno država, kjer o tem, kaj je zakonito, nima zadnje besede ustavno sodišče, ampak MNZ in "črkobralski" namestnik varuhinje človekovih pravic.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče