Prvi črno-beli nizkokakovostni posnetki so se zdeli v primerjavi s tistimi od prejšnjih podobnih misij dolgočasni: senca roverja, eno kolo, marsovski kamni. Toda za znanstvenike v Nasinem laboratoriju Jet Propulsion v Kaliforniji, ki vodi ves projekt, so bili vredni zlata. Predstavljali so namreč dokončno potrditev, da je Curiosity pristal na tleh Zemlji najbližjega planeta. Ko je rover poslal prvi signal in prve posnetke, so skočili s stolov, vpili od veselja in se objemali pred očmi javnosti, saj so dogajanje v nadzorni sobi kamere prenašale v ves svet. "Curiosity se zdaj pogovarja z nami s površine Marsa. Pristanek pomeni, da smo uspešno prestali najbolj tvegane trenutke tega projekta, zdaj pa se začenja nova razburljiva misija doseganja znanstvenih ciljev," je rekel projektni vodja Peter Theisinger.

Deset odstotkov možnosti za neuspeh

Zgodovinsko gledano, je po podatkih Nase uspelo le štirideset odstotkov vseh misij na Mars. Tokrat so tveganje, da pristanek ne bo uspel, ocenili na deset odstotkov. Glavni razlog je ta, da so morali za vozilo Curiosity (radovednost) razviti nov postopek pristajanja (graf). Sistem pristajanja z zračnimi blazinami ali raketnimi motorji, ki so ga uporabljali pri lažjih vozilih, ni prišel v poštev.

Glavna naloga devetsto kilogramov težkega roverja, ki nosi deset znanstvenih inštrumentov in sedemnajst kamer, bo ugotoviti, ali je Mars kdaj omogočal življenje. V ta namen bo analiziral ozračje, tla in sevanje, iskal biomarkerje, prisotnost šestih temeljnih gradnikov življenja in organske snovi. Ni pa njegova temeljna naloga iskati samo življenje.

V prihodnjih dneh bo rover začel pošiljati boljše fotografije, na pravo raziskovanje pa bo treba počakati. Prvi tedni bodo namreč namenjeni preverjanju delovanja vseh inštrumentov in funkcij na tri metre dolgem vozilu, ki je največje robotsko, kar jih je na drug planet kdaj poslal človek. Nato bo Curiosity začel analizirati tla v kraterju Gale, kjer je pristal, in se počasi odpravil k približno deset kilometrov oddaljeni gori Sharp, ki je visoka pet tisoč metrov. Podatki, ki jih bo zbral, bodo pomembni tudi za človeške odprave na Mars, ki jih ZDA načrtujejo sredi 30. let.

Nasino zadoščenje

Nasa se je s svojimi plovili in roboti že večkrat odpravila na Mars, a Curiosity je najbolj izpopolnjena in zahtevna misija doslej. Sredi 70. let je Nasa na Marsu pristala dvakrat, in sicer v okviru programa Viking, ki je imel tudi nalogo iskanja znakov življenja na planetu. Potrditve ni bilo, a nekatera odkritja so bila še desetletja predmet znanstvenega razmišljanja. Leta 1997 je Nasa na Mars poslala sondo Pathfinder z vozilom Sojourner, ki je bil mini predhodnik roverja Curiosity. V dolžino je meril 65 centimetrov, tehtal pa je dobrih deset kilogramov. Znanstveni namen misije je bil analiza atmosfere, ozračja in tal. Obenem pa je bil cilj preizkusiti tehnologijo pošiljanja robotskih vozil na druge planete. Glede tega je popolnoma uspela in je dala zagon tako nadaljnjim podvigom kot zagovornikom stališča, da se bolj kot drago in nevarno človeško raziskovanje drugih nebesnih teles splača v osončje pošiljati tehnološke nadomestke. Naslednji korak v tej smeri je Nasa storila leta 2003, ko je na Mars poslala robotski vozili Opportunity in Spirit, ki sta raziskovali površje in geološko sestavo. Težka sta bila 180 kilogramov, dolga pa 1,6 metra. S Spiritom so izgubili stik leta 2010, Opportunity pa v nasprotju z vsemi prvotnimi pričakovanji o šestmesečni življenjski dobi še vedno deluje.

Njun naslednik je zdaj Curiosity, ki naj bi deloval vsaj dobri dve leti (eno Marsovo), čeprav ima goriva za štirinajst let. V Nasi so uspešno izstrelitev novembra lani in posebej včerajšnji pristanek sprejeli s posebnim zadovoljstvom tudi zaradi kritik, ki letijo na ameriško vesoljsko agencijo, da zaostaja za tekmeci. "Pristanek roverja Curiosity na rdečem planetu je po vseh merilih najbolj zahteven poskus v zgodovini raziskovanja planetov," je včeraj rekel glavni svetovalec za znanost ameriškega predsednika Baracka Obame, John Holdren. "In če je kdo dvomil o ameriški prevladi v vesolju, naj mu povem, da je prav zdaj na površini rdečega planeta tono težak in za en avtomobil velik primerek ameriške iznajdljivosti."

Kritike na račun Nase so bile posebno glasne, ko je lani končala program raketoplanov space shuttle. Zdaj se mora za pošiljanje astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo zanašati na Ruse, ki za vsakega potnika računajo dobrih šestdeset milijonov dolarjev. Vendar naj bi čez nekaj let vlogo vesoljskega prevoznika prevzel ameriški zasebni sektor, ki je že vstopil v "panogo" vesoljskih poletov.