Čeprav se trenutno bolj kot ne cel svet nahaja v času krize, se očitno še vedno najde več kot dovolj ljudi, ki so pripravljeni del svoje pogače deliti s tistimi, ki imajo dobre ideje, a so brez sredstev. ''Crowdfunding'' je namreč hitro rastoča ideja, ki se je poslužuje vedno več svobodnih umetnikov vseh branž, ljudje pa masovno sodelujejo.

Bi prispevali svoj denar za ustvarjanje filma Jaz sem Janez Janša?

Gonilni sili sta želja in zaupanje, ne dobiček

Kako deluje? Če želi umetnik, filmar, glasbenik ali nasploh nekdo z dobro idejo slednjo uresničiti, nima pa sredstev za to, prosi druge za pomoč. Največkrat se vse dogaja prek spleta. Objavi svoj projekt, na primer scenarij filma, razloži, kako si je vse skupaj zamislil in nato čaka. Čaka, da večje število posameznikov investira manjše ali večje zneske in tako finančno podpre njegov projekt.

Čeprav se sliši, kot neke vrste donatorstvo, pa je množično financiranje daleč stran od ''miloščine''. Res je, da ima svoje korenine v donatorstvu, a ko človek prispeva denar kot del množičnega financiranja, s tem zaupa točno določenemu posamezniku ali skupini, da bo s temi sredstvi ustvarila točno določen produkt, realizirala točno določen projekt. Človek, ki prispeva sredstva, ni donator temveč investitor, saj investira v idejo,  ki se mu je zdela tako privlačna, da hoče, da se uresniči.

Treba je poudariti, da sta želja po sodelovanju ter uresničenju projekta in pa zaupanje gonilni sili ''crowdfundinga''. Slovenski film Jaz sem Janez Janša je odličen primer. Ljudje si želijo videti film, ki buri duhove v javnosti že odkar je bil napovedan, in bodo investirali denar, čeprav od tega ne bodo imeli nikakršne finančne dobrobiti, niti jim nihče ne garantira, da bo njihov denar porabljen v ta namen. Do trenutka, ko je bil napisan ta prispevek, so zbrali 1780 evrov od potrebnih 6000.

Če idejo delite, tvegate, da jo izgubite

Dilemi, ki se porajata pri množičnem finaciranju sta torej predvsem dve. Investitor da denar nekomu brez garancije za uresničitev projekta, obenem pa veliko tvega tudi umetnik sam. Dobra ideja se lahko, če jo delite, hitro razvija naprej, lahko pa kaj kmalu postane ideja nekoga drugega in za dobičkom se lahko obrišete pod nosom. Tako v množičnem financiranju ne tvega le tisti, ki investira denar, temveč tudi avtor tvega, da ostane brez svoje lastne ideje.

Strokovnjaki na področju avtorskega prava trdijo, da je idejo moč zavarovati le tako, da jo še pred njenim razkritjem patentirate oziroma oddate prijavnico za patent. Idejo lahko tudi avtorsko zaščitite (''copyright'') ali pa ustvarite znamko (''trademark'').

Gre res za investicijo, če ne dobim nič nazaj?

Kljub temu, da človek zavestno brez zavarovanja investira svoj denar, se začne porajati še vprašanje, ali je množično financiranje torej res vrsta investicije in kakšne so v tem primeru njegove zakonske omejitve – po definiciji namreč človek ''investira'' v nekaj, ko za svoj denar prejme nekaj v zameno, poleg tega pa naj bi mu bila nudena neka vrsta zavarovanja, če se investicija ne uresniči v skladu z načrti. 

Kot rečeno, množično financiranje je v svetu že dobro poznan fenomen in z njim se ukvarja že zajeten seznam spletnih strani. Sicer je odvisno od posamezne strani, prek katere se sredstva zbirajo, a pri ''crowdfundingu'' posameznik ponavadi ali ne dobi ničesar, ali pa vsaj ne dobi nečesa pretirano vrednega. Tudi varnostni sistemi se razlikujejo.

Strani, ki se ukvarjajo s množičnim financiranjem, kot so ArtistShare, Kickstarter, Pledgemusic in Funding4Learning imajo različna varovala. Nekatere na posebnem računu shranjujejo sredstva. Če projekt, pri katerem so investitorji hoteli sodelovati, ni realiziran, denar dobijo nazaj. Kickstarter na primer, projekta tudi sploh ne odobri in ne izvede prenosa denarja iz rok investitorjev v roke umetnika, če se za določen projekt ne nabere dovolj denarja za njegovo realizacijo. S tem, kot pravijo, ščitijo tako investitorja, kot umetnika, saj ''ustvarjalnost ne bi smela biti omejena z denarjem''.

Nasprotno pa strani kot so Fondomat, RocketHub, IndieGoGo in Sponsume nimajo nikakršnega varovanja in ustvarjalcem dovoljujejo, da obdržijo vsa sredstva, ki jih zberejo, pa če je njihov cilj dosežen ali ne. Tu torej pride do izraza tisti del definicije množičnega financiranja, ki govori o zaupanju.

V veliki večini primerov je projekt realiziran in vi ste dejansko investitor, saj vedno dobite nekaj (malega) nazaj. Na primer, stran The Tunnel prodaja slike iz filma, za katerega zbirajo sredstva. Ena slika (angleško frame) stane en dolar in vi ste tako lastnik enega malega delca filma. Spet drugi investitorjem ponujajo tematsko glasbo filma ali pa prenos posebne izdaje filma z dodatnimi učinki, ko je ta končan. Pojavljajo se tudi oblike oglaševanja vašega imena ali pa imena podjetja, ki investira, – kot nek način sponzorstva.

Vsega so krivi rokerji

Pionirji množičnega financiranja v glasbenem svetu so, verjeli ali ne, rokerji. Oboževalci skupine Marillion so leta 1997 na svojo lastno pobudo zbrali več kot 60 tisoč dolarjev in s tem omogočili njihovo turnejo po ZDA. Seveda se je skupina hitro navzela ideje svojih oboževalcev in na enak način nato zbrala denar za vse tri svoje albume.

V filmu je z inovativnim financiranjem leta 2002 debitiral Erik Bowman. Njegova stran FilmVenture.com je bila prva, ki se je začela organizirano ukvarjati z množičnim financiranjem filmov.