Z mnogih vidikov, kljub novemu imenu "Vita", je omenjena naprava zgolj posodobitev Sonyjeve mobilne konzole PSP. Vendar se od slednje bistveno razlikuje po svoji zmogljivosti – za to poskrbi 32- bitni quad-core ARM Cortex procesor, ki ga sicer najdemo tudi v Applovem iPadu 2, vizualno doživetje pa omogoča odlična grafična kartica, ki se lahko postavi ob bok iPhoneu 4. Na voljo sta različici s 512 MB ali 128 MB RAM-a.

Zaslon na PS Viti je odličen. Njegova resolucija qHD 640 x 960 sicer ni najvišja med napravami na trgu, je pa dovoljšnja za zadovoljivo uporabniško izkušnjo. Odzivnost zaslona na dotik je hitra in tekoča, precej dobro pa se tudi sooča s prstnimi odtisi.

Kar lahko Viti očitamo, je njen notranji spomin. Naprava namreč ne premore nobene kapacitete vgrajenega pomnilnika, zato je ob nakupu naprave priporočljivo tudi kupiti dodatno spominsko kartico.

Programski vmesnik na konzoli je pregleden, praktičen in dobro služi svojemu namenu. Je pa videti precej "otroško", saj so ikone nekakšne sličice, ki sploh ne delujejo v skladu z "igralno zverino", ki jo imamo v rokah.

 
 

Vita seveda podpira brezžično povezavo Wi-fi in Bluetooth. V spletni trgovini nas pričaka dokaj pester nabor iger, njihove cene pa se začnejo pri nekaj evrih. Na napravi pa sicer dobimo priložene aplikacije kot so Friends (tukaj so zbrani vsi vaši igralni prijatelji), Party (kombinacija igranja in klepetanja s prijatelji), Near (aplikacija najde Vita lastnike v bližini in pokaže kaj igrajo), Photos (snemanje video posnetkov in fotografij – kamera z zmogljivostjo 0.3 MP) in Browser (brskalnik, ki omogoča brskanje po spletu). Vita sicer ne podpira Flash in HTML5 jezika, zato je brskanje malce omejeno, pa tudi postavitve zaslona ne moremo spremeniti – ostane nam samo v ležeči postavitvi.

 Poleg zgoraj omenjenih aplikacij imamo na voljo še Remote Play, kar omogoča, da z Vito prevzamemo nadzor nad PlayStation 3 – v teoriji to pomeni, da lahko na Viti igramo igre s PS3.

Grajo si zasluži baterija naprave. Z njo si v najboljšem primeru lahko čas krajšamo kakšne 4 ure – res pa je, da se naprava izjemno hitro polni. Pohvale pa je vreden njen "sleep mode" oz. stanje v pripravljenosti. Nekateri, ki so napravo preizkušali dalj časa pravijo, da so se med igranjem igre ustavili, izklopili zaslon in po enem tednu ponovno pričeli igrati, baterija pa se je izpraznila le za nekaj odstotkov.

 

Našteto pa je na koncu zgolj v funkciji glavnega namena PS Vite in to je igranje video iger. Pri Sonyju so se na tem področju zaenkrat izredno izkazali, saj je ob izidu PS Vite na voljo že precej lep seznam iger, najboljše pa omogočajo igralno in grafično izkušnjo, ki je skoraj povsem primerljiva z izkušnjo na PlayStation 3. Grafika je tekoča in tudi zvočniki imajo dober zvok, čeprav je prek slušalk še vedno boljši. Kar se tiče nadzora nad igranjem pa PS Vita ustvarjalcem video iger povzroča sladke skrbi, saj jim odpira kombinacije, ki klasične gumbe in analogni palici današnjih igralnih ploščkov dopolnjujejo s kar dvema zaslonoma na dotik, kar vsaj v teoriji omogoča igranje z vsemi desetimi prsti.

Moramo pa opozoriti, da bo prva izkušnja (vsaj za starejše uporabnike) ob igranju PS Vite malce grozljiva, ko boste pod prsti začutili majhne in navidez precej zlomljive gumbe relativno drage naprave. Kljub strahu so gumbi zdržali, smo pa bili malce razočarani nad iznajdljivostjo dosedanjih izdelovalcev iger, kar se tiče zaslonov na dotik.

Zaslona sta bila zaenkrat uporabljena predvsem za približevanje ali oddaljevanje slike, kot dodatni tipki, sprednji zaslon pa so poskusili uporabiti tudi kot alternativo za vodenje likov, tako da uporabnik lahko izriše pot, kateri naj liki v igrah sledijo – to je še najslabša zamisel, saj na nek način pravzaprav odpravlja igranje video igre, za kar naj bi šlo. So pa tudi bolj posrečene zamisli, na primer izrisovanje simbolov na zadnjem zaslonu.

Vse kar vključuje preveč natančno pritiskanje ali risanje po sprednjem zaslonu, verjetno ne bo poželo preveč aplavza, saj boste morali enega od dveh palcev odmakniti iz enega od štirih nadzornih elementov (smernih tipk, gumbov in dveh analognih palic), istočasno pa boste imeli šest prostih prstov na zadnjem zaslonu.

Kar je ustvarjalcem iger manjkalo na domišljiji pri izkoriščanju dveh zaslonov za dotik, pa so uspeli dopolniti na področju izkoriščanja kamere. Pri tem so uspešne predvsem igre, ki omogočajo spremenjeno realnost oziroma augmented reality. S pomočjo kartonastih kodnih kartic, ki delujejo kot referenčna točka, boste v igre, ki podpirajo to možnost, vključili resnični svet okoli vas, igre pa bodo postale povsem 3D. S premikanjem okoli kodne kartice, bo igra namreč dobila podatke, kako ste se obrnili glede na izhodiščni položaj in temu primerno priredila elemente igre, ki so na zaslonu umeščeni v "realni prostor“.

PS Vita z bogatim naborom iger, dobro grafiko in zvokom ter izrednim potencialom za edinstveno igralno izkušnjo zaradi opcij spremenjene realnosti ter sprednjega in predvsem zadnjega zaslona na dotik, obeta veliko, ima pa na poti do uspeha precej veliko oviro. Njen največji problem je cena, ki je skoraj identična ceni PlayStation 3. Poleg tega so najboljši naslovi iger prav tako cenovno le malce cenejši od iger za PC in obe veliki konzoli. Dodatne težave predstavljajo skriti stroški spominskih kartic, ki jih bo uporabnik potreboval, saj najzahtevnejše igre zavzemajo kar precej prostora. Zadnjo težavo pa predstavlja izredna konkurenca s strani tablic in predvsem pametnih telefonov, ki sicer ne dosegajo igralne izkušnje PS Vite, a vam še vedno služijo kot telefoni. Cena PS Vite naposled pomeni, da se bo najverjetneje uspešno tržila predvsem tistim, ki dejansko iščejo izredno kvalitetno prenosno napravo namenjeno predvsem igranju video iger in si bodo to tudi lahko privoščili.