Zdravnica mu je predpisala kremo za mazanje, ki seveda ni pomagala. Ker pa je želel podrobnejši pregled, so ga napotili k nevrologu; zdravnica mu je svetovala, naj se pač nauči jesti in pisati z levo roko. Po treh letih so ugotovili, da ima parkinskovovo bolezen.

O tej bolezni takrat ni nič vedel. Začel je jemati zdravila in se izobraževati, kar je postalo laže s prihodom interneta, pove. Najbolj ga muči močan tremor, tresenje. Zelo si je prizadeval umiriti desno stran telesa, a se je začel tresti tudi po levi strani. Velike težave ima tudi zjutraj, ko zaradi otrdelosti telesa sam skorajda ne more vstati iz postelje. Muči ga tudi nočno zbujanje, zaprtost, nenadni napadi uriniranja.

"Zelo težko je, ko nenadoma ne moreš narediti niti koraka več, še posebej če si v družbi," opiše vsakdan bolnika s parkinsonovo boleznijo.

Še posebej je težko, ko mora nujno na vodo, a ne more narediti niti koraka, dokler zdravilo ne začne učinkovati. Zdravila so tresenje omilila, a so se po petih letih začeli pojavljati stranski učinki zdravil, zgibki, kot rečejo nenadzorovanemu premikanju udov. Ko govori, rad gestikulira, da to skrije. Ko zdravila ne delujejo, ne more hoditi ali kaj početi. "Lahko samo sedim kot kup nesreče in bobnam po sedežni garnituri." Odkar ima črpalko, ki zdravilo v telo dovaja kontinuirano, je stanje precej boljše in lahko spet načrtujejo družinske izlete. Družina mu stoji ob strani, "brez tega bi se podrl že davno", pove. Za zdravljenje z globoko stimulacijo možganov se ni odločil.

Gospod Šmid je optimist in se ne boji prihodnosti, celo nasprotno, verjame, da bo znanost odkrila neko rešitev za bolnike s parkinsonovo boleznijo. "Ko bom star 80 let, bom živel s to boleznijo že 50 let," s črnim humorjem pripomni danes 56-letni Šmid. Nevrologa vidi le enkrat na leto, čeprav bi si želel, da bi se v tej fazi bolezni lahko večkrat posvetoval z zdravnikom. "S črpalko se je življenje izboljšalo za 300 in ne za 100 odstotkov, a mora bolnik sam prispevati k temu, da doseže uspeh," pove. Tako se, ko je "dober", vozi s kolesom, enkrat na teden igra namizni tenis in bovling, da se sprosti in utrudi. "Mala žogica izjemno stimulira živčne celice," ugotavlja. Odkar igra namizni tenis, lahko veliko bolje vozi avto, čeprav ima raje, da v vozilo prisede kot sovoznik.