Kako izvajate študij delovne terapije?

To je visokošolski strokovni študijski program, ki traja tri leta. Obsega 180 kreditnih točk po bolonjskem kriteriju. Študij poteka semestralno: v prvem letu študent pridobi osnovno znanje iz klinične medicine in o delovni terapiji, bistveni del poklica študentje spoznavajo v drugem letniku prek strokovnih predmetov, kot so delovna terapija v nevrologiji, geriatriji, duševnem zdravju... V tretjem letniku študentje znanje nadgradijo, imajo veliko klinične prakse in pridobijo nekaj osnovnega znanja iz organizacije in menedžmenta. Pomembno pa je, da ima človek, ki se odloči za ta poklic, dovolj empatije, da je entuziastičen in optimističen in rad dela z ljudmi. Dela z ljudmi, ki so zaradi svojih bolezni in primanjkljajev prikrajšani, so tudi pod stresom in nekoliko drugačni. Z njimi je včasih zelo težko delati, po drugi strani pa tudi zelo lepo.

V čem se delo delovnega terapevta razlikuje od na primer dela medicinske sestre ali fizioterapevta?

Ta poklic je zelo usmerjen na človeka celostno. Se pravi, da pri človeku upoštevamo ne samo tisto, kar pri njem trenutno je, torej njegovo diagnozo in primanjkljaj, ampak tudi njegova prepričanja, kulturo, veroizpoved, stališča in vrednote... in vse to vtkemo v program delovne terapije. Posebnost delovne terapije je, da za obravnavo uporablja aktivnosti. Aktivnosti so medij, prek katerega osebi omogočimo tisto, kar naj bi v obravnavi dosegli, to pa je čim večja samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti - tistih, ki naj bi jih oseba opravljala, ker jih mora opravljati, in tistih, ki jih oseba želi opravljati ali to drugi od nje pričakujejo. Naloga delovne terapije je omogočiti osebi kljub okvaram, boleznim in pomanjkljivostim čim bolj samostojno opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, s tem pa je človek tudi bolj zadovoljen, zdrav, kar pomeni večjo kakovost življenja.

Fizioterapija se osredotoči na primer na to, da se poveča gibljivost nekega sklepa, kaj pa delovna terapija?

Fizioterapija se osredotoči na funkcijo, delovna terapija pa to nadgradi, da funkcijo uporabnik uporabi v vsakodnevnem življenju. Na primer: fizioterapevt usposobi osebo, da dvigne roko, delovni terapevt pa jo usposobi, da se počeše.

Se vaši diplomanti lahko zaposlijo?

Vsako leto konča študij od 30 do 35 študentov, v prvi letnik pa jih po novem vpišemo 60. Povpraševanje na trgu je, je pa v časih, ko varčujemo na vseh ravneh, za službo težko. Zelo pomembno je, da študent že med študijem dobro opravlja vaje klinične prakse, se pravi klinično usposabljanje, ki ga je zelo veliko, in če se tukaj izkaže in morda hkrati dela še kot prostovoljec, veliko laže dobi službo.

Izpostavljate problem, da so delovni terapevti pri nas zaposleni predvsem na sekundarni in terciarni ravni, manj pa na primarni.

Žal v Sloveniji zakonodaja ne omogoča zaposlitve delovnih terapevtov na primarni ravni, se pravi v zdravstvenih domovih. Tam bi lahko podobno kot patronažna medicinska sestra odšli na dom uporabnika, kjer se pojavljajo težave pri opravljanju aktivnosti, in bi reševali težave na kraju samem. Ljudem nič ne pomaga, če jih v bolnišničnem okolju ali okolju druge institucije usposobimo, da bodo tam opravili osebno higieno, saj je tam okolje prilagojeno. Ko pridejo domov, pa imajo še vedno enako stranišče, kopalnico, enako ozka vrata kot prej. Najbolj smiselno bi bilo, da bi delovni terapevt deloval v življenjskem okolju uporabnika.

Zakaj zaposlovanje na primarni ravni ni mogoče?

Razlogi so v denarju in verjetno tudi v premajhnem poznavanju poklica delovnega terapevta.

Ali pomen tega poklica v okviru institucij, kjer so delovni terapevti že zaposleni, bolje prepoznavajo?

Delovni terapevti so tam priznani strokovnjaki in so nepogrešljiv v timu, ki obravnava ljudi z zmanjšanimi zmožnostmi. Nepogrešljivi so pravzaprav pri obravnavi vseh stanj, ki ljudem onemogočajo enakopravno vključevanje v aktivnosti: po različnih poškodbah, amputacijah udov, pri ljudeh, ki doživijo posledice bolezni, na primer možganske kapi, starostnikih, ki so ena od skupin, ki odpira neverjetne možnosti delovanja delovnih terapevtov. Če bi bili delovni terapevti zaposleni v primarnem okolju, bi verjetno veliko ljudem omogočili, da bi dlje časa živeli v svojem okolju in jim ne bi bilo treba oditi v dom za starostnike. Delovna terapija je stroka sedanjosti in prihodnosti, glede na to da se populacija stara. Vedno več je starejših, to pa pomeni, da imajo ljudje vedno več težav pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Vsi pa si želimo biti čim dlje samostojni.

V domovih za starostnike verjetno izvajajo delovno terapijo.

Tako je, žal pa so normativi takšni, da pride en delovni terapevt na več kot sto stanovalcev. V taki situaciji pa ne more narediti veliko. Pri starejših ljudeh je še ena težava: naloga delovnega terapevta je, da starostnika motivira, da bi stvari opravljal sam, če le zmore. Starostniki pa velikokrat rečejo, zakaj bi se mučil sam, če plačam, da me sestre oblečejo in umijejo. Veliko delovnih terapevtov je zaposlenih v zavodu za rehabilitacijo, tudi v bolnišnicah jih je vedno več, v varstveno-delovnih centrih, zavodih po poškodbi glave, psihiatričnih bolnišnicah, svoje mesto dobivajo v zdraviliščih, osnovnih šolah, razvojnih vrtcih... A kolikor vem, v Sloveniji v razvojnem vrtcu dela samo ena delovna terapevtka. Zdaj je trend, da se otroke s posebnimi potrebami vključi v običajno šolo in delovni terapevt lahko pomaga pri prilagoditvi opreme in načinu dela s takimi otroki. Učitelji so seveda usposobljeni za delo z otroki, z otroki, ki imajo različne primanjkljaje, ovire v mobilnosti, pa ne. Vendar je spet problem denarja. Delovni terapevt je namreč zdravstveni delavec in če se zaposli na zdravstvenem področju, je plačilo urejeno, v šolstvu pa nekako ne najdejo niše, iz katere bi plačali njegovo delo.