Mihevčeva je zaposlena v Centru za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo Zarja. Delovni terapevt je tam član širšega strokovnega tima, ki ga sestavljajo še specialni pedagog, socialni pedagog, socialni delavec, fizioterapevt, logoped in spremljevalci. Z uporabnikom ali njegovim bližnjim ob sprejemu opravijo razgovor, v katerem pove, zakaj bi se želel vključiti v dnevni program centra. Nato člani tima skupaj z njim naredijo načrt, ki zajema vse, kar si ta oseba želi početi ali se od nje pričakuje, da bi počela.

"In to je tudi filozofija delovne terapije in specifika našega timskega udejstvovanja: da uporabnika pojmujemo celostno, upoštevamo njegove želje, vrednote, okolje, ozadje in pričakovanja. Tak odnos do uporabnika je v Sloveniji kar ekskluziven," pristop delovnega terapevta opiše Mihevčeva.

Enakovreden član tima

Ljudje s poškodbo možganov se soočajo z različnimi težavami; nekateri s psihičnimi, večina pa ima težave motoričnega značaja. Nekatere cilje, ki jih posameznik želi doseči, zastavijo mesečno, na primer, da se bo v enem mesecu naučil uporabljati mobilni telefon, drugi cilji pa so dolgoročni. Te cilje poskušajo v centru skupaj z uporabnikom in svojci doseči korak za korakom, vsak član tima na svojem področju. Delovni terapevt uporabniku predvsem pomaga skrbeti za samega sebe in pri učinkovitosti pri delu, šolanju in kakovostnem preživljanju prostega časa. "Uporabniki velikokrat povedo, da prosti čas preživljajo pred televizorjem in igrajo računalniške igrice, strokovni delavci jih poskušamo prek skupinskih ali individualnih aktivnosti popeljati v svet oziroma kamor želijo," ponazori Mihevčeva. Če uporabnik reče, da je pred poškodbo hodil redno v kino, naredijo načrt, kako bo to lahko počel tudi sedaj: kako izbrati predstavo, priti do kina, kako se vesti, rokovati z denarjem, kupiti karto... "Da lahko oseba pride do kinopredstave, je lahko cilj več mesecev trajajočega terapevtskega programa. Vse to je delovna terapija," opiše Špela Mihevc.

V Centru Zarja je delovni terapevt enakovreden član tima, vendar v praksi ni vedno tako, ugotavlja. "Problem delovnih terapevtov je, da nas člani tima vidijo kot nekoga, ki opere, kuha, se sprehaja z nekom, zaliva rože, češ saj to vendar zna vsak. A potrebno je veliko strokovnega znanja, da zmore terapevt neko vsakdanjo aktivnost speljati strokovno." Pri njih na videz res tako, kot da učijo koga kuhati, ko gredo z uporabnikom v kuhinjo in imajo gospodinjsko aktivnosti, nadaljuje Jerneja Križaj. "A aktivnost kuhanja je samo naš medij, zadaj pa so cilji povrniti osebi občutek uspeha, mu dvigniti samopodobo, ga vključiti v skupinsko dinamiko..."

Delovni terapevti za svoje orodje obravnave vedno uporabljajo aktivnost, saj verjamejo, da prek delovanja izboljšajo uporabnikove veščine, počutje, vsakodnevno delovanje in s tem samostojnost, razloži Križajeva, ena izmed redkih delovnih terapevtov pri nas, ki so s študijem v tujini pridobili naziv magister delovne terapije. Če ima uporabnik na primer slabšo gibljivost v ramenskem sklepu, cilj delovne terapije ni povečati gibljivosti, ampak to, da mu bo roka bolje služila v vsakdanjem delovanju. Zato ga bodo naučili tehnik, kako se na primer laže obleči.

Iz inštitucij v domače okolje

Pri nas so delovni terapevti zaposleni samo v inštitucijah, trend v Evropi pa je delovanje teh strokovnjakov tudi v domačem okolju, saj je treba uporabnike čim prej vrniti tja. Težava je tudi v tem, da je v inštitucijah okolje prilagojeno in ljudje, ki se soočijo z neko nemožnostjo, niti še ne vedo, kako bodo funkcionirali doma in na katerih področjih delovanja še imajo potrebe po delovni terapiji. "Naša vizija je, da bi bil delovni terapevt prisoten tudi v domačem okolju uporabnikov in na delovnem mestu. Sedaj ni mogoče, da bi se delovna terapija izvajala tudi na domu, razen samoplačniško," opozarjata sogovornici.

Trenutno je v Sloveniji samozaposlenih pet delovnih terapevtov od 500, ki pa se srečujejo s problemom, da ljudje ne poznajo stroke in ne vedo, zakaj naj bi najeli delovnega terapevta oziroma kakšne storitve ti ponujajo. Dela delovnega terapevta dovolj dobro ne poznajo niti zdravniki in uporabnikom ne svetujejo, naj se obrne jo na delovnega terapevta, ko potrebujejo na primer prilagoditve v domačem okolju.

"Mi nismo pomoč na domu. Naša težnja je osamosvojiti človeka in ne neprestano hoditi k njemu na dom in ga učiti na primer presedanja," razloži Križajeva. Ljudje si pogosto ne morejo privoščiti prenove celotnega stanovanja, delovni terapevt pa lahko učinkovito svetuje, kako z drobnimi prilagoditvami ali novim načinom delovanja doseči samostojnost osebe. Pri nas se delovni terapevt vključuje v obravnavo večinoma pri bolezni ali izgubi sposobnosti posameznikov, v svetu pa je področje njihovega delovanja veliko širše, še opozori Križajeva. Tako se na primer vključujejo tudi ob upokojitvi, ker pomagajo človeku strukturirati dan, osmisliti novi položaj v družbi, ob nenadni izgubi bližnje osebe, ko se človeku prav tako zruši vsakdan, in drugih okoliščinah, pri katerih se morajo ljudje soočiti s spremembo stanja in jim to povzroča težave.