Raziskava trdi, da gre za prvi primer, ko so pokazali, da nevrotransmitor igra vlogo pri spolnih preferencah pri sesalcih. Strokovnjaki pa so opozorili na nevarnosti prehitrega sklepanja o človeški spolnosti.
Ekipa je posebno vzgojene miši izpostavila različnim testom, v katerih so ugotovili, da so samci izgubili interes za samice, ki so ga nespremenjeni samci še vedno kazali. Spremenjeni samci niso kazali nobenih posebnih preferenc za samice ali samce, ko so imeli na razpolago veliko izbiro. Ko pa so v kletko vstavili zgolj še enega samca, pa se je spremenjeni samec pogosteje odločil za samca kot samico.
Podobne rezultate so dosegli, ko so vzgojili drugo serijo identično spremenjenih miši, ki jim je manjkala triptofanska hidroksilaza 2 – gen, ki proizvaja serotonin. Če so samcem v možgane vbrizgali serotonin, so ponovno kazali interes za samice.
Spolno vedenje miši naj bi sicer gnal voh, zato je profesor Keith Kendrick, nevroznanstvenik z inštituta Babraham v Cambridgu opozoril: "V smislu potencialne pomembnosti za razumevanje človeških spolnih preferenc/nagnjen smo ljudje seveda precej manj pod vplivom vonja v tem kontekstu, kot so miši.“
“Obstajajo zelo omejeni dokazi o spremenjenih odzivih na selektivno blokiranje serotonina v možganih homoseksualcev, že nekaj časa pa smo uporabljali psihoaktivna zdravila, ki povečajo ali zmanjšajo delovanje serotonina in čeprav so bili zaznani vplivi na spolno vzburjenost, impulzivnost in agresijo, še ni do dokazov o vplivu na spolno nagnjenje ali preference.“
