Zgodnja obravnava

V program za intenzivno zgodnjo obravnavo otrok z avtizmom, ki so ga začeli izvajati novembra, so trenutno vključeni trije otroci. To je prvi tak program v Sloveniji, je povedala Melanškova. Zanj so se odločili, ker se na društvo že leta obračajo starši otrok z avtizmom, ki ne dobijo primerne podpore v obstoječih oblikah vzgoje in izobraževanja. "Želeli smo dokazati, da je ob pravilni zgodnji obravnavi napredek teh otrok mogoč." je povedala Maja Škrubej Novak, ki program vodi.

Starši otrok opažajo napredek že prve tedne po vključitvi v program, v naslednjih mesecih pa bo še večji, je prepričana. Pri delu uporabljajo strukturirani pristop, kar se kaže pri ureditvi prostora, delu po urniku, otrokom dejavnosti vizualno predstavijo - kar vse otroku zagotavlja predvidljivost in mu omogoča učenje. Učijo jih razumevanja govora, zahtev, navodil, skupinskega dela... Nekateri otroci z avtizmom ne govorijo, te skušajo naučiti neverbalne komunikacije s pomočjo sličic.

"Ti otroci so bili prej vključeni v razvojne oddelke vrtcev, a z njimi vzgojiteljice niso posebej delale, ker so rekle, da se ne da," je povedala Škrubej-Novakova.

Taka je tudi izkušnja mame triletnega Maja. Maj je pri 18-mesecih spregovoril nekaj besed, potem pa je nehal govoriti. Starši so obiskali razvojno ambulanto in povedali, da mislijo, da ima avtizem, a so jih odpravili. Otrok ni obiskoval vrtca, češ da je preveč moteč za druge otroke. "Prepuščeni smo bili sami sebi, dobili nismo nobenega nasveta", je povedala mama Andreja. Potem so se povezali z društvom Center za avtizem, kjer so starša vključili v program za starše in otroka, v program zgodnje obravnave.

"Po mesecu dni in pol obravnave je otrok zelo napredoval. Začel je uporabljati nadomestno komunikacijo, ker ne govori. Pristope, ki jih uporabljajo v programu, uporabljamo tudi doma. Prej smo ga morali, če smo kaj želeli od njega, vleči za roko, on pa se je upiral, metal po tleh, cvilil in kričal. Že po enem mesecu je bilo veliko manj vedenjskih težav," je povedala mama Andreja, ki si želi, da bi bili takega programa lahko deležni tudi drugi otroci z avtizmom v Sloveniji. Maj bo v program vključen, dokler ne bo osvojil toliko komunikacijskih in socialnih veščin, da se bo lahko vključil v običajni vrtec, je povedala Vesna Melanšek. Za zdaj delajo z vsakim otrokom individualno. Težavo predstavljajo visoki stroški za izvajanje programa, financiranje pa ni zagotovljeno.

Zaposlovanje odraslih

Financiranje drugega programa, učenje samostojnega življenja za mlajše odrasle, so zagotovili s pomočjo sredstev EU. Jeseni so pri društvu izvedli raziskavo o potrebah odraslih z avtizmom, je povedala Eva Simikič, vodja programa. Njihovi starši so izrazili veliko skrb, kaj bo z njimi, ko njih ne bo več, saj trenutno ne vidijo nobene možnosti ustrezne namestitve in skrbi za odrasle z avtizmom. Slabo so razviti tudi programi, ki bi omogočali zaposlitev oseb z avtizmom. Oboje - učenje za samostojno življenje in pridobivanje spretnosti za zaposlitev - bodo naslovili v okviru programa za samostojno življenje mlajših odraslih z avtizmom. V ta namen so najeli hišo, v kateri bodo v začetku prihodnjega leta uredili bivanjsko skupnost; v hiši bosta krajši čas bivala dva uporabnika in se učila samostojnega življenja, na primer kuhanja, pospravljanja, kako se primerno obleči za pogovor o zaposlitvi in socialnih veščin. Drugi uporabniki bodo v center prihajali na učenje teh spretnosti občasno.

Odkriti skrite talente

V okviru programa bodo skušali izboljšati tudi zaposlitvene možnosti teh ljudi, to pa tako, da bodo pri uporabnikih skušali najti njihove močne plati in talente in jih razvijati, da bi na tak način morda našli dejavnost, s katero bi se lahko ta oseba preživljala ali vsaj ukvarjala. Kot je povedala Melanškova, bodo delali tudi z delodajalci, da bodo znali prepoznavati pozitivne stvari, ki jih imajo tudi osebe z avtizmom.

S kakšnimi težavami se sooči oseba z avtizmom, ko konča šolanje, je predstavila mama 25-letnega Luke. Luka ne govori, in ker je tudi močno naglušen, so ga vključili v Zavod za gluhe in naglušne. V prejšnjih časih tam še niso imeli programa za osebe z avtizmom, zato njegove potrebe niso bile naslovljene. Tako niti od šole niti od programa za oblikovanje lesa, kamor je bil v okviru zavoda vključen, ni veliko odnesel, je povedala gospa Bronka. Problem je nastal, ko je šolanje končal, saj zanj v Sloveniji ni primerne inštitucije. Bivanje so mu lahko uredili le v varstveno-delovnem centru, kamor pa ne sodi, saj so ti centri namenjeni osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Luka je invalidsko upokojen in dobiva 250 evrov mesečne podpore, ki pa je usmerjena na varstveno-delovni center, tako da je brez denarja.

"To, kar živi danes, ni kakovostno življenje, živi le tako, da preživi dan. Upam, da bo Luka lahko kaj počel, da bo koristil družbi in ne bo le v breme," je povedala mama. Kaj pa bi lahko počel? "Sam se se najbrž nikoli ne bo mogel preživljati. Zanima pa ga fotografiranje, ker dobro obvlada avtobusni promet, bi morda lahko spremljal starejše ljudi na njihovih poteh," meni mama in doda, da pravzaprav ne ve, v čem je Luka dober, saj v življenju doslej ni imel priložnosti poskusiti veliko stvari.

Pri društvu so pripravili tudi predlog strategije za obravnavo odraslih oseb z avtizmom in ga bodo v začetku prihodnjega leta poslali pristojnim ministrstvom.