Kar neverjetnih 80 odstotkov parov, ki izvedo, da njihov nerojeni otrok trpi za Downovim sindromom, se odloči za prekinitev nosečnosti. Pri Downovem sindromu je upočasnjen duševni razvoj posledica kromosomske nepravilnosti; 21. kromosomu je namreč dodan še eden (gre za trisomijo 21. kromosoma).
Verjetnost, da bo otrok imel Downov sindrom, se viša s starostjo matere. Pri dvajsetletnicah se na vsakih dva tisoč otrok rodi eden s tem sindromom, pri 35-letnicah je verjetnost ena proti 350, pri 49 letih pa je možnost že deset odstotna. Življenjska doba teh otrok se je z razvojem antibiotikov in operacij na srcu močno povišala – leta 1910 so povprečno živeli devet let, leta 1983 25 let, danes pa povprečno do 60 leta. So pa bolj nagnjeni k težavam s srcem, Alzheimerjevi bolezni in levkemiji.
Študija iz leta 2000 je pokazala, da kar četrtina zdravnikov novice o Downovem sindromu materi ne zna predstaviti na pravilen način, saj jo povedo kot izredno grozno in slabo. Prav tako starše nerojenega otroka spodbujajo k prekinitvi nosečnosti, težava pa tiči v njihovem izobraževanju, saj niso usposobljeni za svetovanje in pogovore o tem.
