Kdor se vozi z jeklenim konjičkom, zato pač nima časa, saj mora takoj po izvozu s parkirišča preklopiti na upravljavski meni "adrenalinska vožnja". Uporabniki javnega prometa oziroma prometni entuziasti pa se morate namazati s potrpežljivostjo, še posebno tisti, ki uporabljate avtobusni promet. In kaj nam med čakanjem na avtobusnih postajah sploh preostane drugega, kot da spremljamo vreme? Mimogrede, ste vedeli, da morate v Ljubljani na vseh avtobusnih postajališčih, kjer ustavljajo avtobusi mestnega in primestnega ter medkrajevnega prometa, če želite vstopiti na enega od zadnjih dveh, stati na začetku avtobusnega postajališča, torej vsaj za povprečno dolžino avtobusa stran od nadstreška?

Vremenski nadstrešek

V aprilskih dneh je vremenski nadstrešek nadvse prikladen postajni "okrasek". Kdor torej ni seznanjen s "skrivnostmi" avtobusnega ustavljanja ali ne pozna šoferja (in nasprotno) ter je le njihov občasen (so)potnik, naj bo ob približevanju avtobusa pripravljeni na dajanje vidnih in slišnih opozorilnih znakov, sicer se mu lahko zgodi, da bo "obvožen" (kar je še vedno bolje kot povožen). Nenazadnje so avtobusni nadstreški uporabni tudi ob sončnem in vetrovnem vremenu. Posebno poglavje so seveda postajne luže. Ravno tam, kjer stojimo, so te najgloblje, ker pač avtobusi na tem mestu najmočneje zavirajo. To je še posebno dobro vidno takrat, ko pelje avtobus mimo postaje, saj je mogoče globino luže v nekaterih primerih celo občutiti. In seveda tudi vodo iz luž. Tudi ob drugih vremenskih težavah je morda včasih bolje, da niste pod streho. V mislih imamo prej omenjena "kombinirana" postajališča. Mnoga imajo le nadstrešek, saj je veter "zanemarljiv" dejavnik, sploh če pridemo na postajališče preznojeni ali premočeni.

Avtobusni posebneži

Nerodno zna biti tudi tam, kjer stoji postaja v blagem desnem ovinku in prevozniki niso vajeni vremenskim nevšečnostim izpostavljenih "čakalcev". V tem primeru je seveda postajališče nekoliko "naprej" od uradnega, če pravočasno pomahate vozniku. Nekatera avtobusna postajališča so tako priročna, da so dostopna le s ceste, spet druga po robu cestišča, ki v deževnem vremenu spominja na vse kaj drugega kot to, kar je v resnici! Posebno poglavje so arhitekturne značilnosti, vzdrževanje in lokacija avtobusnih postajališč zunaj mest. Ponekod se zdi, kot da njihovi načrtovalci ne poznajo krajevnih vremenskih razmer. V mislih imamo predvsem padavine in veter ter letno pot Sonca nad obzorjem. Sicer pa vsak, ki uporablja javni potniški promet, pozna še vrsto vremenskih in drugih skrivnosti naših avtobusnih postajališč. Le še vprašanje časa je, kdaj se bo eden od njih ojunačil ter izdal avtobusne nasvete in prigode v knjižni obliki. Država, natančneje njeno ustrezno ministrstvo in občine, zagotavljajo, da bi bila tovrstna knjiga med "bestsellerji", uporabniki javnega potniškega prometa pa še naprej ljudje posebne vrste ...