Slovenski vozni park se je posodobil in razširil do meja, ki jih sedanja prometna ureditev le še stežka "požre". Zato bi morali odgovorni razmišljati precej bolj modro in se prilagajati stanju, ko na primer mesto Ljubljana vsako popoldne doživi pravi mali prometni infarkt na najbolj obremenjeni cesti v Sloveniji, Celovški. Tudi Šmartinska cesta okoli BTC je vse prej kot nedolžna in vse prej kot pametno urejena. Verjetno ni več daleč trenutek, ko bo vse obstalo. Ali pa se je to že zgodilo. In kdo je (bo) kriv?

Krivcev je seveda več, od voznikov, ki se še niso navadili na "kulturo gostega prometa" do načrtovalcev cest in tistih, ki bi morali graditi hitreje in predvsem bolj logično in kakovostno. Za določene "posladke" sem ter tja poskrbijo tudi odlični usklajevalci del na cesti. Tako je kaos popoln.

Semaforji rastejo kot gobe po dežju

V zadnjem času semaforji rastejo kot gobe po dežju. Ustavite se kakšen dan v prenovljenem ljubljanskem Mercatorju in videli boste, da je tudi tam zraslo kar nekaj novih semaforjev. Ali pa na cesti v Podutik, v okolici Škofje Loke, kjer je na 500 metrih razdalje zdaj mogoče kar štirikrat stati pri rdeči luči. Ali pri novem nakupovalnem centru v Kranju, kjer so "nametali" semaforjev, čeprav bi bila lahko tam tudi krožišča. In že smo pri temi, katero mnogi slovenski urbanisti zelo neradi slišijo.

Tako rekoč vsa Francija je polna krožišč (Francija ima dejansko kar polovico vseh krožišč v Evropi), Anglija tako ali tako, saj so tam že zdavnaj dojeli, da je lahko krožišče voznikom in prometu prijaznejše kot klasični semafor. Pred nekaj časa sem lahko poslušal enega od policistov, kako se je zgražal nad slovenskimi vozniki, da "zdaj semaforja ne jemljejo več kot pomoč, ampak kot oviro". Človek se pri taki izjavi vpraša, zakaj je do tega prišlo. Preprosto zato, ker so semafor kot prometni pripomoček zlorabili do onemoglosti. Postal je le še ovira, ker jih je preveč in ker delujejo neusklajeno. Dodajmo še zelo "pametno" potezo o ukinitvi utripanja zelene luči, da so vozniki izgubili vsako strahospoštovanje do rumene luči - in korak do prevožene rdeče luči je zelo majhen.

Premalo uporabljeni notranji pas krožišč

Ljubljana ima danes, kot pravi Peter Dernič iz podjetja JRL iz Ljubljane, 183 semaforiziranih križišč in 56 semaforiziranih prehodov za pešce. Natančnega podatka o krožiščih sicer nimajo, a mnogo Ljubljančanov bi jih znalo našteti, ker jih prav veliko še ni. Prvo krožišče je po nekaterih informacijah nastalo na Žalah, po drugih pa na Opekarski ulici pri mostu čez Ljubljanico. Tudi po mnenju Petra Derniča je krožišče pri zasedenosti "uspešnejše" do 80 odstotkov, pri višjih obremenitvah pa so zaradi sinhronizacije semaforizirana križišča lahko boljša, odvisno od smeri obremenitve.

Krožišča imajo seveda svoje prednosti in slabosti, predvsem bi morali slovenski vozniki končno dojeti, kako naj se na njih pravilno obnašajo. Dejstvo pa je, da bi jih lahko naredili tam, kjer jih niso. Po Derničevem mnenju je ena osnovnih težav napačne uporabe večpasovnih krožiščih ta, da vozniki ne uporabljajo notranjega pasu. Lep primer je krožišče v Stožicah. Zavzamejo veliko prostora, a če pogledate nekaj zelo velikih križišč, bi lahko ugotovili, da je prostora dovolj. Če je vse to vprašanje pomanjkanja denarja, naj opomnimo, da so ga pri gradnjah novih cest in avtocest ter predorov dobesedno skozi okno zmetali že toliko, da ta trditev ni ravno na mestu. Koliko krožišč bi denimo lahko naredili, če bi v predorih na novih avtocestah uporabili kakovostnejši beton? In še bi lahko naštevali.

Seveda je lahko "filozofirati", ko v koloni čakate na zeleno luč. A dejstvo je, da se bo treba težav začeti lotevati veliko resneje in predvsem hitreje, kot se to dogaja zdaj.