Semantična funkcija barve in oblike je pri Bricljevi vedno v ospredju. Umetničina dela so zelo strogo zastavljena in ohranjajo že od začetne faze enak format likovnega ekrana - 100 x 100 centimetrov. Kar se tiče oblik, njene slike temeljijo na konstrukcijsko čistem mrežnem modelu, ki s spreminjanjem ritma in kromatskih vrednosti pri gledalcu vzbuja spontan fiziološki vizualni odziv. Avtoričine podobe je mogoče razvrstiti v posamične serije oziroma cikle, v katerih se mrežna konstrukcija zapolnjuje na različne načine, avtorica pa operira predvsem z vzporednimi koloriti, ko na podlagi barvnih razmerij ustvarja izpovedno maso podobe. Opusi slik tako dajejo vtis pravokotnega, diagonalnega, romboidnega reda ali specifične "valovne prelivnosti", kjer se prek likovnih, geometrijskih form gledalčevo doživljanje lahko spreminja v čutne zaznave in predstave o prostoru, snovi in energiji. Umetničin razvoj se odraža v povečani volumizaciji prostora podobe. Iz hotene ploskovnosti, značilne za najstarejša dela, se je sčasoma razvila nekakšna volumska reliefnost, ki opazovalčevo oko vodi v odkrivanje iluzije prostora. Popolnejša je slikarkina izkušnja, bolj se podobe "izraznostno gostijo", zapuščajo dekorativnost in prestopajo v višjo izpovednost. Barva postaja nosilka nenavadnih figuralnih sklopov, ki presegajo optičnost in se nekako dotikajo realnega, objektivnega sveta, je ob razstavi zapisal Dejan Mehmedovič. Beti Bricelj, rojena leta 1974 v Postojni, je študirala slikarstvo na Visoki strokovni šoli slikarstva v Ljubljana. Leta 2000 je diplomirala pri prof. Mladenu Jernejcu. Študijsko se je izpopolnjevala v Avstraliji.