Pesimizem družnega odposlanca Združenih narodov in Arabske lige je upravičen. Ne da bi se spuščali v podrobnosti mirovnega načrta nekdanjega generalnega sekretarja ZN, je ta temeljil na obojestranski prekinitvi ognja, šele v nadaljevanju pa v zavarovanju civilistov in zagotavljanju prostih poti humanitarne pomoči in politični rešitvi krize. Ker med Ananovimi obiski orožje skupaj z režimskim težkim topništvom in letalstvom ni obmirovalo, so bila zanj pokopana tudi vsa druga prizadevanja. Od tedaj se oboroženo nasilje od Alapa prek Hame, Homsa do Damaska samo stopnjuje. V mesecu dni odkar je Anan priznal svojo nemoč in posledično nemoč mednarodne skupnosti, je bilo v Siriji ubitih od 3000 do 5000 ljudi, tako da je skupni krvni davek leto dni in pol trajajočega spopada Asadovega režima z uporniki ocenjen na 19.600 (Združeni narodi) do 29.800 (spletna stran sirske opozicije).

Brahimi, alžirski diplomatski veteran, velja za vztrajnega človeka, ki se je med drugim izkazal kot posrednik v libanonski državljanski vojni, ki se je po 15 letih končala leta 1989 s sporazumom iz savdskega Taifa. Njegovo vodilo je, da »če ni zmagovalca, ni poraženca«, v zvezi s Sirijo pa bo tako kot pri Libanonu moral najprej spraviti v red zunanje igralce v vse bolj krvavi igri, preden bo lahko kar koli dosegel pri vse bolj vase zaverovanih sirskih politikih na obeh straneh. Za zdaj načrtuje odprtje svoje pisarne v Damasku, če to ne bo mogoče, pa v Kairu, in preživeti kar največ časa v regiji. »Prihajam z odprtimi očmi in brez iluzij,« je sporočil Bašarju Al Asadu, upornikom, sirskim sosedam, Arabcem in Irancem ter celotni mednarodni skupnosti, pri čemer se ni hotel opredeliti do široke zahteve, da mora Asad oditi, in je tudi upornikom sporočil, da »se ne pridružujem vašemu gibanju«.

Od grafitov do državljanske vojne

Arabska pomlad je v Sirijo pljusknila sredi lanskega marca, ko je nekaj najstnikov v obmejnem mestu Dara na jugu države končalo v zaporu zaradi pisanja protirežimskih grafitov. Posledični revolt tamkajšnjega prebivalstva je v nekaj dneh okužil več sirkih mest v obliki že znamenitih petkovih pomolitvenih zbiranj v drugih arabskih državah, ki pa jih je režim označil za socialni in ne politični protest. Zahteve po ukinitvi 48-letnega izrednega stanja, izpustitvi političnih zapornikov ter obračunu z oblastno korupcijo so pričale drugače, še mirno merjenje moči z režimom pa se je končalo prav v Dari, kjer se je naslednje tri tedne ohranilo žarišče protesta in nazadnje vzplamtelo v spopadih, v katerih je bilo ubitih 23 protestnikov in 19 pripadnikov varnostnih sil.

Za smrt slednjih naj bi bili odgovorni neoboroženi neznanci, ki so dali Asadu povod, da je izbruh nasilja pripisal (uvoženim) teroristom in namesto obljubljenih političnih reform začel svojo oblast utrjevati z vojsko. »Čiščenje« Dare 25. aprila lani je bila groba vojaška akcija proti tamkajšnjemu prebivalstvu, ki jo je še vedno domnevno vodil Bašarjev brat Maher s četrto oklepno divizijo sirske vojske. Vžigalna vrvica je bila prižgana, konflikt, ki so mu takrat nekateri analitiki z reminiscenco pokoritve Hame leta 1982, ko je Bašarjev oče krvavo zadušil tamkajšnjo vstajo, pripisovali omejen obseg, pa je do zdaj prerasel v državljansko vojno. Ta zdaj poteka na zahodu države po vsej črti od turške do jordansko-izraelske meje v liniji mest Alepo, Hama, Homs Damask ter na skrajnem kurdskem severovzhodu države in z iraške strani vzdolž dela doline Evfrata. Kakšen je položaj na bojnih poljih, je praktično nemogoče z gotovostjo trditi, na temelju aktivnosti režimske vojske in uporniške sirske svobodne armade (FSA) in njej pridružene skupine pa washingtonski inštitut za vojne študije (ISW) sklepa, da so tako imenovane uporniške cone dejansko pod nadzorom FSA. Uporniki operirajo kot gverilske enote, zato se frontne črte oziroma območja nadzora stalno spreminjajo. Z režimsko vojsko se ne spuščajo v neposreden spopad, ampak se začasno umaknejo, da se izognejo izgubam, pri čemer pa so žrtve civilisti, ki prehajajo iz rok v roke ali pa so prisiljeni k begu.

Gverila stiska režim

Analitiki ISW ugotavljajo, da lahko režimske sile vstopijo v vsako »osvobojeno ozemlje«, če se za to odločijo, a je cena visoka. Tako vzdržujejo svoje postojanke znotraj posameznih območij ter rutinsko obstreljujejo okoliške vasi, pri čemer se s strelivom in drugimi nujnimi zalogami oskrbujejo pretežno ali kar v celoti po zračni poti. Najširša območja v rokah vse bolj povezane FSA so zdaj severno in vzhodno od Alapa ter med Idlibom in Hamo, v juliju in avgustu pa so okrepili tudi pritisk na Damask, ki ga vznemirjajo tudi z napadi avtomobilov bomb, kakršne so izvedli tudi minulo nedeljo. Za Asada so ti dokaz, da ima opraviti s teroristi, vendar pa vsa uporniška gverilska taktika režim sili k premeščanju vojske proti Alepu, Homsu, Damasku in še nekaj mestom na zahodu države, s čimer bodo uporniki lahko prevzeli popoln nadzor nad večino sicer redkeje naseljenega centralnega in vzhodnega dela Sirije. S stalnim »osvobojenim ozemljem« bi se FSA ne le učinkoviteje povezala, ampak laže zapolnila vrzeli v oborožitvi, ki ji jo radodarno ponujata Savdska Arabija in Katar, potihoma pa pri tem sodelujejo še nekatere države, med njimi je to priznala tudi Francija. Ne bo pa še to prineslo bolj jasne frontne, zaledne varnosti za civiliste. Ti ostajajo ujeti med sovražne si strani, ki se medsebojno obtožujeta pokolov, ko svet obkrožijo podobe svežih množičnih grobišč, kot se je to zgodilo minuli teden z razkritjem več kot tristo trupel v Daraji pri Damasku.

Te šokantne podobe civilnih žrtev, med njimi mnogih otrok in žensk, bi morale poenotiti mednarodno skupnost v odgovoru na sirsko nasilje. Na to računa Lakdar Brahimi, ki pravi, da nima načrta za Sirijo, ampak zgolj idejo. Ta je podobna libanonski, kar pomeni spraviti na en imenovalec najprej zunanje dejavnike, od Savdske Arabije do Irana, Kitajske, Rusije in ZDA ter seveda Turčije in Izraela, ki prva zaradi Kurdov, drugi pa zaradi libanonskega Hezbolaha nemirno spita. Že to bo »skoraj nemogoča naloga«, še težja pa ga čaka potem v sami Siriji, kjer se je precej enostavno nezadovoljstvo ljudstva z režimom (pomanjkanje političnih svoboščin ter avtokratska, korumpirana in nepotistična vladavina manjšinskih alavitov nad večinskimi suniti) sprevrglo v nepregleden spopad političnih, verskih, militantnih in terorističnih grupacij z domala vseh koncev že sicer eksplozivne bližnjevzhodne regije.

Džihadisti in razdrobljena opozicija

Ko se je pred poldrugim letom sprožil ljudski upor, ni bilo v Siriji niti sledu o džihadistih, zdaj pa je polkovnik Ahmad Fahd Al Nimah, poveljnik vojaškega revolucionarnega sveta kot dela FSA v Dari, prepričan, da bodo prav ti glavna sirska nevarnost po padcu Asada. Ena glavnih grupacij naj bi bila Fronta za zaščito sirskega ljudstva (Džaabat al Nusra li Ahl al Šam) po vzoru Al Kaide, ki je prevzela odgovornost za okoli 130 bombnih napadov na sirske varnostne sile. Uporabljajo taktiko, preizkušeno v Iraku proti ameriški vojski, ob zajetju ali njihovi smrti pa se pogosto izkaže, da prihajajo iz drugih držav, tudi iz Brahimijeve Alžirije. Med zelo aktivnimi so še libanonski militantneži iz Fatah al Islama in Brigad Abdulaha Azama.

Če so džihadisti zavohali svežo kri za svoj fanatični boj, pa poseben problem predstavlja razdrobljenost sirske opozicije. Tudi po letu boja s skupnim sovražnikom, Bašarjem Al Asadom, razne politične grupacije, disidenti na tujem, domači aktivisti in oborožene formacije ne najdejo skupnega jezika, kako ga odstraniti. To je tudi razlog za propad več poskusov sestavljanja opozicijske koalicije, ki bi se dokopala do mednarodnega priznanja in s tem zagotovo do bolj poenotenega globalnega odgovora na sirsko krizo. Med vidnejšimi uporniškimi koalicijami pa mediji (in diplomacija) izdvajajo Sirski nacionalni svet (SNC), koalicijo sedmih opozicijskih skupin, ki skuša z novim voditeljem Abdelbasetom Sajdo stopiti po poti libijskega NTC, a (še) ne najde skupnega jezika s svobodno sirsko armado, sunitsko obarvana pa tudi ne s sirskimi kristjani in alaviti. Nacionalni koordinacijski odbor (NCC) je septembra lani oblikovalo več levo usmerjenih skupin, skupaj s tremi kurdskimi političnimi strankami in nekaterimi mladimi aktivisti. Zavzema se za umik vojske z ulic in kot edini za dialog z vlado, odločno pa nasprotuje tujemu posredovanju. Svoboda sirska armada (FSA) je zrasla iz vojaških prebežnikov v Turčiji, zdaj pa po lastnih trditvah šteje 40.000 mož (analitiki jo cenijo na 10.000). Sama priznava, da se ni sposobna direktno spopasti s 200.000-glavo sirsko vojsko, in čeprav je zvečine sunitska, je njen vrh pretežno v rokah alavitov. Še vedno je bolj ohlapna združba raznih oboroženih skupin kot celovito strukturirana vojska, podvržena nekemu političnemu vodstvu. Ne preseneča torej, da odločilne akterje v svetovni politiki za razliko od svetovne javnosti manj skrbijo vse številčnejše civilne žrtve v Siriji, kot kam se lahko prelije ves ta nepregleden konflikt.