Te dni na sodišču v Oslu preučujejo dokaze, na podlagi katerih bi določili Breivikovo prištevnost v času umorov. Če bo sodišče ugotovilo, da je bil v času napadov neprišteven, mu po norveškem zakonu ne morejo več soditi na kazenskem sodišču, temveč ga premestiti v psihiatrično bolnišnico.
Wenche Breivik je dvema sodnima izvedencema za psihiatrijo zaupala, da je njen sin v obdobju pred lanskimi napadi vedno bolj postajal samotar, njegovo vedenje pa se je spreminjalo iz minute v minuto; v svojo mater je usmeril nenadne napade jeze, po drugi strani pa se je do nje včasih vedel kar malo preveč ljubeče in jo je "poljubljal na kavču sredi dnevne sobe".
Breivikova mati je opisala tudi sinove fizične priprave "v Rambo stilu", obsedeno igranje računalniških iger in nošenje kirurške maske zaradi strahu pred "okužbo". Nekaj dni pred njegovim morilskim pohodom je materi dejal, da "je postal grd in razmišlja o lepotni operaciji obraza".
"Po letu 2006 se je pričel spreminjati. Sprva je bil večino časa popolnoma normalen, nato pa se je leta 2010 vse spremenilo. Če je bil razdražen, je bil strašansko jezen," je še povedala Wenche Breivik. "Popolnoma se je zatopil v pisanje svojega manifesta, tako da je preživljanje časa z njim postajalo vse bolj nevzdržno."
Breivikova mati je razkrila še več podrobnosti o sinovi obsedenosti. Ko se je za nekaj časa preselil na podeželje, kjer je pripravljal eksploziv, ki ga je kasneje nastavil v vladni četrti v Oslu, naj bi ga začeli preganjati različni prisluhi; nenehno naj bi slišal "pajke in hrošče", v mimoidočih je videl "policiste v civilu, ki ga skrivaj nadzorujejo". Kmalu zatem je pričel domov nositi orožje, mati pa ga je ob različnih priložnostih ujela tudi v uniformah.
