Z vse večjo krizo znotraj sovjetske družbe, ki jo je državna propaganda spretno prikrivala, so se leta 1985 s prihodom Mihaila Gorbačova na položaj generalnega sekretarja Komunistične partije (KP) začele reforme, pa tudi začetek konca države. Njegova reformistična politika, perestrojka (preoblikovanje) in glasnost (javnost) je pomenila prelom s tradicionalno družbo, v mednarodnih odnosih pa tudi konec hladne vojne.
Notranji spori v KP med reformisti in konservativci so avgusta 1991 pripeljali do poskusa državnega udara reakcionarnih sil, a je tedanji predsednik Ruske Sovjetske federativne socialistične republike (SFSR) Boris Jelcin, ki je bil dva meseca pred tem, junija 1991, izvoljen na splošnih volitvah, prevzel vso oblast na ozemlju Rusije in vojsko pozval, naj ne ukrepa proti državljanom.
Enajst nekdanjih republik z izjemo treh baltskih in Gruzije je nato 21. decembra 1991 v tedanji kazahstanski Alma Ati, današnjemu Almatyju, ustanovilo Skupnost neodvisnih držav, Ruska SFSR pa se je preimenovala v Rusko federacijo in kot edina prevzela vlogo naslednice nekdanje velike skupne države.
Nov začetek je prineslo jutro 25. decembra 1991. S svojim odstopom ga je naznanil Gorbačov. Ves svet je zrl v Moskvo, prestolnico nekdaj mogočne države, ki je dan kasneje po skoraj 70 letih formalno prenehala obstajati.
