Celo nekaj zaposlenih na Downing Streetu 10 je po Cameronovih besedah pomagalo pri tem, da so britanske meje ostale odprte in da na letališčih Heathrow in Gatwick ni bilo večjih zamud. Sindikati in stavkajoči se ne strinjajo s Cameronovo precej cinično oceno.

Sanjske pokojnine ali rop?

V stavki je morda sodelovalo nekaj manj od napovedanih dveh milijonov Otočanov. Vseeno pa je bila to največja 24-urna stavka po stavkovni "zimi nezadovoljstva", ki se je začela konec leta 1978 in nadaljevala do februarja 1979. Takrat sta bila problem visoka inflacija in zamrznitev plač.

Zdaj je bil povod za stavko pokojninska reforma, ki predvideva znižanje pokojnin ter zvišanje pokojninskega prispevka in upokojitvene starosti. Jezni, a miroljubni udeleženci več kot tisoč protestnih pohodov so poudarjali, da gre za veliko več: za protest proti nepravičnemu reševanju krize.

Siti so nepravičnega razporejanja bremena reševanja krize, med katero se na eni strani povečuje brezposelnost in revščina, na drugi pa bogatenje bogatih. "Nimamo občutka, da smo vsi v istem čolnu. Občutek imamo, da smo na udaru ljudje z dna in ljudje, ki nimajo prav veliko denarja," je dejala stavkajoča Becky.

Vlada trdi, da bodo imeli upokojenci javnega sektorja tudi po tej reformi pokojnine, o kakršnih lahko v teh časih v zasebnem sektorju samo sanjajo, sindikati pa odgovarjajo, da gre za rop in ideološko uničevanje javnega sektorja. "Najrevnejši in najšibkejši v družbi so tisti, ki morajo vse prevečkrat plačati ceno za to krizo, namesto da bi jo plačala finančna elita, ki je krizo povzročila. Dokler se to ne bo spremenilo, bo naraščala javna jeza proti krivičnosti vladinega pristopa k reševanju krize," je dejal generalni sekretar združenja sindikatov Brendan Barber, ki je dejal, da se je z včerajšnjo stavko začela razredna vojna.

Stavkali so učitelji in prvič po več kot 110 letih celo ravnatelji, večji del osebja bolnišnic, smetarji, zaposleni v vrsti vladnih služb, od vozniških izpitnih komisij do agencije za nadzor meje, kjer so namesto priseljeniških častnikov vskočili policisti, vojaki in državni uradniki, med njimi nekaj Cameronovih.

Stavka in protesti - samo med največjim londonskim je bilo nekaj incidentov in nekaj aretacij - so opozorili vlado, da je vse več Otočanov, ne gre samo za uslužbence javnega sektorja, vse bolj jeznih, ker jim je vlada ob uvedbi kleščenja proračuna in varčevalne politike, s katerima naj bi se Velika Britanija izognila grški ali italijanski drami, obljubila, da bodo vsi v istem čolnu. Pa niso. Brezposelnost in revščina vztrajno naraščata. Že več kot sto tisoč Otočanov živi od podarjene hrane, vsak dan jih v povprečju 1200 več ostane brez službe.

Minister napoveduje še težje čase

Nadaljuje se tudi bogatenje bogatih. Bankirji se še vedno nagrajujejo z vrtoglavimi plačami in nagradami, direktorji z rekordno visokimi plačami. Še slabše bo, preden bo boljše. Georg Osbourne je napovedal dodatno zategovanje pasu, znižal pričakovano gospodarsko rast, zvišal pričakovano rast brezposelnosti in število odpuščanj v javnem sektorju: s 400.000 na 710.000.

Vlada je pod vse večjimi pritiski obtožb, da je vlada bogatih, da njen ekonomski program ne deluje in da je vse bolj nepoštena do javnega sektorja.