Kot je dejal, se mu zdi izjemno problematično, da se ustvarja vtis, da stvari v arabskem svetu po začetku množičnih protestov potekajo premočrtno v pozitivni smeri, torej da se uveljavljajo demokracija in človekove pravice. Šterbenc je spomnil, da množice v Tuniziji in Egiptu niso protestirale samo za človekove pravice in demokracijo ter proti avtokratskim režimom, ampak vsaj v isti meri tudi za večjo socialno pravičnost.

Po njegovem mnenju zato verjetno ni naključje, da so protesti najprej izbruhnili v državah, v katerih se je neoliberalna politika uveljavila v največji meri. Šterbenc meni, da bi bilo optimalno, če bi dosegli uveljavitev tako človekovih pravic in demokracije na eni strani in večjo socialno pravičnost na drugi. Opozoril je sicer, da med konceptom človekovih pravic, ki je izrazito individualističen, in konceptom socialne pravičnosti, ki je kolektivističen in bližje tradicionalnim družbam, obstaja stalna napetost.

Vzporednice s študentskimi protesti

Šterbenc vidi vzporednice med dogajanjem v arabskem svetu in študentskimi protesti leta 1968, na katerih so prav tako zahtevali več individualnih svoboščin in večjo socialno pravičnost, vendar se verjetno niso zavedali te kontradiktornosti. Zato ne izključuje možnosti, da se poskuša s poudarjanjem koncepta človekovih pravic skozi stranka vrata pripeljati neoliberalni sistem v tisti del sveta, v katerega doslej ni uspel prodreti.

Muslimanski svet, ki šteje 1,6 milijarde ljudi, je namreč po njegovih besedah edini del sveta, v katerega še ni široko in sistemsko prodrl. Spomnil je, da številni problemi na Bližnjem vzhodu izvirajo iz časa kolonializma. V tem obdobju se je to območje povsem družbeno-ekonomsko, politično in socialno spremenilo in v tem času je Bližnji vzhod postal periferija, podrejena zahodnemu jedru.

Podrejen je postal skozi politično razdrobljenost, skozi ekonomsko monokulturnost in odvisnost od izvoza enega samega proizvoda ter skozi vzpostavitev zelo kooperativnih elit v arabskem svetu, je navedel Šterbenc. Ko sta padla režima v Egiptu in Tuniziji in če bi se ta proces nadaljeval, bi se morda lahko zatresla ta izrazita podrejenost arabske periferije od zahodnega jedra, meni Šterbenc. Vendar ta potencial ni bil izkoriščen in po njegovih besedah v tej smeri ne kaže nič dobro.