V državi, ki je obogatela z nafto in svojo ideologijo zgradila na idejah arabskega socializma, je Gadafi pred začetkom ljudskega upora postopno izgubljal podporo ljudi; ti so se čutili prikrajšani za ugodnosti naftnih dolarjev in so se soočali z vse večjimi socialnimi razlikami.

Moamer Abu Minjar al Gadafi se je rodil 7. junija 1942 v beduinski družini v bližini Sirte. Kot najstnik je občudoval egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja in njegove ideje arabskega socializma in nacionalizma. Leta 1956 se je med sueško krizo udeležil protiizraelskih demonstracij.

Gadafi se je na oblast povzpel že leta 1969, ko je kot 27-letni stotnik na čelu skupine vojaških častnikov s prestola vrgel kralja Idrisa, medtem ko je bil ta na zdravljenju v Turčiji. Tako je bil do strmoglavljenja državni voditelj z najdaljšim stažem na svetu, če se izvzame monarhe.

Čeprav ni imel uradne funkcije oziroma naziva, je bil Gadafi dejanski voditelj Libije že vse od vojaškega udara 1. septembra 1969. V uradnih vladnih sporočilih so ga označevali kot "vodjo prve velike septembrske revolucije libijske socialistične ljudske arabske džamahirije" ali "bratskega voditelja in vodjo revolucije". V javnosti je znan kot polkovnik Gadafi.

Po vojaškem udaru leta 1969 je bil v državi ustanovljen vrhovni revolucionarni svet, na čelo katerega je bil imenovan Gadafi. Leta 1970 si je Gadafi nadel še naziv premiera, a ga je dve leti kasneje opustil. Režim je gradil na temelju arabskega nacionalizma s primesmi socialne države, ki ga je poimenoval "islamski socializem".

Od 1977 dalje vladavina množic

Leta 1977 je Libijo iz republike spremenil v džamaharijo, kar pomeni "vladavina množic", z novoustanovljenim splošnim ljudskim kongresom na čelu. Gadafi je postal generalni sekretar kongresa, a je kasneje tudi to funkcijo opustil.

Protizahodne in protiimperalistične ideje so bile stalnica v njegovem življenju, Libija pa se je znašla celo na seznamu držav podpornic terorizma. Po odmevnem terorističnem napadu na letalo ameriške letalske družbe PanAm nad Lockerbiejem leta 1988, v katerega je bil vpleten Tripolis, je Varnostni svet ZN proti Libiji uvedel sankcije. Šele ko je Libija pristala na izplačilo odškodnin svojcem žrtev napada, prevzela odgovornost za napad in zagotovila, da bo opustila terorizem, je VS sankcije leta 2003 ukinil.

Po dolgoletni osamitvi zaradi podpiranja mednarodnega terorizma si je tako Gadafi znova odprl vrata na mednarodni politični oder. ZDA so leta 2006 obnovile diplomatske odnose s Tripolisom, v zadnjih letih pa so bili vse pogostejši obiski zahodnih voditeljev v Gadafijevem šotoru.

Libija ima okoli 6,3 milijona prebivalcev, večinoma so suniti. Poleg tega je pred spopadi v državi živelo več deset tisoč delavcev iz sosednjega Egipta ter po nekaterih ocenah še okoli 1,5 milijona nezakonitih priseljencev iz drugih afriških držav. Ob razmahu spopadov v zadnjih mesecih so veliko tujih delavcev evakuirali, iz države pa so zbežali tudi številni Libijci.

Delno iz izgnanstva

Opozicija v državi je delovala delno iz izgnanstva. Poleg nezadovoljnih mladih Gadafiju niso bili naklonjeni niti prebivalci vzhodnih pokrajin, ki so se čutili prikrajšane za dohodke od naftnih poslov. Med njegovimi nasprotniki so tudi islamisti in zagovorniki človekovih pravic, intelektualci in svojci političnih zapornikov.

Najpomembnejša panoga libijskega gospodarstva je pridobivanje nafte in zemeljskega plina. Kar 95 odstotkov prihodkov država dobi od izvoza nafte. Zahvaljujoč temu se Libija z 12.000 dolarji dohodka na prebivalca uvršča na čelo afriških držav.

Kljub milijardam, ki pritekajo od naftnih zalog, pa večina Libijcev ne uživa visokega življenjskega standarda. Razlike v blaginji so velike, plače pa nizke. Brezposelnost je velika zlasti med mladimi. Režim je skušal razmere izboljšati z blagimi reformami v smeri tržnega gospodarstva, zlasti na področju trgovine in kmetijstva, da bi pomiril nezadovoljno mladino.

Ko so izbruhnili protesti proti Gadafijevemu režimu, kjer so številne vidne vloge zasedali tudi njegovi sinovi, se je polkovnik odločil, da se bo oblasti z vsemi sredstvi oklepal do konca. Proti ljudem je nastopil s silo, sledili so krvavi dnevi vojne. Na stran ljudstva je stopila tudi mednarodna skupnost, ki je odobrila operacijo za zaščito civilistov.

Številne države so že priznale libijski prehodni nacionalni svet kot legitimno oblast v državi. Sile prehodnega sveta, ki so postopno zavzemale libijska mesta, so napovedale, da bodo dokončno osvoboditev Libije razglasile šele, ko bo padla Gadafijeva utrdba Sirta. Ko je danes mesto padlo v njihove roke, je z njim padel tudi Gadafi.