Na Finskem je na letošnjih volitvah stranka Pravi Finci zasedla tretje mesto z enakim odstotkom glasov kot drugouvrščena dolgoletna velika sila finske politike, Socialdemokratska stranka. Stranka, ki je nasprotnica članstva v EU in zagovarja omejitev priseljevanja, je dobila 19,1 odstotka glasov. Na Danskem je populistična desničarska Ljudska stranka tretja najmočnejša v parlamentu ter med drugim zagovarja omejitev priseljevanja in kulturno asimilacijo tistih, ki jih vendarle sprejmejo v državo. Na Švedskem pa je skrajno desničarska stranka Švedski demokrati, še ena skandinavska protipriseljenska stranka, lani sploh prvič vstopila v parlament in zasedla dvajset sedežev. Stranko je podprlo 5,7 odstotka volilnih udeležencev, medtem ko je po drugi strani na volilni večer na ulicah Stockholma deset tisoč ljudi protestiralo in vzklikalo: "Nočemo skrajnežev v parlamentu!"
Grožnja zmerni desnici
Ti trendi so morda novi za Skandinavijo, ne pa za vso staro celino. Politični analitiki pravijo, da se skrajna desnica v Evropi vzpenja že zadnjih trideset let. Medtem ko so konfrontacije z muslimani zaradi dogodkov po enajstem septembru in gospodarska kriza novejših datumov, je priseljevanje že dalj časa tema, ki jim daje zagon. Vzpon teh strank marsikje predstavlja resno konkurenco zmerni desnici ali pa jo celo dela odvisno od njihove podpore. Desničarski svobodnjaška in ljudska stranka denimo predstavljata pomembne glasove v podporo vladi v parlamentih Nizozemske in Danske.
Skrajno desne stranke sedijo tudi v parlamentih Italije, Avstrije, Bolgarije, Madžarske, Latvije, Slovaške in Švedske. Kako velik izziv lahko predstavljajo, je nazorno v Franciji, kjer predsednica Nacionalne fronte Marine Le Pen sodeč po javnomnenjskih raziskavah resno grozi, da bo predsednika Nicolasa Sarkozyja prihodnje leto prehitela v prvem krogu predsedniških volitev in ga izločila iz boja s socialističnim tekmecem (njen oče je že leta 2002 iz drugega kroga izločil kandidata socialistov). Politika teh strank in njihova naraščajoča priljubljenost med volilci zato vplivata tudi na stališča zmernih desničarskih strank in politikov. Tako se je denimo Sarkozy letos javno zavzel za graditev francoske identitete, posredno kritiziral politiko, po kateri nobena kultura ali vrednota ne sme biti nad drugo, in dejal, da so v državi doslej preveč gledali na to, kako se bodo priseljenci počutili v francoski družbi, premalo pa na to, iz kakšne družbe prihajajo.
Pomisleki o multikulturnosti
Potem je tu britanski premier David Cameron, ki je dejal, da v Veliki Britaniji primanjkuje nacionalne identitete in da je to nekatere muslimane usmerilo k skrajnim ideologijam, vse skupaj pa je posledica "doktrine državne multikulturnosti, ki je različne kulture spodbujala, da so živeli svoja ločena življenja". V Veliki Britaniji so ocenjevali, da se je Cameron (ne prvič in ne zadnjič) tako odzval zaradi naraščajočega vpliva Britanske nacionalne stranke ali celo zaradi Angleške obrambne lige, ki zagovarja "pravico do kritike radikalnega islama in njegovega vdora v življenja nemuslimanov". Ali je to res, ni jasno, a ankete so zgovorne: več kot polovica vprašanih v anketi, v kateri je sodelovalo pet tisoč Britancev, je izjavilo, da muslimani predstavljajo problem v državi. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je denimo lani dejala, da so napori, da bi bila nemška družba multikulturna, "propadli - in to popolnoma", s čimer se je odzvala na polemiko o knjigi, katere avtor je trdil, da muslimanski priseljenci poneumljajo Nemce.
