Toda v Evropi vso to komedijo zmešnjav jemljejo nekoliko manj dramatično, čeprav se večinoma strinjajo, da gre za "neprijeten pripetljaj", ki lahko škodi, ni pa usoden.
Vse to smo že vedeli
Nemški politiki so zadržano reagirali na objavo depeš med ameriškimi diplomati in State Departmentom, bolj pozorni kot na ocene o neodločnosti kanclerke pa so bili na zapise v zvezi z Afganistanom, saj se doma lomijo kopja glede nadaljnje vloge nemških vojakov v tej državi. "Izvedeli nismo ničesar, česar še ne bi vedeli," pravi socialdemokratski poslanec Hans-Peter Bartels, medtem ko je zunanji minister Guido Westerwelle dejal, da bodo depeše "skrbno pogledali, če ni kakšnih novosti" sicer pa je obžaloval objavo, saj je "šlo za tajne dokumente in zunanja politika zahteva določeno stopnjo zaupnosti".
Tudi nekateri nemški časniki so se postavili v bran zaupnosti. Süddeutsche Zeitung tako piše, da je prav, če se ustrezni organi uprejo vse večji "tajni šari", ki curlja kot "surovi material" s spleta. Bild pa je v včerajšnji izdaji v hitri anketi ugotovil, da manj kot polovica oziroma 45 odstotkov vprašanih dosledno podpira takšne objave. Med preostalimi vlada prepričanje, da "jim ni treba vedeti vseh podrobnosti". Frankfurter Allgemeine Zeitung je enega člankov v zvezi z objavo depeš naslovil "To je 11. september za diplomacijo", Berliner Zeitung pa ugotavlja, da "Wikigate pretresa Washington" ter obremenjuje ameriško zunanjo politiko in tudi ameriške zaveznice.
Že videno
V pričakovanju še nerazkritih, po napovedih "zelo nelaskavih" mnenj ameriških diplomatov o nekdanjem laburističnem premierju Gordonu Brownu in njegovem torijskem nasledniku Davidu Cameronu na Otoku najbolj odmeva ocena ameriške veleposlanice v Kirgistanu Tatiane Gfoeller o princu Andrewu, srednjem kraljičinem sinu. Spoznala ga je v Kirgiziji v vlogi neplačanega posebnega trgovinskega odposlanca britanske vlade. Ocenila je, da se je petelinil in bil neotesan in takšen požel odobravanje in smeh drugih navzočih Britancev. O Američanih je dejal, da "ne razumejo zemljepisa", o korupciji v Kirgistanu, da "vse zveni natančno tako, kot bi šlo za Francijo", o britanskih "zafu… novinarjih, da vsepovsod vtikajo svoje nosove in ovirajo britanske poslovneže pri sklepanju poslov"…
V Veliki Britaniji, kjer se čudijo, kako veliko ljudi (tri milijone) je imelo dostop do teh zaupnih diplomatskih depeš, prevladuje ocena, da je Wikileaks (v Veliki Britaniji je objavo depeš zaupala levičarskemu dnevniku Guardian) Američane spravil v veliko zadrego. Največjo z depešo, ki razkriva, da je Washington ukazal vohunjenje za diplomati v Združenih narodih, vključno za britanskimi, kar ni ravno v skladu s tako imenovanimi posebnimi odnosi med ZDA in Veliko Britanijo. Medtem ko uradna politika govori o resni grožnji državni varnosti, mediji ugotavljajo, da morajo vlade poskrbeti za to, da državne tajne ostanejo tajne. Britanski mediji ne sodijo, da je nelaskavo opravljanje voditeljev, kot so Berlusconi, Sarkozy, Putin in drugi, prineslo kakšno škodo. Zanimiv je komentar nekdanjega britanskega veleposlanika v ZDA Christopherja Meyerja, avtorja knjige D. C. Confidential, ki piše, da so v diplomatskem svetu vedno na veliko opravljali in pri tem uporabljali sočen jezik. Eden izmed priljubljenih kolumnistov razkritja v diplomatskih depešah celo primerja z razkritjem, da je papež... katolik.
Po tolažbo k "prijatelju"
Dan po objavi depeš se je Silvio Berlusconi zatekel v Tripoli. Čeprav se je z ostalimi evropskimi voditelji udeležil afriško-evropskega srečanja, je vendarle našel čas, da se je skoraj celo uro na štiri oči pogovarjal s svojim prijateljem Moamerjem Gadafijem, prav tako protagonistom depeš ameriških veleposlaništev. Italijanski premier bo krog prijateljskih posvetovanj sklenil, ko se bo sestal s prav tako v depešah velikokrat omenjenim premierjem Putinom.
V Tripoliju je Berlusconi zatrdil, da je poročila, v katerih ga ocenjujejo kot politično slabotnega in neučinkovitega evropskega voditelja ter da je Putinovo trobilo, ki ponoči prireja divjaške zabave, spisala tretjerazredna funkcionarka ameriškega veleposlaništva v Rimu, ki da so jo navdihnili italijanski levičarski časopisi. Po poročilih iz Washingtona gre za Elizabeth Dibble, nekdanjo začasno odpravnico poslov veleposlaništva v Rimu, danes pa vodjo oddelka za Evropo in Azijo v State Departmentu. Kar zadeva Berlusconija, depeše ne razkrivajo veliko novosti, a vendarle znajo te odločilno vplivati na tukajšnje javno mnenje.
