Navedeno je odgovor slovenskega zunanjega ministrstva za zunanje zadeve na vprašanje poslanca Jožefa Jerovška, ki ga je lani avgusta zanimalo, ali bo naša država sprejela katerega od zapornikov iz ameriškega oporišča na Kubi in kaj bo to pomenilo za našo varnost. Wikileaks je to nedeljo ponudil drugačen odgovor. Sloveniji naj bi se v primeru sprejema katerega od guantanamskih zapornikov odprla vrata Bele hiše za državniški obisk na najvišji ravni. Ker se je Obamovo obljubljeno zapiranje zloglasnega bivališča domnevnih mednarodnih teroristov močno zavleklo, ni jasno, ali je za prihodnje leto napovedan obisk Boruta Pahorja pri ameriškem predsedniku plod te trgovine ali višjih političnih vzgibov. Dokler nam ZDA kakšnega "nič več terorista" ne dostavijo, verjamemo v slednje in seveda MZZ in vladi, ki sta tovrstne pritiske odločno zanikala.

Četrt milijona depeš med 270 ameriškimi veleposlaništvi in konzulati ter njihovo krovno organizacijo, State Departmentom, že med prvim brskanjem spravlja washingtonsko administracijo v hudo zadrego. Prva je seveda ta, da so zaupni dokumenti pricurljali v javnost s Pentagonovega SPIR-Neta, a do tega ima dostop kar poltretji milijon ameriških vladnih uslužbencev in se najde tudi kakšno "globoko grlo". Ameriškim diplomatom tudi ni v čast, da se v dopisih za notranjo uporabo vzvišeno in žaljivo obnašajo do šefov drugih držav, jih opisujejo kot teflone, razgaljene imperatorje, alfa pse, naduteže ali slabiče in kar je še pridevkov za gostilniška omizja. Za njihovo zunanje ministrstvo najškodljivejše pa so vendarle tiste depeše, ki razkrivajo, da so z blagoslovom same državne sekretarke Hillary Clinton diplomati vohunili med kolegi iz drugih držav vse do palače ob Vzhodni reki in generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Moona.

Nov paket Wikileaksa ne spravlja v zadrego samo Američanov, ampak še bolj tiste, ki so z njimi kupčkali pod mizo. Močno izpostavljena sta saudski dvor in jemenska vlada, pri čemer bo moral prvi pojasniti kakšni šestini podanikov šiitske verske ločine, zakaj naj "obglavijo iransko kačo", druga pa, kako jim ZDA po lastni presoji z brezpilotnimi letali spuščajo bombe na glavo. Podobnih nedoslednosti med javnim in tajnim početjem vlad mrgoli in če je za Washington znano, da svoje interese po svetu agresivno uveljavlja, se drugi zdaj zbujajo iz zablode, da njihove vlade v to niso vpletene.

Nekateri časopisi so imeli priložnost brskati po depešah že nekaj tednov pred objavo, a se bo v prihodnjih tednih iz njih izcimilo še kaj "žmohtnega". Zagotovo pa se bo v še večji meri razvnela razprava, do kam naj gre medijska svoboda pri objavljanju pridobljenih tajnih dokumentov. The Times je svojo objavo pospremil z razlago, da gre za pomemben javni interes in da je cenzuriral vse informacije, ki bi lahko razkrile zaupne informatorje ali ogrozile nacionalno varnost. V ameriškem kongresu smo slišali zahtevo, naj se Wikileaks uvrsti med teroristične organizacije, saj spravlja v nevarnost koalicijske sile v Iraku in Iranu. Šef britanske organizacije za svobodo izražanja Index of Censorship John Kampfner pa je kot okvir razmišljanja o najnovejši Wikileaksovi objavi postavil aksiom, da "se nikoli ne kriči: Ogenj! v nabito polnem gledališču". Pri tem ni poudarek na "ognju", ampak na "nabito polnem". Razumemo ga lahko tudi tako, da če je politika prepolna netransparentnosti, se bo sprožil pogubni stampedo. A če zunanje ministrstvo in vlada trdita, da ameriških pritiskov na Slovenijo tokrat ni bilo, bo že držalo. Minister Žbogar pa vendarle ve, kako so ti pritiski videti...