Samo v prvi polovici leta 2010 je na naslove bank prišlo približno 1,3 milijona pritožb. Med najslabšimi so banke, ki so jih pred propadom rešili z 200 milijardami funtov. Britanci se pritožujejo predvsem zaradi površnih storitev, slabih nasvetov in zavajanja pri prodaji "finančnih produktov". Celo 70 odstotkov strank ima slabe izkušnje te vrste pri tako velikih odločitvah, kot je stanovanjsko posojilo. Otočani ne bi niti vedeli, kako veliko jih je, če jih ne bi vlada pred kratkim prisilila, da obelodanijo število pritožb.
Povampirjenost zamenjala previdnost
So banke zaradi stalnega pritiska vlade, gospodarstvenikov, medijev in javnosti, naj posojajo več, zlasti majhnim in srednje velikim podjetjem, začele posojati več denarja? Niti pomotoma, kljub temu, da je vlada v finančni sistem po izbruhu krize "vložila" že 1200 milijard funtov, od tega novih 200 milijard v četrtek. Čeprav vlada poudarja, da ni upanja za polno gospodarsko okrevanje, če banke ne bodo drastično povečale posojanja, te posojajo celo manj. Podjetjem posojajo povprečno 2,4 milijarde funtov na mesec, čeprav z naslova odplačevanja posojil od podjetij dobijo po 4,5 milijarde funtov na mesec. Postale so zelo previdnejše tudi, ko gre za stanovanjska posojila in druga posojila (osebna posojila, kreditne kartice, limiti). Menda jih je minila nekdanja povampirjena volja do tveganja in hazarda, ki je bila eden izmed glavnih povzročiteljev finančne krize.
Pa velja novorojena skopost tudi za nagrade in plače bankirjev? Odgovor je enak: niti pomotoma. Bankirji še vedno živijo na drugem planetu. Najnovejši dokaz za to je Northern Rock, prva britanska banka, ki jo je vlada rešila pred bankrotom z nacionalizacijo in 120 milijardami funtov - edina, ki je 100-odstotno v državni (davkoplačevalski) lasti. Njen dovčerajšnji direktor Gary Hoffman je postal najbolje plačani "vrtnar" v zgodovini, ker je odstopil. Odšel je, kot temu pravijo na Otoku, na šestmesečni plačani "vrtnarski dopust", ker bo novo službo direktorja nove banke NBNK nastopil aprila. Do takrat ga bodo davkoplačevalci plačevali po 82.667 funtov na mesec, čeprav ne bo delal nič, vsaj ne za banko. V pol leta bo dobil 496.000 za "vrtnarjenje", od tega 140.000 funtov za pokojninski prispevek in 6000 za bencin. (Če bo moral po nakupih sadik ali lopat in podobnega?) Predsednik uprave banke pravi, da so to "minimalne pogodbene obveznosti" do gospoda Hoffmana. Pa takšne pogodbe iz zlatih časov vplivajo na sklepanje pogodb z novimi bančnimi velikimi šefi? Niti pomotoma.
To lepo kaže bodoči direktor delno podržavljene banke Lloyds Banking Group Antonio Horta-Osorio, ki je bil do zdaj šef podružnic španske banke Santander v Britaniji.
Milijoni za novega šefa
Na Portugalskem rojeni Horta-Osorio, ki pravi, da se počuti "počaščenega", da so ga povabili za krmilo banke Lloyds, pa tudi, da bo podprl britansko gospodarstvo, bo nastopil na začetku prihodnjega leta, v katerem bo zaslužil 8,3 milijona funtov: njegova letna plača bo 1,035.000 funtov, nagrada (določena, čeprav še ni niti presedlal) bo 2,32 milijona funtov, za pokojninski prispevek bo dobival po 610.000 funtov na leto, poleg tega pa bo v prvem letu dobil za 4,35 milijona funtov delnic banke Lloyds.
Ta mu bo poleg tega morala dati še neznano število funtov (verjetno v milijonskih vsotah) za "izgubljeno gotovino in delnice", ki bi jih dobil pri banki Santander, če ne bi presedlal k banki Lloyds. Na kratko: britanske banke in bankirji še vedno živijo na drugem planetu, na katerem že hladijo steklenice dragega šampanjca zaradi nagrad za leto 2010, ki bodo več kot astronomskih sedem milijard funtov.
