Bruhanje vulkanskega pepela je v človeški kulturni zgodovini povezano s tragedijo v Pompejih, vendar nam je Bavec pojasnil, da je razlika med izbruhom Vezuva pred 2000 leti in Eyjafjallajökulla v tem, da ima na Islandiji magma drugačno sestavo, ki ob stiku z vodo (vulkan je skrit pod ledenikom) tvori dovolj droben prah, da ga eksplozije odnesejo nekaj kilometrov v ozračje. Vroči delci se obenem dvigajo, ker so toplejši od okolice, in dosežejo višino okrog 10.000 metrov, nam je povedal dolgoletni strokovnjak za meteorologijo Jožef Roškar z urada za meteorologijo. "Na tej višini, kjer ravno potekajo letalske proge, so koncentracije pepela največje," pravi Roškar. Profesor dr. Jože Rakovec, predstojnik katedre za meteorologijo na fakulteti za matematiko in fiziko, je pojasnil, da se oblak vulkanskega pepela, ki se ustavi na višini, na kateri se njegova temperatura izenači z okolico, "obnaša podobno kot vsak drugi oblak, ki visi v zraku - zračni tokovi ga zanašajo naokrog". Zato je po njegovem potovanje pepela najlažje predvideti s pomočjo vremenske napovedi. "Delci približno lebdijo, zaradi majhne teže se le malo spuščajo," pravi Rakovec. V zraku lahko ostanejo daljši čas. "Pred več kot stotimi leti (leta 1883, op. p.) je močan izbruh vulkana Karakatoa (v Indoneziji) povzročil, da se je oblak dima v treh mesecih razlezel po vsem svetovnem ozračju in nekaj let, dokler ni pepel padel na tla, je bilo svetovno ozračje za več kot stopinjo hladnejše od let poprej in kasneje." Meteorolog Roškar je še povedal, da v Sloveniji sicer ne moremo pričakovati, da bi vulkanski pepel, ki bo ta konec tedna dosegel naše kraje, na nebu prepoznali, saj bo sonce prekril le tam, kjer je njegova koncentracija večja.
Uradne ocene, koliko materiala je Eyjafjallajökull doslej izbruhal, še niso znane, geolog Bavec pa meni, da "lahko govorimo o milijonih ton skupnega materiala, pri čemer oblak vsebuje tudi precej fluorida, ki pa je za zdaj nevaren za bližjo okolico vulkana". Bavec je pojasnil, da je visoka geološka aktivnost na Islandiji posledica dejstva, da otok leži na srednjeatlantskem grebenu, ki je glavni pogon svetovnih tektonskih plošč. "Na tem grebenu, ki v grobem poteka od severnega do južnega tečaja, se plošče razmikajo, v prazen prostor pa trajno doteka lava iz globin." Kadar pride do izbruhov, pa se tisto mesto običajno hitro tudi "zapre", opisuje dinamiko severnoatlantskega grebena Bavec. "Govorimo o dneh, tednih, kvečjemu mesecih. Silno dogajanje na Islandiji ne bo trajalo več kot teden ali dva." Bavec se sicer strinja, da je to kratko obdobje zgolj v geološkem smislu, medtem ko nekajmesečna manjša osončenost (ker delci v zraku odbijajo sončne žarke) "lahko resno vpliva na poljske pridelke". "Vrsta zgodovinskih lakot je povezanih z izbruhi vulkanov. Na Škotskem in v Angliji pred nekaj sto leti dolgo ni obrodilo žito. V času okrog začetka našega štetja pa je bil dokumentiran izbruh Etne, ki je povzročil lakoto v celotni današnji Italiji."
